Je slovenska prašičereja lani dosegla svoje dno?

Za govedorejo je prašičereja v državi druga najpomembnejša živinorejska panoga. Za razliko od prve pitanje prašičev beleži strmi padec v staležu: v dveh desetletjih se je ta  znižal za kar 2,5-krat; število prašičerejskih kmetij pa je od osamosvojitve (1991) za skoraj 3-krat manjše. Stalež govedi ves ta čas ostaja na ravni 480 tisoč živali, kljub temu, da se je njihovo število rejcev v tem obdobju manjše za dobrih 70 %.

Če je poglaviten razlog za zmanjšanje rejcev govedi naravni proces opuščanja zaradi njihovega staranja, po drugi strani pa še večja koncentracija obstoječih, so za prašičerejo še številni drugi.

Na podlagi podatkov, ki smo jih dobili od Statističnega urada Republike Slovenije in Kmetijskega inštituta Slovenije smo sestavili tabelo pregleda stanja v prašičereji od začetka države Slovenije do danes. Za izbrana leta smo dobili tudi dejanske dosežene povprečne odkupne cene žive mase oziroma žive teže živali, ki so jih rejci dosegli s prodajo svojih prašičev v Sloveniji. Cene prašičev žive teže smo potem pretvorili v cene za klavne mase. Tudi odkupne cene se namreč nanašajo na klavno maso. Točneje: na tople polovice ob 56-odstotni mesnatosti.

Realno prašiči vse manj vredni

Do podatka, kako vse manj je panoga ekonomsko razvrednotena, smo prišli, ko smo preračunali, koliko litrov nafte dobi rejec za 100 kg klavne mase, to je čez palec za enega res dobrega prašičjega pitanca. Od najboljših let za prašičerejo do danes tudi za enkrat manj!

Nekoč je namreč bilo razmerje med mesom in nafto skoraj 1:4 v korist mesa, zadnja leta je bilo samo še nekaj več 1:1,3 ali 1:1,4, lansko leto spet skoraj 1:2.

Torej je tudi pri svinjini mogoče zaključiti, da je realna rast cene nafte veliko hitrejša, kakor pa odkupna cena svinjine.  

Več podatkov z nadrobnimi analizami omenjenih dejstev, podkrepljenimi s tabelami in grafi, objavljamo v sredini številki Kmečkega glasa.