Ker je bilo lani jeseni s pšenico (in piro) kot najpomembnejšim krušnim žitom zasejanih za slabih 2.800 hektarjev ali 8,6 % manj površin kot leto pred tem – na račun tega je bilo več ječmena in rži, bomo tokrat težko pisali o letošnjih rekordnih odkupih pšenice, kot so bili denimo leta 2014 (101.292 t, od tega 64 tisoč ton krušne) ali 2015 (102.918 t, blizu 70 tisoč krušne). Na skoraj tri tisoč hektarjih več požetih njiv smo lani v kašče prav tako pospravili 70 tisoč ton krušne pšenice. Zelo nizke odkupne cene, ki so bile lani v primerjavi z letom pred tem v povprečju nižje od 15 do 20 %, so glavni razlog, da so pridelovalci ob lanski setvi krušna žita nadomestili s krmnimi. Letos se je cenovna zgodba obrnila v drugo smer, saj so bile te letos za prav toliko višje od lanskih. A če ni površin, tudi rekordnih pospravljenih ali odkupljenih količin ne more biti! Kakšen bo odkup, je še težko reči, a po gnečah na odkupnih mestih sodeč zaradi spodbudne cene niti ne bo tako katastrofalno slab.  

Ker naj bi letos jeseni tudi celotna pri- in predelovalna žitna veriga rada stopila v shemo izbrana kakovost, bo potrebno o okvirnih odkupnih cenah  govoriti že med setvijo, sicer bo slovenskega kruha in drugih pekovskih ter mlevskih izdelkov iz sledljive slovenske pšenice vse manj in marsikateri potrošnik se bo potem verjetno vprašal, čemu je pri butični ponudbi iz slovenske moke izdelanih pekovskih izdelkov sploh namen te kampanje.

Več v naslovnici in uvodniku v prihodnji številki Kmečkega glasa.