Vreme
Peka koruze v Tešanovcih
Geza Grabar

Nedelja, 11. avgust 2019 ob 22:09

Odpri galerijo

Le še v redko katerem kraju se dandanes zbere mladež in družno pečejo koruzo na odprtem ognju. Po zaslugi mentorja gasilske mladine domačega društva Matjaža Trajberja se je drevi večina članov pioniske in mladinske ekipe družila pri vaško gasilskem domu in zlasti njihovi starši, še bolj pa stari  starši, ki so tudi prišli, je obujala spomine na čase njihovega brezskrbnega otroštva. Družili so se tudi zato, da se dogovorijo za nadaljnje aktivnosti v jesenskem času: regijskega tekmovanja v gasilski orientaciji ter v klasičnih pionirskih in mladinskih vajah, kamor sta se ekipi prav tako uvrstili.

Še prej pa bodo prihodnji petek odrinili na krajši enodnevni izlet v slovensko Primorje, v Izolo.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 17. Jan 2021 at 15:24

175 ogledov

Za prašičerejo od 2014. skoraj 15 milijonov evrov razpisnih sredstev
Kot pravijo na kmetijskem ministrstvu (MKGP), pri izvajanju omenjenega podukrepa 4.1 dejansko ne gre samo za izključno prašičerejske razpise. Ti javni razpisi se namreč izvajajo po vsebinskih sklopih in niso sektorsko naravnani. V tem programskem obdobju sta bili od skupaj objavljenih 17 javnih razpisih podukrepa 4.1 dve izjemi: 12. razpis za podukrep 4.1 za leto 2020, je bil namenjen naložbam v obnovo hmeljišč po naravni nesreči, kamor je sodil tudi pojav karantenskih škodljivih organizmov (huda viroidna zakrnelost hmelja); 14. JR za podukrep 4.1 za leto 2020, ki je bil objavljen v drugi polovci lanskega leta, pa je bil namenjen prilagoditvi kmetijskih gospodarstev za izvajanje nadstandardnih zahtev na področju zaščite rejnih živali (hlevi in skladišča za krmo, skladiščne kapacitete za živinska gnojila). V skladu s predpisom, ki ureja izvajanje ukrepa Dobrobit živali, so bile nadstandardne zahteve glede reje živali v hlevih določene samo za rejo prašičev pitancev ter rejo plemenskih svinj. Za omenjeni javni razpis je bilo razpisanih  9  milijonov evrov javnih sredstev, oddanih je bilo 38 vlog v skupni višini 8,862.432 evrov oziroma 233.222 evrov na vlogo. Na ministrstvu še pravijo, da je bilo v obdobju od avgusta 2019 (na sejmu AGRA je bil namreč takrat med ministrstvom in deležniki v prašičereji podpisan sporazum o razvoju slovenske prašičereje) do konca leta 2020 iz naslova izvajanja podukrepa 4.1 objavljenih šest javnih razpisov, od tega so se trije javni razpisi lahko nanašali tudi na sektor prašičereje. Dva javna razpisa sta že zaprta (14. in 15. JR za podukrep 4.1 za leto 2020), en javni razpis pa je še odprt (16. JR za podukrep 4.1), na katerega se lahko prijavijo tudi upravičenci iz sektorja prašičereje. »V celotnem programskem obdobju 2014-2020 smo do sedaj izvedli 17 javnih razpisov, en javni razpis (14. JR za podukrep 4.1 za leto 2020), se je nanašal izključno na prašičerejsko panogo, 13 njih pa se je nanašalo tudi na prašičerejo. Do 31. 8. 2020 (podatki se nanašajo do vključno 11. javnega razpisa za podukrep 4.1) smo za prašičerejo odobrili 55 vlog v skupni višini 4,729.295 evrov oziroma 85.987 evro na vlogo. V tem obdobju smo za prašičerejo prejeli 77 vlog v skupni višini 6,277.221 evrov zaprošenih sredstev.«   Ali se v tem programskem obdobju obeta še kakšen razpis tudi za panogo prašičereja? »V naslednjih dveh letih bomo izvedli še nekaj javnih razpisov iz naslova podukrepa 4.1, ki se bodo nanašali tudi na prašičerejski sektor, vendar je to odvisno od višine razpoložljivih sredstev. Govorimo o javnih sredstvih iz naslova prehodne uredbe EU. To bo dokončno znano šele po potrditvi 10. spremembe Programa razvoja podeželja 2014-2020, ki jo pripravljamo,« so še sporočili iz MKGP.      

Fri, 15. Jan 2021 at 12:42

111 ogledov

Kolarski muzej Antona Horvata
Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, saj je bilo nekoč kovaštvo in kolarstvo tesno povezano. Po dolgi letih prizadevanj se mu je želja uresničila.     Kot piše Jože Žerdin, so se po njegovi zaslugi spomini na kolarstvu in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes. V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetijstva za kmečke vozove izdelovali lesena kolesa in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od  kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.   V kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki je imenuje »radštok« in je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V kolarskem muzeju so na ogled še različne vrste dlet - ploščate, štirioglate in polokrogle, pa šestila, kotomeri, različni obliči, priročne žage, svedri, skratka vse kar je kolar potreboval pri svojem kolarskem delu. V kolarskem muzeju ima vsak kolar svoj kotiček z zgodovinskim ohranjenim kolarskim orodjem, ki je razstavljeno in pokazano na ogled od dveh kolarjev. Kolarji so za kmetovalce izdelovali lesene vozove, vse dele z vozove, največ kolesa, pa kmetijske priključke, lesene dele za sejalnice, "osipače" za osipanje krompirja, stroj za sejanje koruze, kolesa za manjša kolesa za plug s katerim so orali s kravami ali konji, lesene ročaje, omote za kravjo vprego, kočije… Kolarji so za kolarske izdelke največkrat uporabljali les bresta, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih, pač pa zvite vitre. Zato je les bolj vzdržljiv. Ko je kolar iz lesa izdela voz in ostale izdelke, je le-to predal kovaču. On je poskrbel, da je bil les  natančno okovan ter povezan s kovino in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti ali njivi. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje, brane, pluge, sejalnice, osipače, lestve, mrliške vozove, smuči in še kaj.    Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. letih prejšnjega stoletja.  Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru še najde kakšno kolarsko orodje. Obiskovalci so nad ogledom kolarskega orodja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so kolarji izdelovali.    

Thu, 14. Jan 2021 at 17:42

219 ogledov

V Panviti ponovno želijo plemensko rejo
Ta gospodarska družba oziroma njena odvisna Panvita Prašičereja je že od nekdaj vodilna tudi na področju panoge prašičereja. Potem, ko so zaradi zdravstvenih težav pred dobrim desetletjem v Nemščaku pri Ižakovcih opustili plemensko rejo, sta njihovi farmi na omenjeni lokaciji in na Jezerah pri Rakičanu ostali pitovni.  Po podatkih Panvite v njih sedaj na leto spitajo okoli 38 tisoč prašičev za zakol. Po zagotovilih omenjenega vira naj bi vlogo pitovnih farm ti ohranili tudi v prihodnje. Da pa ne bi ne oni sami, ne 39 njihovih kooperantov, ki zanje z njihovo krmo uslužnostno pitajo, ostalo odvisnih od nakupa materiala  za pitanje od družb Farme Ihan in Ljutomerčan, pa tudi iz uvoza (skupaj gre na leto za okrog 58.000 pujskov ali tekačev), so se odločili ponovno vzpostaviti lastne plemenske reje. Lokacija v Ocinju na zahodu Goričkega je prvi korak v tej smeri. Panvita skupaj z lastno rejo v dveh farmah, kooperacijsko rejo na 39 kmetijah ter 35 kmetijah, ki imajo zaključeno rejo,  za lastno klavnico v Gornji Radgoni (Panvita MIR) na leto zagotovi 70.000 pitancev.   Razpršena plemenska reja Kot pravi direktor Panvite Kmetijstvo Branko Virag, je glavni razlog za vzpostavitev razpršene plemenske reje na novih lokacijah biovarnostni moment oz. preprečitev morebitnega širjenja kužni bolezni med živalmi, pa tudi morebitnega manjšega negativnega vpliva na okolje.  Ker so na lokaciji (iz smeri Kramarovcev) pred krajem Ocinje v Občini Rogašovci, tik ob meji z Avstrijo, nekoč že imeli dva hleva za goveje pitance in ta že nekaj desetletij samevata in propadata, so se odločili na njihovem mestu zgraditi dva sodobna in med seboj povezana hleva za plemenske svinje. Z leti naj bi na kar nekaj svojih lokacijah nekdanjih govejih hlevov na Goričkem in Ravenskem, ki imajo zato status zazidljivih zemljišč  (neuradno na kar sedmih) (z)gradili nove hleve za plemenske svinje oziroma lastno vzrejo pujskov za nadaljnje pitanje.   Ti in vsi nadaljnji hlevi z betonsko školjko in leseno nadgradnjo bi bili zgrajen po najnovejših standardih in z najnovejšo tehnologijo.  Pri vsakem objektu bi stal hladilni stolp, s katerim bi ohlajali prostore. V objektu, kjer bi bili mladiči, bi bil centralni sistem ogrevanja, sicer pa bi gretje zagotavljali s talnimi ploščami. V objektih bi bili tudi vodni filtri, ki bi vsrkavali prah in amonijak, da se smrad ne bi širil v okolico. Ker bi se gnojevka zbirala v kanalih pod hlevom in bi od tam  tekla do zbiralnika, bi bil sistem popolnoma zaprt,. Tudi gnojevka bi se na bližnjih njivah, ki jih v okolici Panvita obdeluje  110 hektarjev, inicirala v zemljo, zato je strah negativnega vpliva na okolje odveč, pravijo. »Govorimo o gradnji enega najsodobnejših hlevov v Evropi, z najmanjšimi možnimi vplivi na okolje, « pravi Virag in dodaja, da njihovih bodočih hlevov nikakor ne gre enačiti s hlevi, ki jih imamo trenutno v Sloveniji in so stari 25 ali več let. Panvitinih 420 plemenskih svinj, kolikor bi jih bilo v teh dveh hlevih, bi bila le peščica napram reji, ki se na območju Nature 2000 ali Krajinskega parka Goričko že nahaja. Predračunska vrednost omenjenih dveh hlevov je kar tri milijone evrov.   Domačini V postopku pridobitve ustrezne dokumentacije za gradnjo so v Panviti nepričakovano na težave naleteli že na načrtovani prvi lokaciji. Prepričani so, da po nepotrebnem in da so vsi argumenti za pridobitev gradbenih dovoljenj na njihovi strani. Domačini v Ocinju in dela sosednjega kraja Serdica, pa tudi živeči tik za mejo v Avstrij, ki razvijajo vinski turizem,  pa trdijo, da so njihovi pomisleki in bojazni po širjenju smradu in drugih negativnih vplivov na okolje na mestu. Panvita je svoj prvi nameravani projekt lokalnemu okolju lani predstavila dvakrat: najprej na seji občinskega sveta in potem še septembra na izrednem zboru krajanov Ocinja.   Domačini so si že od začetka prizadevali, da bi se jim priznal status stranskega udeleženca v predhodnem postopku. A si jih v Agenciji za okolje in prostor (ARSO) zavrnili. Kot je znano, je to predvideno samo za relevantne nevladne organizacije, in samo v primeru, če upravni organ v predhodnem postopku odloči, da presoja vplivov na okolje za neki poseg ni potrebna. Okoljskim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu, pa je v tem primeru sodelovanje dovoljeno oziroma omejeno le na pritožbo. Edvard Mihalič, župan Občine Rogašovci: »V interesu občine je, da se ruševine nekdanjega hleva odstranijo in se postavi moderna stavba. Seveda pod pogojem, da bo tehnologija čiščenja izpustov takšna, da se smrad ne bo širil v okolico. /../Popolnoma razumemo zahtevo krajanov po čistem okolju, zato od Panvite zahtevamo, da vgradi tehnologijo, ki bo izpuste tako očistila, da ne bodo moteči ali škodljivi za okolje.«   Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje Tudi nad sklepom ARSO 4. novembra lani, iz katerega izhaja, da je s strani investitorja za nameravani poseg (gradnjo hlevov) potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, so v Panviti presenečeni. Tudi zato, pravi Virag, ker je po Uredbi o posegih v okolje »… presoja vplivov na okolje potrebna za objekte z najmanj 900 mesti za plemenske svinje, mi pa imamo v načrtu hlev le za 420 plemenskih svinj, kar je več kot polovico manj.« V njihov prid, so prepričani v Panviti, govori tudi pozitivno mnenje,  ki so ga že lani poleti pridobili s strani območne enote Zavoda RS za varstvo narave Maribor.  A s tem dokumentom v okoljski agenciji ne razpolagajo, zato, da so obtožbe na njihov račun, da to mnenje oni zavračajo, neutemeljene. To je tudi ključni razlog, zakaj se je bodoči investitor na omenjeni sklep ARSO pritožil. Slednja je bila 26. novembra lani skupaj z upravnim spisom odstopljena na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) kot drugostopenjski organ pred morebitno sprožitvijo spora pred Upravnim sodiščem RS. V pristojnosti slednjega, pravijo na ARSO, glede na to, da gre v obravnavanem za primer, za katerega mora nosilec nameravanega posega pridobiti tudi gradbeno dovoljenje, je vodenje tega postopka v pristojnosti omenjenega ministrstva.  Z MOP so nam sporočili, da bo zadeva Panvite "... predvidoma rešena do konca februarja." Na ARSO so nam potrdili, da so  že lani poleti s strani omenjene družbe kot nosilke nameravanega posega prejeli »… zahtevo za začetek predhodnega postopka za nameravani poseg,« torej gradnja in obratovanje dveh hlevov za plemenske svinje v Ocinju.   Branko Virag Branko Virag: »Na tem mestu smo v preteklosti vzrejali govedo in hlevi tu so že bili,  saj gre za območje, ki je predvideno za to dejavnost.   Pri tem ne smemo pozabiti, da govorimo o prašičjereji kot panogi, ki je v zadnjih desetletjih zelo nazadovala. Če je stopnja samooskrbe s prašičjim mesom pred 20 leti znašala okoli 80 odstotkov, je zadnja leta le še okoli 30 odstotkov, zato smo v tem segmentu pod močnim vplivov evropskega trga ter odvisni od uvoza. Za primerjavo naj povem, da ima sosednja Avstrija s prašičjim mesom 102-odstotno samooskrbo.  Ministrstvo za kmetijstvo je skupaj s prašičerejci že predlani sprejelo skupno strategijo razvoja panoge, ki sloni na povečevanju števila plemenskih svinj. Le-to je ministrstvo tudi podprlo z razpisom evropskih sredstev. V Panviti zato stremimo k temu, da povečamo stopnjo samooskrbe in zmanjšamo našo prehransko odvisnost od drugih in da slovenskemu kupcu ponudimo visoko kakovostno meso iz domače reje, ki smo ga vzredili z lokalno pridelanimi žiti. Zato gradnja naših novih hlevov zasleduje točno to strategijo.«  

Tue, 12. Jan 2021 at 15:26

633 ogledov

Sadjarji, ki ne prodajo niti kilograma sadja, pač pa ga še dokupujejo
Vse predelajo v kar 65 različnih izdelkov - marmelade, džeme, žganja, sadne destilate, kise, sokove, sirupe in bučno olje. Nekoč je bila to običajna kmetija na zahodnem Goričkem, ki se je na gričevnatem svetu ob poljedelstvu ukvarjala tudi z živinorejo in je tudi ta delovala po načelu samozadostnosti, saj so hrano in krmo pridelali doma. Ljubezen do kmetovanja je bila tako močna, da je Martin po šolanju na kmetiji šoli ostal doma. Usmeril se je v dejavnost, kjer je zaradi naravnih pogojev videl svojo poslovno priložnost – v sadjarstvo. »Ne v klasični pridelavi jabolk ali hrušk, pač pa v nekaj, kar drugi nimajo,« pravi. In prav to – biti izviren, ga vodi že vse od leta 2000, ko je kmetijo prevzel.   Kmetija Netipična sadjarska je. »Kot prvi v Sloveniji smo leta 2000 zasadili intenzivni nasad kutin, tri leta zatem pa še prvi nasad nešpelj,« se spominja. Omenjeni sadni vrsti sta ostali vse do danes, tem pa so dodali še nasade oreha in aronije. Danes obdelujejo skupaj za okrog tri hektarje intenzivnih nasadov, poleg tega pa imajo še skoraj pol hektarja ekstenzivnih sadovnjakov starih sort sadja. Nekoč 5-hektarska kmetije se je danes povečala vse do 28 hektarjev njivskih površin, na katerih pridelujemo žita - piro, pšenico, koruzo, pa tudi oljnice kot sta soja in oljne buče. Nekaj malega je tudi gozda. Na kmetiji je poleg klasične kmetijske pridelave poljščin in sadja  od leta 2004 registrirana tudi predelovalna dejavnost sadja (Sadjarstvo Ficko s.p.). Martin je prepričan, da za nove prijeme v kmetijstvu ni nikoli prepozno, čeprav je vsak začetek težak, je povezan z veliko denarja in tudi z ogromno potrebnih dovoljenj. »Ves čas vlagamo v posodobitev dejavnosti in praktično samo obračamo denar. Upam, da bodo naši nasledniki nadaljevali in jim bo tedaj lažje.« Pretiranih razpisnih sredstev niso bili nikoli deležni. »Ker gre za živilski obrat, je papirologije pri nas več kot preveč in nam vzame veliko časa in denarja. O tem sploh ne smemo razmišljati, ker če bi se s tem obremenjevali, bi že zdavnaj prenehali ali pa sploh ne bi začeli. Tako, kot so to storili mnogi.«   Predelava sadja Ker prodaje svežega sadja kutin in nešpelj ni bilo, so se že kmalu po prvem obiranju, leta 2004, odločili za predelavalo tega sadja v končne izdelke Na tej poti jim je takrat veliko pomagala specialistka za dom, družino in dopolnilne dejavnosti Ivanka Donko iz KGZ Murska Sobota. »Tudi vzpodbujala nas je na samem začetku. Ko se je upokojila, pa tudi žal nobene pomoči več ni.« Sedaj  se Fickovi večkrat uspešno obrnejo po pomoč na Gospodarsko zbornico Slovenije. »Tudi danes je naša glavna dejavnost predelava prav vsega pridelanega  sadja v različne izdelke, najbolj marmelade in džeme (marmelade s koščki sadja). Prav iz tega razloga na kmetiji ne prodajo niti kilograma svežega sadja, pač pa ga še nekaj dokupijo od svojih kooperantov. Da so se povsem specializirali v marmelade in džeme, priča podatek, da tačas pridelujejo kar 10 vrst klasičnih marmelad, marmelad brez dodanega sladkorja imajo 6 različnih vrst, enako toliko različnih mešanih marmelad z različnimi dodatki, dva sadna džema.   A tu se seznam njihovih izdelkov ne konča, saj imajo lastno žganjekuho za domače sadne destilate 11 vrst ter sadne likerje 17 vrst.  Potem pri njih nastajajo tudi paleta dveh sadnih sokov, treh sadnih sirupov, petih zeliščnih kisov ter klasični jabolčni in grozdni kis, imajo pa tudi lastno bučno olje. Proizvodnji program Sadjarstva Ficko s.p. obsega: linijo 10 vrst klasičnih marmelad iz enega sadja: kutin, grozdja jurke, hrušk viljamovk, jagod, marelic, breskev, malin, jabolk, sliv in višenj; linijo marmelad brez dodanega sladkorja 6 vrst iz enega sadja: breskev, marelic, jagod, grozdja jurke, sliv, hrušk viljamovk; linijo 6 vrst različnih mešanih marmelad, ki jim pravijo tudi »nore« ali nenavadne mešanice: aronije-hrušk viljamovk, buč-jabolk-ingverja-cimeta, bezga-breskev, buč s praženimi bučnimi semeni, grozdja jurke-kutin in bezga-hrušk viljamovk. Iz skupine sadnih namazov sta kupcem na voljo še 2 sadna džema ali marmeladi s koščki sadja: gozdne borovnice in jagode.  V lastni žganjekuhi pridobivajo 11 vrst sadnih destilatov ali žganj iz enega sadja: kutin, nešpelj, marelic, domače hruške, breskev, češenj, hrušk viljamovk, sliv, jabolk, grozdja jurke in aronije ter 17 vrst sadnih likerjev: kutin, grozdja jurke, nešpelj, aronije, bezga, jagod, višenj, oreha, konoplje, pelina, malin, robid, črnega ribeza, borovnic, fig, muškatnih buč in mešanice različnih zelišč. Izjemen niz izdelkov iz sadja pa zaokrožujejo sadni sokovi iz kutin in jurke, sadni sirupi iz bezga, bezga z limeto in meto, zeliščni kisi iz timijana, žajblja, bazilike, kopra in pehtrana ter klasični jabolčni in grozdni kis. In seveda domače bučno olje. »To je naš trenutni nabor izdelkov. Skoraj vsako leto dodamo kaj novega,« pravi sogovornik.   Marmelad, da te glava boli. Prodaja »Že od začetka smo razvijali široko prodajno mrežo,« je njegov odgovor, kje vse je mogoče priti do njihovih izdelkov. Tako prodajajo v okviru lastne trgovine na kmetiji, pa v številnih butičnih z zdravo hrano ali pridelkih in izdelkih s kmetij, turističnih točkah in turistično-informacijskih centri, hotelih in sejmih po vsej Sloveniji, njihovi izdelki pa se pojavljajo tudi na stojnicah tržnic in različnih prireditev. Prodajajo tudi v tujino. Stojnice s svojimi izdelki imajo vedno lično urejene. Martina veseli, da so s svojimi marmeladami in džemi vse bolj uspešni tudi v javnih zavodih. »Prej to ni bilo mogoče. V zadnjih letih zaradi kmetijske politike, ki je uspela, da lahko javni zavodi do 20 % lokalne prehrane naročajo mimo razpisov, je lažje in smo prisotni v kar nekaj osnovnih šolah ter vrtcih.« Kar zadeva načrtov, pa pravi, da je teh  več kot dovolj, za vsaj deset let naprej jih imajo. Vsekakor je  še vedno na prvem mestu posodobitev predelovalnih dejavnosti in povečanje njene zmogljivosti, novi izdelki, nova oprema, novi strojni park. »Pa tudi sin Jaka ima svoje načrte, ki pa jih bomo seveda s skupnimi močmi realizirali.« Prijeten sogovornik je priznal, da je sprva vložil ogromno energije v povezovanje ponudnikov na področju kmetijstva in turizma, saj še pred poldrugim desetletjem ljudje niso želeli sodelovati. »Časi se spreminjajo in počasi se najdemo enako misleči,« pripomni,  vesel, da se je tudi tukaj obrnilo v pravo smer.   S svojimi izdelki že od samega začetka njihove dejavnosti sodelujejo na državnih ocenjevanjih Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Čez 70  različnih zlatih in srebrnih priznanj in kar pet znakov kakovosti za njihove izdelke potrjuje izjemno kakovost. Po najvišjih mestih posegajo tudi mednarodnih ocenjevanjih žganih pijač na Kozjanskem,  s svojim kutinovim sokom so zlato in dvakrat veliko zlato medaljo osvojili tudi na mednarodnem  ocenjevanju sadnih sokov v okviru sejma Agra. Tudi na lokalnih ocenjevanjih so njihovi izdelki vedno v samem vrhu.   Mladi prevzemnik primarne pridelave »Leta 2004 smo se v dopolnilno dejavnost predelave sadja sprva res odloči zato, ker za naše vrste sadja ni bilo odkupa. Bolj pa nas je v tej smeri gnalo spoznanje, da sadje nikoli ne dosega dobrih tržnih cen,« pojasni Martin, zakaj je storil korak v to smer. Pri predelanem sadju  namreč cene za svoje izdelke lahko oblikujejo sami.  Ker je sin Jaka končal študij agronomije, je od leta 2017 nosilec dejavnosti pridelave sadja in poljščin kot mladi prevzemnik; nosilec predelave pa je ostal Martin. Sicer je v zelo razvejano delo na kmetiji, zlasti predelave, vključena tudi partnerka Brigita. Kot se pošali Martin, je s  svojo kuharsko izobrazbo dodala samo piko na »i« v predelavi, kuhanju ter mešanju različnih okusov in si v sadjarski predelavi kruh služi tudi sama. »Moram poudariti, da ob konicah, ko se pobira sadje ali je kakšno drugo večje opravilo,  z veseljem na pomoč priskočijo tudi ostali otroci, sestre, sosedje in dobri prijatelji.« »Na naši kmetiji predelujemo samo sveže sadje. To pomeni, da sadje predelujemo, ko določena vrsta dozori. Vse se začne meseca maja z jagodami in konča decembra z nešpljami. Letna poraba pa se iz leta v leto razlikuje, saj je naša dejavnost odvisna od letine in vremenskih razmer – toča, suša, pozeba,… Tako v naših sadovnjakih, kot tudi pri naših kooperantih. Neposredno ne prodamo niti kilograma svežega sadja, pač pa ga kot surovino še vsako leto dokupujemo.« Lično urejena prodajalna na kmetiji. Gasilci, kulturniki,.. Čeprav delo na kmetiji, še bolj pa pri predelovalni dejavnost takšne vrste in obsega, kakršnemu so se zapisali Fickovi, terja kar nekaj ljudi, najdejo čas tudi za svoje konjičke, zlasti pa za delovanje na humanitarnem področju. Celotna družina – od Martina in Brigite ter otrok s partnerji so globoko zapriseženi gasilskim vrstam, saj včasih kar vsi od hiše gredo na intervencijo. Fickovi so opravili ogromno gasilskih izobraževanj, usposabljanj in specialnosti ter opravljajo vodstvene funkcije v domačem društvu, občinski gasilski zvezi Rogašovci, Pomurski gasilski regiji in tudi v Gasilski zvezi Slovenije. Martin in Brigita plešeta pri domači folklorni skupini, kar štirje iz družine nastopajo v domači dramski skupini, zelo aktivni so tudi na področju turizma v občini. Martin kot eden najboljših sodnikov na področju gasilsko športnih tekmovalnih disciplin v Sloveniji je redni sodnik na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih (gasilska olimpijada), je poveljnik občinske in namestnik poveljnika regijske gasilske zveze. Odlični sodnici sta tudi partnerka Brigita in hčerka Maja; Brigita je tudi članica Društva podeželskih žena Občine Rogašovci, sam je bil tudi krajevni in občinski svetnik,… Iz izkušenj Martin še pove, da so v Avstriji pri njihovih potrošnikih izdelki predelovalnih dejavnosti na kmetijah veliko bolj cenjene od naših, čeprav se trend v to smer počasi obrača tudi v Sloveniji. »Predelava na kmetijah ima  tam  neprimerno večjo podporo s strani države in državnih inštitucij. Takšne dejavnosti imajo v naši sosedi vsaj za dve tretjini manj papirologije v vodenju evidenc in poročanj, manj pa je tudi drugih zahtev. To se pri njih iz leto v leto dodatno izboljšuje.« Pripomni še, da tam državni organi prihajajo na kmetije in jim svetujejo ter pomagajo, kako priti do investicijskega denarja. Vse to se dogaja kar pri njih doma. »Mi pa moramo pošiljati kupe in kupe papirjev v Ljubljano.« Poleg klasičnih polnitev za široko uporabo, je sleherni izdelek iz njihove zares bogate palete pakiran tudi v različne darilne programe -  škatlice, košarice, zabojčke in podobno.         --    

Thu, 7. Jan 2021 at 22:26

446 ogledov

Iz visokih pet stopila v "bataše"
Prirejo mleka in mladega pitanega goveda so leta 2017 nadgradili s predelavo mleka, lani pa še s ponudbo svežega govejega mesa. Od skupne mesečne prireje mleka od osem do deset tisoč litrov jih tretjino namenijo predelavi v mlečne izdelke, v prvi vrsti s kratkim rokom trajanja. Na kmetiji je mogoče po novem dobiti tudi sveže goveje meso pri njih spitane živine. Ob glavni cesti, ki pelje  na zahodnem Goričkem proti občinskemu središču Kuzma,  je potrebno v Gornjih Slavečih zaviti proti zaselku Kamena graba, kjer se kmalu odpre pogled na prostrane pašnike in kmalu tudi kmetijo. Sicer pa si lahko pot do njih poenostavite z usmerjevalno tablo.  Kot uvodoma pojasni nosilec kmetije Franc Zavec ml., ki jo je leta 2009 kot mladi prevzemnik nasledil od dedka Viljema Prema, začetki tržne govedoreje pri njih segajo že v leto 1928. Kmetija je družinska,  saj na njej živijo in delajo tri generacije: babica Marija , oče Franc st. in mama Majda ter on in njegova partnerka Ana Ficko. Četrto generacijo predstavlja hčerka Alja, za katero upajo, da bo nadaljevala začrtano pot.   Za domačo mizo (od leve): Majda, Franc st., Alja, Ana, Franc in Marija. Kmetija Je tipična govedorejska z okrog 50 glavami živine, od tega je v glavni pašni sezoni do 22 krav molznic in okoli 10 plemenskih telic, ostalo so pitanci in  teleta.  Zavčeva kmetija trenutno obsega 34 hektarjev, od tega je 20 hektarjev njiv, kjer se v kolobarju izmenjujejo žitarice, koruza in deteljno travne mešanice, pet hektarjev je trajnih travnikov, nekaj več je  pašnikov, v lasti pa imajo tudi 2,5 hektarja gozda. Prireja in prodaja mleka je njihov glavni vir dohodka, čeprav tudi prodaja mladega pitanega goveda ni zanemarljiva. »Krave molznice in plemenske telice se od zgodnje  pomladi  do pozne jeseni pasejo po bližnjih pašnikih, ostala živina je v prosti reji, organizirana v skupinah. Vsa krma za živino je pridelana na kmetiji, dokupujemo samo vitamine in sončnične tropine,« je povedal sogovornik. Da bi kar najbolj skrbeli za lep izgled krajine, ki je v Krajinskem parku Goričko, imajo tudi drobnico. 10 plemenskih ovc na leto povrže prav toliko jagenjčkov. Glavnino njih prodajo. Za naravni pripust pa imajo tudi ovna. Ani in Alji so tudi ovce v veliko veselje.   Predelava mleka O kmečki sirarni so Zavčevi razmišljali že vrsto let, pred tremi pa je odločitev dozorela. »Za ta korak smo se odločili  zaradi nizkih odkupnih cen mleka in želje, da doma namolženemu mleku dodamo vrednost in tako  prispevamo k ponudbi izdelkov z naših kmetij,« se je v pogovor vključila tudi partnerka Ana Ficko  Čeprav je kot ekonomistka na suhem in toplem 17 let delala v nekdanji tekstilni Muri, se je odlično vključila v razgibano delo na kmetiji. V prvi vrsti je predelava izključno na kmetiji namolženega mleka prav v njeni domeni, saj je s to dejavnostjo dobila novo delovno mesto, se pošali. V sirarni je veliko ročnega dela. Zato se ji pri delu v  priročni proizvodnji pogosto pridruži tudi njen partner. Čeprav je prodaja po uvodnih velikih naporih, da so jih spoznali in so jih prepričali s kakovostjo, dobro stekla, velike širitve dejavnosti predelave mleka ne načrtujejo. Pri trženju so se odločili za strategijo mlečne izdelke kupcu prodajati osebno,  z njim vzpostaviti osebni kontakt, ga povabiti na ogled kmetije, da spozna, kako in kje biva njihova živina,  kakšna je pot od mleka do izdelka. Kakovost njihovih mlečnih izdelkov potrjujejo priznanja z državnih ocenjevanj Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Po treh zlatih priznanjih za navadni jogurt so letos zanj dobili tudi znak kakovosti. Njihovi mlečni izdelki ob lastni nosijo tudi  kolektivno blagovno znamko Krajinski park Goričko.   Od lani tudi sveže goveje meso Tudi na kmetiji namolženo sveže mleko in izdelane mlečne izdelke je mogoče kupiti v njihovi lastni trgovini na kmetiji, na stojnicah okoliških kmečkih tržnic in prireditev, vključeni v šolsko shemo mleka pa jih dobavljajo tudi že trem okoliškim osnovnim šolam in nekaterim gostinskim lokalom, dostavljajo pa tudi potrošnikom na dom. Sir za žar v enem od izdelkov ponujajo tudi v krajevni okrepčevalnici v t.i. vegiburgerju. Korona kriza je močno zarezala tudi v njihovo predelavo mleka, saj so šole zaprte, gibanje ljudi pa omejeno. V prejšnjih letih so ga na mesec v njihove sveže mlečne izdelke predelali tudi dva tisoč in več litrov, lani nekaj manj. Zaradi omejitve gibanja je precej upadla tudi prodaja svežega govejega mesa, ki je od lani njihova druga dopolnilna dejavnost. Od skupaj prodanih do 20 pitancev so lani na kmetiji prodali sveže meso štirih pitancev. Na kmetiji izdelujejo mehke sire, za žar in bele majske sire. Siri so lahko navadni ali pa z dodatkom drobnjaka ali čilija. V treh okusih izdelujejo tudi sire Slavček. Nadalje kislo skuto, navadni in devet vrst sadnih jogurt, sirotko in maslo, po naročilu pa tudi skutne namaze.   Najbolj so prepoznavni po paleti svežih sirov. Znanja ni nikoli preveč Franc sicer pravi, da je temeljni pogoj za kakovostni izdelek surovina, da pa se ob bok k njej hitro postavi tudi znanje. To sta s partnerko pridobivala in jo izpopolnjujeta na številnih tečajih, ki jih organizira Združenje kmečkih  sirarjev Slovenije, ptujski in murskosoboški kmetijsko-gozdarski zavod, podjetje Megal in še kdo. »Prav s strokovnjaki za predelavo mleka  Stanetom Levartom ter Majdo in Igorjem Tumpejem, ki so bili tedaj še na KGZ Ptuj, smo tudi vzpostavili vse potrebno za začetek izvedbe projekta; z Majdo iz podjetja Megal pa smo potem našli partnerja, kjer nabavljamo vso potrebno opremo in dodatke za sirarje,« je še pojasnil. Dodaja, da velikih sprememb v bližnji prihodnosti na kmetiji (več) ne načrtujejo. Gospodar zagotavlja, da naj bi obdržati obstoječi stalež živine, a še več pozornosti namenili kakovostni krmi in dobremu počutju živali. Ne nazadnje je od tega odvisna kakovost surovine, ki je potem eden od temeljnih pogojev za dober izdelek.  Postopek registracije dopolnilne dejavnosti ni bil zahteven, pravi, saj so ustrezno dokumentacijo za registracijo hitro uredili. Več časa je bilo potrebno za ureditev prostorov, da ustrezajo zahtevam. Za to so dobili tudi nekaj namenskih občinskih sredstev. »Težko nam je bilo, ker smo bili na tem območju prvi, ki smo začeli s kmečko sirarno,« pravi.   Težave Vedno se porajajo nove  in sproti jih je potrebno reševati, sicer te v vrtincu pogoltnejo, pravi. Kar zadeva tiste, povezane s predelavo mleka v lastni sirarni, jih sproti rešujeta sama in se prilagajajo razmeram na trgu. Pogosti inšpekcijski nadzori jih ne motijo. Zavedajoč se, da delajo s hrano, so strogi higienski in varnostni ukrepi na prvem mestu, menita. Zelo pa jih utesnjuje papirologija  in Ani vzamejo veliko časa.   Pravita še, da so v nekaj kilometrov oddaljeni Avstriji pogoji za začetek dejavnosti in administrativne zahteve milejše. Upata, da bodo omejitve zaradi korona virusa kmalu odpravljene in da bosta polno veljavo dobili obe njihovi dopolnilni dejavnosti, sploh pa pridelava zdrave in kakovostne hrane na vseh kmetijah.. Franc Zavec: »Kmetijska stroka bi moral še bolj ozaveščati kmetovalce na Goričkem in jim svetovati glede začetkov in postopkov za odprtje različnih vsebin dopolnilnih dejavnosti. To je edini segment, ki lahko obdrži ranljivo kmetijstvo v teh gričevnatih krajih. Kmetijstvo tod ne bo preživelo ob trenutnih odkupnih cenah mesa in mleka, kajti tu so kmetije manjše, posest je močno razdrobljena, stalež živine močno upada, pojavlja pa se tudi zaraščanje. V miselnosti, da se nikomur na Goričkem več nič ne splača, je potreben preskok.« Živali so večji del leta na paši. Kljub številnim obveznostim Franc in Ana najdeta čas tudi za društveno dejavnost. On je med  drugim dolgoletni predsednik Govedorejskega društva Cankova, član domačih gasilcev in športnega društva, občinskega odbora za kmetijstvo;  ona pa je še vedno gasilka  v sosednjem Gradu, kjer je bila doma.          

Mon, 4. Jan 2021 at 16:57

244 ogledov

Marija Arih je obrnila 106. list življenja
Pisalo se je leto 1915, ko je 3. januarja v družini Štumberger v Prepoljah na Dravskem polju na svet prijokala danes najstarejša občanka mesta Maribor Marija Arih. Kot piše  Jože Žerdin, je bila stara 16 let, ko je odšla s trebuhom za kruhom. Kot delavka je delala v tekstilni tovarni Hutterjevih v Hočah, z družino pa je živela v mesto Maribor. Leta 1939 se je poročila z Andrejem Arihom.  V zakonu je povila hčerko in dva sina. Kar 85 let je živela v mestu ob Dravi.  Preživela je Avstro - Ogrsko državo in pozneje še šest držav. Spominja se tudi denarnih valut in sicer od krone do evra. Preživela je tri vojne.  V domu sv. Lenarta v Lenartu v Slovenskih goricah jesen življenja preživlja od leta 2015. Ob njenem rojstnem dnevu so ji v domu pripravili krajšo slovesnost. Lepe želje za njen častitljivi rojstni dan so ji izrekli direktor  doma Zlatko Gričnik in župan Občine Lenarta mag. Janez Kramberger. Čestitkam in lepim željam pa so se pridružili zaposleni in stanovalci doma, ki so se vsi skupaj posladkali s torto. Na praznovanje rojstnega dne pa so prišli tudi njeni najdražji. Vsi skupaj so s slavljenko Marijo obujali spomine, ki so se ji vtisnili v spomin skozi častitljivih 106. let življenja. Slavljenka Marija Arih je preprosta ženica. Rada se udeležuje domskih svetih maš in rada poje cerkvene pesmi.  V šali je dejala, da je doslej živela pod 26 župani, številnimi duhovniki in škofi v mariborski nadškofiji. Rada spregovori o svoji bogati življenjski pot, ki ji ni bila postlana z rožicami. Njene življenjske izkušnje so bogate polno zakladov in preizkušenj. Njena življenjska vrlina je bila vse skozi skromnost, ponižnost, poštenost in skrbnost.

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Peka koruze v Tešanovcih