Vsi smo na isti ladji

16 junija, 2021
0
0

Zaradi upanja, ki ga je vlivala, je bila  navdih tudi za druge verige. A ker   nameni vseh deležnikov znotraj njih po začetnih skupnih korakih očitno niso (bili) iskreni, danes vse delijo podobno usodo. Začetne harmonije med njimi je namreč vse manj …

Podpis dogovora o boljšem delovanju žitne verige je bil nedvomno prelomen korak k ustvarjanju medsebojnega sodelovanja, krepitvi zaupanja in skupnega upravljanja  s strani vseh deležnikov na področju žit.. Od pridelovalcev, odkupovalcev, do predelovalcev. In kmetijske stroke kot pomembnega servisa  sploh. S tem dejanjem so bili prva leta storjeni pomembni korak pri reševanju problematike samooskrbe z žiti v Sloveniji in povečanju posejanih površin z žiti. To je bil tudi izziv marsikoga, da to prenese tudi v druge sektorje.

Ker je bil namen in cilj vseh deležnikov sprva iskren – ali pa se je v takšni podobi kazal, so bili tudi rezultati prva leta delovanja verige z žiti zavidanja vredni. Marsikdo se je lahko pohvalil tudi z resnično optimističnimi dejstvi, merjenimi v številkah.  Za več tisoč hektarjev so se povečale zasejane površine s krušnimi žiti, v smislu kakovostnih in večjih pridelkov se je poenotila tehnologija v njeni pridelavi, določena je bila priporočena sortna lista. Kljub kar štirim kakovostnim parametrom pri krušnih pšenici, kar sicer ne pozna nobena država, so se pridelovalci hitro prilagodili novim razmeram, enako odkupovalci. A ko je bil potreben korak še s  končne strani v produkcijski verigi, pri vzpostavljanju enotnega modela odkupa, pa se je začel partnerski odnos krhati.

Število letnih sestankov deležnikov se je začelo rapidno zmanjševati, znotraj verige formirani  strokovni skupini se več ne sestajata, mlinarji so se do slovenskega pridelka začeli obnašali kot ne bodi ga treba, prišlo je do nepotrebnega nagajanja. Sistem vzemi ali pusti pri odkupu v času žetve so mlinarji in drugi žitarji vselej obrnili sebi v prid, saj so vedeli, da bodo zaradi manjka skladišč pridelovalci pridelek pač morali prodati. Po kakršnikoli ceni. Razkorak med ceno, ki je pri nas velja med žetvijo za kmete in koliko ta doseže med letom, ko se žita kupujejo na prostem trgu iz (tujih) silosov, je velik. Kaj pravzaprav to dokazuje, ni potrebno veliko modrosti.

Vsakoletna folklora pri določanju odkupne cene konec junija ali prve dni julija, je vsaj opozorila domačo javnost, da se je začela žetev. In da se vsi deležniki znotraj žitne verige z vsem ne morejo strinjati.

Po rapidnem krčenju pridelovalnih površin s krušno pšenico, kar je kljub različnim razlagam za dejanski vzrok za to jasen dokaz, da kmetje kljub vsemu z dogajanji na domačem trgu z žiti zadnja leta niso (bili) niti malo zadovoljni.

Vpletanje Agencije za varstvo konkurence, ki potem žuga, da se pač cena ne sme dogovoriti za mizo, pač pa jo mora določiti trg, je morda dokončno zabilo žebelj v krsto že nekaj let (ne)delujoče žitne verige. Slednje dejstvo, da je prenapihnjeno, je prepričana ena od strani v verigi. Druga, da se je že zdavnaj pretrgala in da njene člene več ni mogoče na noben način zavariti.

Da pa dejansko nekaj v odnosu med  pridelovalci, odkupovalci in predelovalci v verigi ne štima, ni  samo podatek  za več kot sedem tisoč hektarjev manj zasejanih površin s krušno pšenico v manj kot desetletju. Pač pa tudi dejstvo, da se iz države vsako leto izvozi več kot polovica vseh ob žetvi odkupljenih količin. Navkljub temu, da smo z odkupljenimi količinam krušne pšenice  vsega okrog tretjinsko samooskrbni! In da še vedno raje kot v mlinu pšenic konča v jaslih živine ali kje drugje. Kljub lanski rekordni letini je v skupnemu pridelku uradni odkup znašal skromnih 53,2 %.

Ker smo si z odprodajo deležev v domači predelovalni industriji pred nosom zaprli vrata možnosti (ne)posrednega vplivanja tudi na področju žit, je zatečeno stanje težko popraviti. Bojim se, da je niti s tolikokrat opevano shemo Izbrana kakovost, ki se zaradi številih pripomb mlinarjev in pekov rojeva nerazumno dolgo, ne bo mogoče. Vprašanja nekaterih, kakšna bo sploh smiselnost sheme, ko z vhodno surovino ne pokrivamo niti polovice domačih potreb, so brez odgovora. Tudi razlag, kakšen bo interes tistih, da stopijo vanjo, če pa je pri njih med vsemi surovinami delež domačih  tretjinski ali pa še manjši, ni.

Čeprav uradno znotraj žitne verige še nihče ni rekel zadnje besede, rešitve v smislu njene prenove v duhu časa in novih izzivov menda so. A bodo prej morali nekateri storiti korak, dva nazaj. Na modrosti vseh je, če se bodo znali v vedno bol skrhanih odnosih dogovoriti.  

Na še nekaj velja ob skorajšnjem brnenju kombajnov zaradi žetve opozoriti. Ob uradni razlagi je strošek pšenice v ceni kruha le 7-odstoten. Zato peki radi poudarjajo, da kruh teoretično in praktično ne bi bil nič cenejši, če bi bila moka v njem zastonj. Kljub vsemu bo  skoraj gotovo val nedavnih podražitev hrane takoj po žetvi, ali pa že med njo, zagotovo pljusknil tudi na področje moke ter mlevskih in pekarskih izdelkov. Kot glavni argument za to bodo mlinarji in peki nemara ponavljali enormno rast cen pšenice in drugih žit. Prepričani so, da je čas za njihov dvig sedaj najprimernejši.