Njive za hrano ljudi ali za krmo živini?

9 oktobra, 2020
0
0

Z regionalizacijo kmetijske proizvodnje, o čemur se je nekoč na veliko govorilo, bi bile razmere danes verjetno drugačne. Je pa res, da intenzivna govedoreja ne temelji samo na voluminozni krmi ter da se tudi kmetje v svojem poslu odločajo na osnovi ekonomike. Od tega ne nazadnje tudi živijo.

Od skupaj 175.730 hektarjev njiv, kolikor jih obdelujemo letos, na več kot 125.000 hektarjih raste krma za živino, za povrh pa je še skoraj 11.500 hektarjev namenjenih industrijskim rastlinam. To potrjujejo začasni podatki državne statistike (Statističnega urada Republike Slovenije) s presečnim datumom 1. junij 2020. Tudi končni naj bi ostali v teh okvirjih.

Dejstvo, da je v Sloveniji med skupno površino zasejanih žit – pšenice in pire, rži in soržice, ječmena, ovsa, tritikale, koruze za zrnje in ostalih žit (po prvih podatkih na 97.386 hektarjih, lani na 95.723 hektarjih) več kot 70 % vseh površin namenjenih žitom za krmo in vsega 28,8 % krušnim žitom (pšenici in piri ter rži in soržici), je za marsikoga zaskrbljujoč. Leta 1991 je bil delež krušnih žit  med vsemi žiti za zrnje (kljub rekordnim površinam koruze za zrnje) 35,9-odstoten! 

 

1.6.2019

1.6.2020

2020
2019

ha

indeks

Žita za zrnje

95.723

97.386

101,7

  od tega pšenica in pira

27.105

27.268

100,6

  od tega ječmen

21.139

22.210

105,1

  od tega tritikala

5.804

5.605

96,6

  od tega koruza za zrnje

38.883

39.846

102,5

od tega rž in soržica

 

827

 

od tega oves

 

807

 

od tega druga žita (ajda, proso, …)

 

823

 

Stročnice za suho zrnje

1.028

980

95,3

  od tega fižol za zrnje

634

634

100,0

  od tega krmni grah

386

337

87,4

Korenovke in gomoljnice

3.060

3.100

101,3

  od tega krompir

2.796

2.913

104,2

  od tega krmne korenovke

67

67

99,5

Industrijske rastline

10.445

11.413

109,3

Oljnice

8.709

9.778

112,3

  od tega oljna ogrščica

3.245

3.326

102,5

  od tega sončnice

334

354

106,1

  od tega soja

1.433

1.642

114,6

  od tega buče za olje

3.284

4.172

127,0

Hmelj

1.616

1.489

92,2

Zelena krma z njiv

56.692

55.677

98,2

  od tega silažna koruza

28.599

27.792

97,2

  od tega detelje in lucerna

7.244

5.758

79,5

  od tega trave, travne mešanice in travno deteljne mešanice

20.390

21.813

107,0

Ostalo (zelenjadnice, praha, jagode, cvetje,…) 

 

7.174

 

 

TABELA 1: Površina pomembnejših posevkov na njivah, Slovenija, začasni podatki, junij 2020 (VIR: SURS)

Krušna pšenica  

Sejemo je vse manj. Njena pridelava (s piro) se je od osamosvojitve naprej drastično znižala ( 39.433 ha 1991 na 26.727 ha 2019). Samo od leta 2012 pa do lani pa je bilo znižanje površin za kar 7.859 ha!

Za naše kmete dosežena odkupna cena, ki se zaradi globalizacije oblikuje na referenčnih tujih trgih, že dolgo ni dovolj stimulativna.  Prof. dr. Aleš Kuhar z ljubljanske Biotehniške fakultete se strinja z dejstvom, da je pridelava krušnih žit zahtevna. Nemalokrat se zgodi, da še površine, ki so pod krušnimi žiti, vedno ne »rodijo« krušna žita, saj je kakovost ob žetvi preslaba (vreme, tehnologija).  

V stroškovnem smislu – ne pridelava krušnih žit, ne drugih poljščin, v Sloveniji nikoli ne bo primerljiva s tisto v naši soseščini, saj so tam v vseh pogledih drugačni strukturni in drugi pogoji pridelave. Pridelava žit, pravi dr. Kuhar, zahteva tudi profesionalno in natančno kmetijstvo. Tega pa je v Sloveniji zaenkrat še premalo, dodaja.

Da je negotovost glede končnega izplena (količina in kakovost in z njo povezana cena) tisti dejavnik, ki odvračata pridelovalce od sejanja krušnih žit, je prepričan tudi Tomaž Cör, vodja Javne službe za kmetijsko svetovanje (JSKS) pri KGZ Kranj; dr. Dušica Majer, na KGZS vodja Oddelka za rastlinsko pridelavo in živinorejo pa meni, da kmete od setve več krušne pšenice odbijajo vsakoletne težave z odkupom, pogajanja okrog cene, ki je v zadnjih letih prenizka in nestimulativna ter zahteve glede kakovosti in samih postopkov pridelave. Svoje pa z neprimernim odnosom do domače pšenice prispevajo tudi  mlinarji in peki.  »Vemo, da naši mlini uporabljajo slovensko krušno pšenico za izboljšanje kakovosti moke, cene pa vseskozi primerjajo z madžarskimi,« še dodaja Cör.

 

Krmna žita

Ne preseneča, da se zato po drugi strani povečujejo površine, namenjene krmnim žitom. Te so se v primeru ječmena od leta 1991 povečale skoraj za trikrat; kar zadeva tritikalo pa je povečanje v zadnjih 20 letih več kot šestkratno! Tudi površine za koruzo v zrnju so se po administrativnem zmanjšanju (pojav koruznega hrošča pri nas 2003. in prepoved njene setve kot monokulture), počasi spet krepijo.

 

1991

2000

2010

2015

2016

2017

2018

2019

Površina (ha)

Površina (ha)

Površina (ha)

Površina (ha)

Površina (ha)

Površina (ha)

Površina (ha)

Površina (ha)

Pšenica in pira

39.433

38.256

31.946

30.734

31.461

28.016

27.822

26.727

Rž in soržica

2.742

674

796

1.236

970

1.081

1.301

1.178

Ječmen

7.863

11.570

18.730

20.110

19.184

20.369

20.994

21.139

Oves

2.372

2.251

1.773

1.506

1.332

1.448

1.245

1.207

Koruza za zrnje

64.229

48.009

36.433

37.743

36.388

38.290

37.079

38.883

Tritikala

835

3.477

4.491

5.288

5.032

5.668

5.804

Druga žita (ajda, proso,…)

978

915

1.605

3.136

3.731

4.224

4.136

3.686

TABELA 2:  Pridelava žit za zrnje, Slovenija, 1991-2019 (VIR: SURS)

»Kar zadeva deleža zasejanih površin krušnih žit, je osnova višina cene na trgu,« poudarja tudi dr. Stane Klemenčič, direktor KZGS-Zavod Maribor.  Pojasni, da glede na izhodišča v pridelavi slovenska pšenica ni in nikoli ne bo konkurenčna madžarski in ostali. Ker je iz tehnološkega aspekta znano dejstvo, da vrste in sorte, ki izpolnjujejo kakovostne parametre za krušno pšenico, ne dosegajo tako visokih pridelkov in s tem manjši finančni učinek, poudarja, proizvodnja ječmena z novimi sortami pa dosega vse večje pridelke in ker je tehnologija pridelave znatno cenejša, ta izpodriva krušno pšenico po zanimivosti.

»Žal še kar naprej šepa organiziranost na področju pridelave, organizacije odkupa in predelave,« poudarja, po njegovem pa so se tudi učinki »žitne verige«  izjalovili.

 

Kmetje se odločajo po zdravi kmečki pameti (v današnjem jeziku povedano: ekonomiki), ki pravi, da s krmljenjem pridelkov z njiv s prodajo mleka ali mesa beležijo večjo dodano vrednost, kakor pa z golo prodajo pridelkov. In edino to odtehta. Pa čeprav smo z mlekom krepko samooskrbni, v več kot 90 % pa tudi z govedino.

 

Govedoreja v nižinah

»Kar se tiče prostorske usmeritve lociranosti posameznih sektorjev, je za hribovski in alpski svet jasno vsakemu laiku, da živinoreja – izjema je prašičereja, spada v travnat svet,« občutljivo področje, kar bi bilo potrebno umeščati govedorejo in sprostiti njive v ravnici za pridelavo hrane, načenja dr. Stane Klemenčič. Večji administrativni posegi v tem smislu niso mogoči, niti realni. Z morebitnim odklonom govedoreje v nižinah »… pa lahko hitro  trčimo tudi v zid svobodne podjetniške pobude,« pristavi Cör.

Sektor kmetijstvo se mora naslanjati na koriščenje lesne biomase in travnih površin, nadaljuje dr. Klemenčič. Tam pa bi morala imeta izključno mesto živinoreja. Te panoge so se že v naši preteklosti nič koliko krat potrdile, doda. »Žal smo jih »razmontirali« z družbeno stopnjo lastninskega preoblikovanja. V zadnjem času vse razvojne programe usmerja moč kapitala. Še posebno, ko hočemo za vsako ceno doseči najvišji ekonomski izplen.«

Dr. Stane Klemenčič: »V tem cilju se gradijo hlevi na najugodnejših proizvodnih območjih, z veliko koncentracijo, ker je moč doseči največje ekonomske učinke. Z okoljskimi posledicami in njenim odpravljanjem se  srečujemo kasneje z bistveno večjimi težavami in prostorskimi konflikti.«

 

Da pa razmere vendarle niso tako problematične, saj da je govedoreje v nižinskem območju le 13 %, miri mag. Anton Hohler, specialist za prehrano govedi iz KGZ Ptuj, pri čemer se je opiral na podatke krovne KGZS. »Prav njen mali delež v nižinah je z vidika  ohranjanja rodovitnosti tal lahko zaskrbljujoč. Ustvarjanja humusa v tleh je sicer možno z zaoravanjem rastlinskih ostankov ali podorov, vendar je ta proces bistveno daljši in manj uspešen,« je poudaril.

 

Odsotno drugačno vrednotenje glede na različne pogoje pridelave

Z ugotovitvijo, da so njive v prvi vrsti namenjene pridelavi hrane oziroma surovin za hrano in ne krme za živino, saj so za to travniki in pašniki in ne dragocena orna zemlja, se vsi sogovorniki načeloma strinjajo. A mimo svobodnega odločanja kmetov, kam se bodo pri svoji dejavnosti usmerili, za to so jim na voljo številni razpisi, pač ne gre. Četudi je z zaoravanjem travnikov v njive travnat svet v nižinah tako rekoč izginil

»V kmetijski politiki nismo uspeli vzpostaviti cenovnega ravnotežja vezano za izvorne pogoje in stroške pridelave,« vidi dr. Stane Klemenčič  poglavitni razlog, da se reja govedi na območjih z omejenimi dejavniki pridelave (OMD) opušča in se že gričevnat svet, kaj šele gorska in višinska območja, zaraščajo.   

»Na regionalnem nivoju nismo bili sposobni dogovora o priznanju teh razlik in uvedbe »pravične« smiselne politike podpor, ki bi zagotavljale ekonomski minimum kmetijam na OMD in s tem proizvodnjo ter njihovo dejavnost ali vztrajanje na manj ugodnih lokacijah za kmetovanje,« še dodaja. 

Zaskrbljujoča je statistika, ki pravi,  tako dr. Klemenčič, da že pri tako malo njivskih površinah na prebivalca (800 m2), je teh le 53 % v funkciji. »Če to ni zaskrbljujoče za odločitveno politiko?  Gotovo je hrana prelahko dostopna in prepoceni. To velja predvsem za sektorje in artikle, ki se uvažajo iz vzhodnega dela Evrope, Azije in Severnega afriškega roba. Ker Slovenija nima več svojega trgovca, so posledice pričakovane. Za multinacionalne trgovce bomo vedno le kupec za poceni blago. Tu pa se še vedno ustvarjajo največji dobički.« 

V tem trenutku je največji »sovražnik« slovenskega kmetijstva in podeželja tuji trgovec in globalizacija, je prepričan. Ter premala osveščenost kupcev, da je potrebno kakovostni hrani priznati ceno ter zdravstveni učinek, ki je iz stališča stroška večkratnik, ki smo ga pripravljeni nameniti ceni take hrane.

 

Kmetom ni kaj zameriti

Če ni bilo nikoli dovolj politične volje, da bi bila sprejeta regionalizacija kmetijske proizvodnje, ki bi naredila ločnico, kakšen tip kmetijstva na posameznih območjih razvijati, je slika takšna, kot je. In je stežka ne bomo popravili.

 

Hohler meni, da je travinje  odlična kultura tudi na njivskih površinah, saj se dobro vključuje v nujno potrebni čim širši kolobar, hkrati pa ima pozitivni vpliv na okolje. Je pa res, pravi, travo lahko prebavi le prežvekovalec. 

Tudi  nad masovno usmeritvijo kmetij v živinorejo v ravninskem svetu ni kaj dodati, saj to tudi razpisi za gradnjo hlevov v okviru Programa razvoja podeželja  (PRP) dodatno spodbujajo . »Samoproizvodnja krme (predvsem koruzne silaže, manj pa koruze za zrnje) se rezultira v višji dodani vrednosti kmetijam,« poudarja dr. Aleš Kuhar. Podobnega mnenja je tudi dr. Dušica Majer. Spomni, da je govedoreja pri nas prevladujoča panoga »…  in še vedno velja, da za intenzivno prirejo ni dovolj samo voluminozna krma.« V Sloveniji je večina intenzivnih živinorejskih kmetij na ravnini, še pristavi. Ker imajo te kmetije veliko obtežbo in rabijo veliko krme, ta pa temelji na tehnološko relativno nezahtevni pridelavi koruzi. Ki (z)raste tudi na manj kakovostnih njivah in težjih klimatskih pogojih.

Dr. Majer: »Kmete smo že pred leti poskušali usmeriti k drugačnemu mišljenju in smo v okviru JSKS pripravili primere krmnih obrokov brez  žit oziroma koruze. Dejstvo pa je, da se kmetje odločajo na osnovi ekonomike, saj od tega živijo.«   

V kmetijstvu ni romantike

To je tudi v izjavi tedna v predprejšnji številki poudaril prof. dr. Aleš Kuhar z ljubljanske Biotehniške fakultete. Tudi tokrat je ponovil, da je kmetijstvo del realne ekonomije, zato se je treba na trgu obrniti tako, da vse kmetove odločitve stremijo k njegovi višji dodani vrednosti.

Direktor mariborskega zavoda KGZS, pa pravi, da bi regionalna politika morala uravnotežiti ekonomska izhodišča, da bi bilo mogoče v vseh sektorjih dostojno (pre)živetje.  

Kmetijska politika bi pri vsem skupaj s spodbudami do določene pridelave vsekakor lahko odigrala svojo vlogo, še pove dr. Dušica Majer. Je pa res, dodaja, da bo obrniti trenda v smer večje pridelave hrane za ljudi na njivskih površinah in več krušnih žit, zelo težko. »Država je leta in leta vzpodbujala govedorejo in o drugih usmeritvah ni kaj dosti razmišljala.«

Odgovore na vprašanja, med drugim tudi, da skupna kmetijska politika (SKP) ne more – ali pač, vplivati, kaj bomo pridelovali na njivah – krmo za živali, surovine za bioplinarne in za druge energetske namene, ali hrano za ljudi, pa s kmetijskega ministrstva še čakamo.

Stvari – da bi končno postavili ločnico, kakšen tip kmetijstva na določenih obočjih razvijati, da so nam ušle  iz rok že takrat, ko so mlekarne začele pobirati mleko le na kmetijah, kamor lahko pridejo z velikimi kamioni in kjer je zadostna količina mleka tako rekoč ob cest, hribi pa jim za to »nikoli niso preveč dišali, čeprav so tam najboljši pogoji za rejo  prežvekovalcev,« je kritičen Tomaž Cör.

Mnenje številnih je, da na zatečeno stanje od leta 2004, ko je Slovenija članica EU, SKP ni težava, problemi da so znotraj države. Kmetijsko ministrstvo namreč s svojimi razpisi podpira gradnjo hlevov, ne glede na regijo in obseg travniških površin v uporabi. Še več: Od enega od sogovornikov v članku smo izvedeli, da za uspešnost kandidiranja na razpis ni strogega preverjanja dejanske obtežbe GVŽ/ha. Kmetje celo govorijo, da jim je svetovano, kako naj obidejo ta sistem.