Čeprav naj bi dedičem kavnega barona avstrijskih korenin Juliusa Meinla po nekaterih napovedih že ta mesec začeli vračati z nacionalizacijo takoj po 2. vojni odvzeta obsežna kmetijska zemljišča v obmejni Apaši dolini pri Gornji Radgoni, vključno z Meinlovim gradom v Črncih pri Apačah, se to vendarle naj ne bi zgodilo tako hitro. 

Spisi enega najdaljših denacionalizacijskih postopkov pri nas – zaradi neprepričljivega dokazovanja izključno slovenskega državljanstva postopek namreč traja vse od leta 1992, bodo – kot kaže, še nekaj časa odprti oziroma kljub razpisani prvi ustvni obravnavi z zavezanci in upravičenci s strani UE Gornja Radgona, ki je zelo zahteven denacionalizacijski postopek tudi vodila, do vračila v naravi (še) ne bo prišlo. Po nekaterih napovedih naj bi se vračala le tista kmetijska zemljišča, ki so v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ali pa morda ne bo potrebno niti teh. Tistih, ki jih imajo v lasti fizične osebe in so tudi stavbna, pa naj v naravi itak ne bi vračali. V vsej zgodbi je namreč sporen dokument magistrata mesta Dunaj, ki je v zvezi z državljanstvom Mainla zapisalo, da naj bi bil ta “…. s prevladujočo verjetnostjo” avstrijsko državljanstvo izgubl z začetkom veljavnosti državne pogodbe St. Germain leta 1920. To bi potem pomenilo, da je bil ob nacionalizaciji samo slovenski državljan, s čimer bi bili njegovi dediči denacionalizacijski upravičenci. Če je imel v času nacionalizacije Meinl dvojno (ali samo tujo) državljanstvo, pa bi lahko na podlagi nemško-avstrijske finančne izravnalne pogodbe dediči že v 60. letih lanko dobili odškodnino za (v Jugoslaviji) odvzeto premoženje. In potem do denacionalizacije ti sploh niso upravičeni.