Le še nekaj ur je ostalo in 2016. leto se bo poslovilo tudi v našem, srednjeevropskem časovnem pasu. Kaj reči, ko že lahko več ali manj dokončno potegnemo črto pod iztekajoče se leto? Tudi za dejavnost kmetijstva je bilo zahtevno, naporno, dolgo leto in zgodilo se je veliko novega. Kljub v poljedelstvu eni najboljših letin doslej v ekonomskem smislu oziroma izplenu po tem, kaj je na koncu ostalo v naših denarnicah, prekaša številno predhodna. Ob spomladanski zmrzali pridelkom in plodovom v trajnih nasadih pa letošnja letina ni bila naklonjena. Leto ni bilo naklonjeno  niti za kmete, usmerjene v prirejo mleka, saj se je odkupna cena več ali manj ustalila na ravni nekaj več kot 23 centov po litru in počasno dvigovanje cene proti koncu leta kmetom ne vliva upanja, da bo ta po litru hitro, vprašanje je – če sploh kdaj, pri nas za velikost naših čred krav molznic presegla »zadovoljivih« 30 centov. Tudi cenovne krivulje v drugih panogah te primarne dejavnosti so bolj ali manj obrnjene navzdol, kot pa bi obetale konjunikutoro, torej rast. To je več ali manj odraz odprtega, skupnega evropskega trga in presežkov na njem, in kjer se bodo mali pridelovalci po obsegu v cenovnem smislu vselej morali prilagajati velikim. Razen, če bodo doma pridelano uspeli v dodelavi v obliki enih od dopolnilnih dejavnosti unovčiti doma. Ali se v skupnimi naložbami uspeli povezati. A teh ni in tudi nikoli ne bo veliko. In ne bodo uspeli spremeniti podobi majhnega in razdrobljenega slovenskega kmetijstva, ki je marsikje blažilec še večjih socialnih težav.

Posledice razmer na trgu s hrano so žal tudi posledice trenutnih ali političnih razmer na daljši rok. Svetel primer za to je že poltretje leto trajajoči povračilni ruski embargo zaradi Ukrajine: politika ga je zakuhala, kmetje in drugi iz primarne pridelave v po ekonomski moči najšibkejših državah ga z vdorom tržnih presežkov po dampinških cenah in ob – kljub uradi nedovljenih oblikah pomoči iz močnih ekonomij,  najbolj čutijo.  

Slovenski kmet, naj je po obsegu kmetijske pridelave oziroma stroškom na enoto še tako nekonkurenčen velikemu francoskemu, nemškemu ali nizozemskemu kmetu, bo na svoji zemlji kljuboval.  Pa četudi za ceno zgolj svoje lastne eksistence. Vajen vsega hudega je v njem še vedno nekaj optimizma, dovolj, da lahko še upa, da se bodo z vključitvijo posameznih panog v nacionalno shemo izbrana kakovost začelo tudi zanj pisati nova poglavja. A brez skupnega sodelovanje kmetov z vsemi – živilsko-predelovalno industrijo, trgovino (pravijo, da večinsko lastništvo slednjih dveh naj pri tem ne bi bilo pomembno), in zlasti vedno bolj po poreklu blaga oziroma izvoru njihovih surovin v njem ozaveščenimi potrošniki, občutnega premika na boljše ne bo mogoče pričakovati. Če smo se tolikokrat v zgodovini bili sposobni poenotiti, je zaukazano pričakovati, da se bomo tudi za slovenskega kmeta in hrano, ki jo pridela. Čeprav zgolj okrogla oznaka na izdelku v trgovinah Izbrana kakovost Slovenija naše kmete ne bo rešila vseh tegob, pa je prvi korak k še večjemu ozaveščanju nas vseh, da si vendar usodo pišemo samo in koliko nacionalnega ponosa je v nas, toliko čvrstejši bodo vsi v slovenskih prehranjevalni verigi. In ne nazadnje tudi država kot celota. Tudi tu namreč velja načelo sklenjenega kroga. K temu bomo morali koščke v mozaik uspešnosti prispevati vsi: od najnižjega poklica v naši družbi do ministrov, predsednika vlade in predsednika države.

Želim si, da je v vseh nas še toliko volje, optimizma in energije, da bomo 2017. s skupnimi močmi – vsak na svojem področju, ki ga najbolj obvlada in na katerem dela, storili prelomni korak. Iskreno si želim, da bi bilo tako.

In kaj še dodati čisto za konec? Hvala mojim sledilcem in zvestim bralcem našega in vašega Kmečkega glasa. Z vami rastemo tudi mi, ki pišemo zgodbe življenja. Vas, ki pa so žal velikokrat vse manj kot rožnate.  Opozarjamo na napake, ki jih ne bi radi drugih ponovili, in vam skušamo v najžlahtnejšem pomenu besede pomagati. A je tudi lepih, optimističnih, za primere dobrih praks, kot radi porečemo, tudi veliko. Vedno več. In to je lahko v ponos in veselje vsem nam. Z novim letom v Kmečkem glasu štartamo že v 74. leto našega izhajanja.

Sreče, zdravja in obilja v vaših dejavnostih vam želim. In hvala, da od vaših očetov, dedov in še starejših predhodnikov nadaljujeta poslanstvo kmeta. Drugim pa: hvala, da čutite kmečke korenine in se zavedate, kako pomemben v (tudi v naši) družbi je kmet.

Vse lepo in dobro vam želim in na snidenje tudi v prihodnjem letu.