Nova žetev, nove težave

Poleg slabe letine krušnih žit so na obzorju tudi spremembe pri načinu oblikovanja odkupne cene za pšenico. Vse od začetka delovanja žitne verige (Dogovor o boljšem delovanju slovenske žitne verige med Sekcijo mlinarstva in pekarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije-Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij (agroživilska zbornica), Sindikatom kmetov Slovenije (SKS), KGZS in Zadružno zvezo Slovenije (ZZS) je bil podpisan 10. decembra 2010, tako da je ta zaživela v prvem naslednjem pridelovalnem letu 2011), se je ta vsako leto oblikovala na način pogajanj med pridelovalci in mlinarji ter peki.

Letos naj bi se o tej s končnimi kupci slovenske pšenice, torej našimi mlini, pogajala organizacija proizvajalcev (OP), ki pa jo pridelovalci žit (še) nimajo in je glede na čas žetve skoraj iluzorno pričakovati, da bi jo v tako kratkem času sploh lahko ustanovili.  Ta namera – kmetje obtožujejo agroživilsko zbornico, ki da je vse to izvedla pod krinko Agencije RS za varstvo konkurence (AVK), ki da prepoveduje kartelno dogovarjanje, je med kmeti kot pridelovalci naletel na velik negativen odziv. Enako tudi zadružniki, ki s svojimi kmeti kot  člani znotraj zadrug že sedaj tvorijo neke vrste OP, neposredno samo za ta namen pa res niso ustanovljene. 

Če kdaj, potem je trenutek tik pred žetvijo daleč najmanj primeren za uvajanje novega modela določanja odkupne cene pšenice.

Namesto pogajanj o odkupni ceni le določitev »orientacijskih intervalov«

Na to temo oziroma o informiranju o novi obliki prodaje slovenske pšenice so se že v začetku junija sešli na kmetijskem ministrstvu. Ugotovili so, da je pogajanje o odkupni ceni pšenice po dosedanjem postopku najverjetneje neustrezno. Takšni dogovori bi lahko tekli le znotraj OP, ki pa je pridelovalci žit nimajo. Kot je dejala na prvem sestanku prisotna dr. Dušica Majer iz KGZS, se je dilema o (ne)ustreznosti postopka pojavila po pogovorih prašičerejcev z  AVK. Na drugem sestanku minulo sredo, ko  so bili prisotni tudi predstavniki AVK, je glavni poudarek sestanka slonel na vprašanju, ali  je način določanja intervalov odkupnih cen za pšenico skladen s pravili konkurence. »Ker se končna cena in količine ne usklajujejo javno ali tajno med vsemi deležniki, je določanje orientacijskih intervalov cen za posamezni kakovostni razred dovoljeno,« je poudarila dr. Tatjana Zagorc, direktorica agroživilske zbornice  in vse od začetka koordinatorica med deležniki v žitni verigi. Namreč vsak od posameznih deležnikov ima možnost, da v intervalu ali celo izven njega, sam določi ceno na podlagi ponudbe in povpraševanja. Vsak se lahko tudi sam odloči,  od koga bo kupil in komu bo prodal oz. da ne kupi ali ne proda pridelka. Pšenico lahko tudi skladišči ali proda v tujino. Direktor Panvite Kmetijstvo Branko Virag, ki je pomemben člen na strani agroživilske zbornice, čeprav je pridelovalec, pravi, da letos neposrednih pogovorov glede določitve odkupne cene ne bo, bodo se pa deležniki v verigi dogovorili  za okvirne odkupne cene. To naj bi se zgodilo 6. julija v Murski Soboti.

Dr. Tatjana Zagorc: »Organiziranja preko organizacije pridelovalcev ni predlog Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, temveč realnost, ki jo narekuje EU in tudi konkurenčno pravo. Sicer je res, da v veliki meri to vlogo opravijo zadruge ali organizatorji odkupa, vendar za OP veljajo drugačna pravila glede določanja cen oz. zastopanja pridelovalcev. OP se v tistem primeru pogaja direktno s kupcem. 

Žitna veriga kot taka ne bo izgubila na pomenu, saj morajo v njej sodelovati različni partnerji od semenarjev, strokovnjakov za pridelavo in predelavo, pekarskih tehnologov, agrarnih ekonomistov in drugih.

Model konkurenčne pridelave poljščin in tudi žit ne more temeljiti na razdrobljenih, majhnih kmetijah, saj se v tem primeru postavlja v nekonkurenčni položaj organizatorjev odkupa in živilsko industrijo, ki imata ob takem odkupu povečane stroške analiz, nihanja kakovosti in drugih parametrov, ki določajo njihovo konkurenčnost na trgu. Socialne korektive je potrebno iskati drugje, ne pa v pridelavi in prodaji nekaj ton pšenice, kajti okoli nas so velike proizvajalke pšenice, ki so svojimi proizvodi prodirajo tudi na naš trg, saj so lahko zaradi take pridelave konkurenčnejši.«

 

Karavana gre naprej, pšenica pa v tujino

Predstavniki pridelovalcev, povezani v Komisiji za odkup in prodajo žit (Komisija) in sestavljene iz predstavnikov iz vrst ZZS, KGZS in SKS, so upravičeno na nogah. Desetletni trud in negovanje zaupanja, kolikor ga je v tem času sploh še ostalo, saj so vsa leta imeli škarje in platno pri pogajanjih glede višine odkupne cene mlinarji in peki, povezani v agroživilsko zbornico, je letos očitno dokončno konec.

Predsednik Komisije Franc Küčan je prepričan, da se preko AVK sedaj rešuje žitna veriga. »Z OP na področju žit si kopamo jamo in iščemo dlako v jajcu. Kako še večini ni jasno, da v Sloveniji niti slučajno nismo samooskrbni s krušnimi žiti in da se še s tretjino doma odkupljenih količin od dejansko potrebnih igramo in si pri določitvi cene omišljamo OP,« je kritičen. Če bi bili pametni, pravi, bi za v Sloveniji pridelano pšenico ponudili dogovorjeno odkupno ceno, ki bi morala biti višja od pšenice iz tujine. Spretni mlinarji in peki, ki očitno to niso, nadaljuje, bi lahko to vnovčili v okviru izbrane kakovosti. A za njo največji peki ne kažejo pretiranega zanimanja, saj njihova proizvodnja zaradi omejenih količin domače pšenice pač temelji na pšenici iz uvoza. In tako bo ostalo za vedno! »Kmetje kot pridelovalci  – žal glavnina pridelave zaradi strukture slovenskega kmetijstva temelji na malih kmetih, to obliko ne podpiramo. Ko pripeljemo pšenico do odkupnega ali prevzemnega mesta, hočemo vedeti, kolik za njo v tistem trenutku dobimo in ne šele, ko se bodo za našo količino pogajali naši kupci. Mali kmetje z nepomembnimi količinami v OP nimajo kaj početi!«

Prosta izbira odkupne cene vsakega odkupovalca ali mlinarja posebej je dvorezno, pravi, saj bodo ti na nekaterih območjih, kjer so edini odkupovalec, to morebiti obrnili sebi v prid. Ko pa se je cena določila na ravni žitne verige, pa se je vedelo, kakšno ceno bodo mlinarji, zadruge in drugi odkupovalci izobesili. »Ker se očitno z vsemi mogočimi prijemi norčujemo iz domačega pridelka in nas slabe izkušnje v preteklosti v odnosu do domačega očitno niso ničesar naučile, ga bomo pač po znani ceni prodali v tujino.«

 

V OKVIR;

Küčanu se zdi povsem skregano z logiko, da področje OP z žiti  odpiramo dva tedna pred žetvijo in vanj nismo bili sposobni zagristi takoj po lanski žetvi ali pozimi. Ali pa bi s pogovori začeli po letošnji žetvi. Ne. »Kje so bili tedaj akterji, ki so s to materijo začeli pred žetvijo in med vsemi nami povzročajo vsesplošno zmedo?,« se sprašuje.

AVK: »Na splošno pojasnjujemo, da so v skladu z določbo 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Zlasti je prepovedano:- neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje; omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični napredek ali naložbe; določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za primerljive posle, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj; za sklenitev pogodbe zahtevati, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom te pogodbe; razdeliti trg ali vire nabave med  storitev, ki so predmet sporazuma.«

Na Agenciji še poudarjajo, da je treba  obstoj vsakega domnevno omejevalnega sporazuma presojati v luči vseh zgoraj navedenih dejstev in okoliščin in tudi okoliščin posameznega sporazuma in tako presoditi, ali nasprotuje določbam ZPOmK-1.

 

Dr. Dušica Majer: »Moje osebno mnenje je, da bi bistvo urejenega odkupa in s tem zagotavljanja večje samooskrbe s krušnim žitom bil postavljen odkupni model in pogodben odnos deležnikov v verigi. Pred leti smo že postavili takšen osnovni model, ki je opredeljeval kakovostne razrede, vrednosti parametrov znotraj le-teh in oblikovanje odkupnih cen znotraj razredov (+- od osnovne cene). Pri osnovni ceni bi se upošteval izračun KIS-a in borzna cena na Madžarskem. Model je bil postavljen in usklajen že precej daleč in je bil zelo dobra osnova za končni dogovor. A se je zaradi znanih dejstev na tej točki potem vse žal ustavilo. Od takrat se nismo premaknili naprej v smeri oblikovanja modela odkupne cene in pogodbenih odnosov v verigi.«