Bilo je še do pred tremi, štirimi desetletji. Ko sem bil še kratkohlačnik. Skoraj vsaka kmetija v vasi – pa tudi širše, veliko širše: po ljubi Sloveniji, pa tudi v večini naši ureditvi podobni Evropi, je v hlevu redila nekaj glav goveje živine, od katerih je bila obvezno vsaj nekaj krav, ko se je slišal cvilež nekaj svinj na drugem koncu gospodarskega poslopja, ko se je na zeleni trati na dvorišču ali v sadovnjaku paslo na desetine perutnine, v mlakah so plavale goske in race,… V vasi, kjer je bilo vsaj devet od desetih hiš kmetij, je bilo umirjeno življenje. Kmetje, čeprav so večino težkega dela na njivi ali  travnikih opravili s kravjo ali konjsko vprego, veliko pa kar z motiko, kosami ali vilami v rokah, so imeli čas za popoldanski počitek. Čas za dolgo v noč trajajoče koline, za veselje ob trgatvi, žetvi, pobiranju krompirja, ličkanju koruze,… Vse to veliki večini ni prineslo velikih zaslužkov ali učeno rečeno – tržnih presežkov. Bili pa so samozadostne. Od kruha, mesa, mleka, jajc, sadja,…

Z razvojem kmetijske tehnike, zaščitnih sredstev, komasacijami in razvojem drugih dejavnosti – ne le primarnih, so se časi zaradi evolucije logično spremenili.

Več v uvodniku v sredini številki Kmečkega glasa.