Kolarski muzej Antona Horvata

15 januarja, 2021
0
0

Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, saj je bilo nekoč kovaštvo in kolarstvo tesno povezano. Po dolgi letih prizadevanj se mu je želja uresničila.    

Kot piše Jože Žerdin, so se po njegovi zaslugi spomini na kolarstvu in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes.

V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetijstva za kmečke vozove izdelovali lesena kolesa in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od  kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.  

V kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki je imenuje »radštok« in je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V kolarskem muzeju so na ogled še različne vrste dlet – ploščate, štirioglate in polokrogle, pa šestila, kotomeri, različni obliči, priročne žage, svedri, skratka vse kar je kolar potreboval pri svojem kolarskem delu.

V kolarskem muzeju ima vsak kolar svoj kotiček z zgodovinskim ohranjenim kolarskim orodjem, ki je razstavljeno in pokazano na ogled od dveh kolarjev. Kolarji so za kmetovalce izdelovali lesene vozove, vse dele z vozove, največ kolesa, pa kmetijske priključke, lesene dele za sejalnice, “osipače” za osipanje krompirja, stroj za sejanje koruze, kolesa za manjša kolesa za plug s katerim so orali s kravami ali konji, lesene ročaje, omote za kravjo vprego, kočije… Kolarji so za kolarske izdelke največkrat uporabljali les bresta, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih, pač pa zvite vitre. Zato je les bolj vzdržljiv.

Ko je kolar iz lesa izdela voz in ostale izdelke, je le-to predal kovaču. On je poskrbel, da je bil les  natančno okovan ter povezan s kovino in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti ali njivi. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje, brane, pluge, sejalnice, osipače, lestve, mrliške vozove, smuči in še kaj.   

Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. letih prejšnjega stoletja. 

Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru še najde kakšno kolarsko orodje.

Obiskovalci so nad ogledom kolarskega orodja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so kolarji izdelovali.