Vreme Naročite se
"Zafrčkali smo cukerfabriko v Ormožu!"
Razmišljanje dr. Terezije Štefančič, do leta 1996 vodje surovinskega sektorja v Tovarni sladkorja Ormož.
Geza Grabar
Kmečki glas

Četrtek, 24. junij 2021 ob 11:11

Odpri galerijo

"To so besede starosta slovenskega kmetijstva Ivana Omana v Kmečkem glasu: Naš pogovor, 13. 1. 2010, z njegovimi besedami in ocenami.

V časopisu Kmečki glas, iz 5. maja 2021, številka 8, sem ob prebiranju novic iz naših uspešnih kmetij, našla novico o kmetiji Vitez iz Tešanovcev v Prekmurju. Iskrene čestitke za vzorno pridelovanje poljščin in predelavo. Presenetila me je novica, da so letos posejali 17 hektarjev sladkorne pese. V zbranem gradivu, s katerim razpolagam, sem našla podatek, da so v usodnem letu 2006 sejali 11 hektarjev sladkorne pese. Tisto leto je Vlada Republike Slovenije in vodstvo kmetijskega ministrstva potrdilo program zapiranja in rušenja tovarne. Po njihovi razlagi naj bi se kmetje »odrekli« pridelovanju sladkorne pese. Tako smo Slovenci izgubili to poljščino, ki jo Vitezovi uvrščajo med donosne poljščine. Če bi imeli vsi, ki so pri tem sodelovali in odločali, kaj pameti, se nam to ne bi zgodilo. Vsi so nastavili svoj »piskrček« z željo, da čim več ujamejo te mane, ki jo je odobrila močnejšemu kapitalu Evropska skupnost.

Prvi sladkor smo Slovenci pridelali v naši tovarni sladkorja v Ormožu januarja 1980. Vzorec sladkorja je potoval iz roke v roko po celotnem kolektivu. To je bil velik uspeh za Slovenijo in slovensko kmetijstvo. Problem je nastal, ker uvajanje nove poljščine zahteva čas in veliko let trdnega in poštenega dela. Tega nas niso naučili na fakulteti. Lahko bi se učili iz pisanih virov, kako je Marija Terezija uvajala sajenje krompirja in ga čuvala z vojsko.

Začetek pridelave sladkorne pese v Sloveniji je bil resnično težak in počasen. Razen pomankanja dobre volje za sprejem nove poljščine, je bilo tudi pomankanje primerne mehanizacije. Po starem pravilu, »Kjer je volja je tudi pot«, je tovarna v izgradnji do leta 1980 nabavila potrebno mehanizacijo za 5 tisoč hektarjev sladkorne pese. V letu 1977 smo podpisali pogodbo s Tovarno sladkorja v Tullnu v Avstriji o poslovno tehničnem sodelovanju, v tehnologiji pridelovanja sladkorne pese in strokovni pomoči pri uvajanju pedološkega laboratorija in pisanju navodil za gnojenje sladkorne pese. Letno je bilo izdelanih 1.500 do 2.000 analiz zemlje in navodil za gnojenje sladkorne pese. V letu 1981 mehanizacijo prevzamejo kmetijski kombinati in zadruge. V naslednjih letih so se kombinati sami oskrbovali z mehanizacijo, zadruge in kmetje pa večinoma preko TSO. Izgradili smo mrežo 50 odkupnih postaj v Sloveniji in severno-zahodni Hrvaški, kjer so bile tehtnice in asfaltne ploščadi za odlaganje pese.

Tudi njive kombinatov so bile opremljene z manjšimi asfaltnimi površinami za odlaganje pese in ko so bile prazne, se je lahko na njih skladiščil karbonatacijski mulj. Zaradi velike zakisanosti zemlje in potrebe po apnenju, je tovarna v letu 1988 nabavila tri filter stiskalnice za pesne rezance in izvedla manjšo rekonstrukcijo tovarne. Uporaba karbonatacijskega mulja je bila pravi blagoslov za naše njive.

Kljub velikemu prizadevanju strokovnega kadra tovarne, pospeševalne službe zadrug in nekaterih kmetov, so površine sladkorne pese počasi rasle. V letu 1985 smo uspeli pridelali peso že na 4.700 hektarji in to v Sloveniji 4.182 hektarjev, in na Hrvaškem 558 hektarjev. Da bi bila tovarna polno izkoriščena, smo leta 1985 še sklenili 5-letno kooperacijsko pogodbo z Madžarsko in tovarna je delala s polno kapaciteto do leta 1990. Naša naloga na Madžarskem je bila pomoč pri strokovnem sodelovanju pridelovanje pese in organizacija spravila pese. Nabavili smo 10 kombajnov znamke Majevica in organizirali ekipo 12 fantov, ki je vršila spravilo peso na Madžarskem. Tega gospodje, ki so pripravljali Zahtevek za pomoč za prestrukturiranje oziroma rušenje TSO, sploh niso prikazali.

Po osamosvojitvi Slovenije smo v tistem letu zaključili pogodbo z Madžarsko, vendar smo že imeli skupaj s Hrvaško 7.528 hektarjev (Slovenija 3.693 ha, Hrvaška 3.835 ha). V letu 1990 se je vodstvo tovarne odločilo, da izplačamo investicijski dolg dobavitelju dela opreme tovarne BMA. Tovarna je postala samo naša – Slovenska – in brez dolgov. To seveda ni bila najbolj pametna varianta, ker nam je zmanjkalo denarja. Zaradi sezonskega značaja dela tovarne smo potrebovali veliko denarja, zlasti jeseni. Banke so bile v težavah in pri dajanju posojila tovarni zelo previdne.

V letu 1991 smo skupno posejali že 6.665 hektarjev (Slovenija 3.448 ha, Hrvaška 3.217 ha) in proizvedli 55.310 ton sladkorja. Povprečni pridelek pese je bil 50,6 t/ha in vsebnost sladkorja 14,4 °S. To leto je bila Hrvaška v vojni in je bila poškodovana tovarna sladkorja v Osijeku. Pomagali smo jim, kolikor nam je zima dopuščala. Vojne pese iz Osijeka smo predelali samo 17.000 ton. Sodelovanje s kmetijskim ministrstvom in Državnimi rezervami Hrvaške je bilo zelo korektno.  Odkupili so večjo količino sladkorja, da smo lahko plačevali peso. Slovenske državne rezerve so bile pri odkupu sladkorja zelo škrte. V tem letu so prevzele le 10.000 ton sladkorja in ga plačale pozno v jeseni po 25 tolarjev za kilogram. Imeli smo občutek, da za novo slovensko vlado nimamo velike vrednosti. Premijo, ki je bila sestavni del pogodbe 1991, smo dobili tik pred setvijo leta 1992 in je bila nižja od zapisane v pogodbi. Leto 1992 je bilo izredno vremensko neugodno, politično in gospodarsko zastrašujoče.

Vodja rajonov so mi poročali, da so nekateri pridelovalci zaradi pomankanja gnojil in visokih obresti opustili jesensko pripravo površin. Izgubili smo tudi del Hrvaških površin, ker smo bili surovinsko že na področju sladkorne tovarne Virovitica. V Sloveniji smo posejali 2.762 hektarjev in na Hrvaškem 2.565 hektarjev, skupaj 5.327 hektarjev. Tovarna je bila brez investicijskega dolga, vendar brez obratnih sredstev in s precejšnjo zadolženostjo. Bil je sprejet Zakon o zadrugah in izhodišča za lastninjenje družbenega premoženja predelovalne industrije. Organizirana so bila obsežna predavanja znanih strokovnjakov. Vsi so zagovarjali pripravljeni predlog lastninjenja. Med zadnjimi predavatelji se je oglasil dr. Artiček. Predavanje je začel z rekom: »Lastnina menja lastnika, ki pa jo lahko pospravi v svoj žep«.

Mnogi so nasprotovali zakonu, ki niso bili zagovorniki prejšnjega režima, tudi, ko je padla Demosova vlada, dr. Drnovšek ni hotel spreminjati sprejetega koncepta. Zadruge so dobile delež, ki si ga niso zaslužile. Delež zadružne pese, v primerjavi s takratno celokupno predelavo pese, ni dosegel 20 %.  Po nalogu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je bil delitveni sestanek zadružnih upravičencev in zavezanca 2. 12. 1992 ob 12. uri v TSO Ormož.

To leto je bila velika suša v juliju in avgustu, ki je zajela vso področje. Škoda na pesi je bila ocenjena na 40 %. Pridelali smo 190.565 ton sladkorne pese, iz Madžarske smo je dobili samo 10.000 ton. Zaradi suše je bil dosežen pridelek 36,2 t/h, in 15,7 °S. S pridelavo pese na Madžarskem smo zaključili leta 1992. Na Hrvaškem smo še v letu 1993 posejali zadnjo našo peso. Peso smo morali plačati v devizah. Vlada je sprejela predpis, ki je zahteval, da mora biti predpisana količina deviz na zalogi, da smo lahko začeli s plačilom pese. To je bilo zelo zahtevno, skoraj nemogoče. Na pomoč so priskočili znanci in prijatelji iz Mana in Cosuna (Nizozemska). Plačilo pese je bilo izvedeno v celoti. Za garancijo smo dali samo skladiščnico in plačilo je bilo izvršeno iz Londona. Peso smo Hrvatom dosledno plačali. Nismo šli po poti Ljubljanske banke. Naši mehaniki so šli na teren po Hrvaški in prevzeli stroje, ki so bili v najemu. Z vračilom ni bilo problemov, razen v enem primeru, ko najemnik ni hotel vrniti sejalnice. Tako smo izgubili še hrvaške pridelovalce pese. Vlada ni pokazala nobenega zanimanja za reševanje nastalih problemov.

V drugi polovici februarja 1994 smo že pripravili vso gradivo za širitev pridelovanja sladkorne pese in se dogovorili za prve sestanke z vodstvom zadrug in kombinatov. Najprej smo šli v Brežice in Posavje. Tu smo v preteklosti že sejali sladkorno peso pri treh kmetih.

Setev je uspela in dosegli so dobre rezultate. Vodenje tega področja je prevzela agronomka, ki je delala na Hrvaškem. Obiskali sva vse kmetijske organizacije, ki so pokazale interes za setev. Obljubili sva tudi, da bo setev izvedla naša ekipa strojnih mehanikov. V Savinjsko dolino sva šle z agronomom, ki je bil uspešen organizator pridelave pese na Hrvaškem. Obiskala sva KIS Žalec, Kombinat Žalec in nekaj kmetijskih zadrug. Najbolj sem se razveselila srečanja z tehnologom za poljedelstvo v kombinatu, ki je bil iz naših krajev. Ko smo pregledali seznam parcel za pomladansko setev, se mi je zdela najprimernejša 18-hektarska njiva, ki smo jo izbrali. V letu 1994 je bilo v Pomurju posejanih 2.779 hektarjev, v Podravju 1.970 hektarjev,  v Savinjski dolini 38 hektarjev, in v Agro Brežice 13 hektarjev. Skupaj smo posejali pese 4.800 hektarjev in pridelali 45 t/ha, z vsebnostjo 12,6 °S.

V letu 1995 smo posejali sladkorno peso na 6.200 hektarjev s povprečnim pridelkom 45 t/ha, vsebnost 14,6 °S. Kmetje so že pridelovali peso na 4.019 hektarjih in kombinati na 2.250 hektarjih. V Savinjski dolini, Brežicah in Krškem smo površine iz leta pred tem trikrat povečali.

V letu 1996 smo posejali 6.261 hektarjev sladkorne pese. Kmetje so povečali površine na 4.340 hektarjev, kmetijski kombinati pa so zmanjšali površine na 1.921 hektarjev. Vedno več strokovnega znanja in izkušenj ter hladne jesenske noči so pripomogle, da smo dosegli povprečni pridelek 48 t/ha in 16 °S. Izhodiščna cena za peso v tržnem letu je bila 7,22 SIT/kg pri 16 °S. Realizirana cena je bila z dodatkom za odkupljene rezance 8,22 SIT/kg. V tem letu sva z možem Vinkom, ki je TSO vodil od začetka postavljanja temeljev 1976, do konca poletja 1996 in jaz z njim, zaključila dela v TSO ter se upokojila. Bilo je opravljeno veliko delo in verjela sva, da bo novo vodstvo uspešno nadaljevalo z delom. Najbrž nihče med Slovenci ni pričakoval, da bo prva prodala delnice TSO na borzi naša Slovenska vlada (g. Rop) in s tem zapečatili usodo tovarne. Seveda so jih kupili Nizozemci.


				Vinko in Terezija Štefančič			Vinko in Terezija Štefančič

Naša vlada je v Zakonu o zadrugah podelila 45 % vrednosti TSO splošnih zadrugam, brez vseh omejitev in obveznosti. Da postanejo kmetje lastniki tovarne sladkorja, nismo nasprotovali. Tudi nihče nas ni nič vprašal. Bila je to kraja, ko je KZ Panonka prodala vse delnice tovarne, da je pokrila dolg pri Kmečki banki in drugje. Delnice so kupili spet Nizozemci. Novo vodstvo TSO je pripravilo investicijski program Tehnološke prenove tovarne v letih 1997 do 2000, v vrednosti 27,300.000 milijona nemških mark (DEM) in razpisala delnice. V predpisanem roku do 10. 10. 1997 so vsi delničarji, ki so sodelovali v dokapitalizaciji, plačali svoje deleže. Zanimivo je to, da je bila med kupci tudi KZ Ptuj, z. o. o, ki je kupila 8.524 delnic.

 

Dolgoročni strateški razvojni cilji TSO so bili:

  • predelava pese v Sloveniji do 9-10 tisoč hektarjev,
  • proizvodnja 80-85 tisoč ton sladkorja,
  • povečanje tržnega deleža sladkorja v Sloveniji na 90-100 %,
  • sprejetje evropskih norm proizvodnje sladkorja,
  • ob vstopu EU dodelitev kvote 85 tisoč ton sladkorja.

Naša »cükarica« dobi ime Tovarna sladkorja Ormož d. d. (TSO) z upravo in nadzornim svetom. Nadzorni svet je imel 6 članov. Predsednik je bil Milan Kneževič, dva člana iz kolektiva tovarne in trije predstavniki pridelovalcev pese (Cigut, Rus in Pitz). Predsednik je bil razgledan in pameten možak, ekonomist in ne vem, zakaj ni zavaroval tovarne z zlato delnico. Kot delniška družba je bila tovarna vpisana v sodni register 20. 12. 1995. Njen osnovni kapital je znašal 4.971,630.000 SIT in je bil razdeljen na 497.163 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 10.000 SIT. Ob lastniškem preoblikovanju je bila lastninska struktura naslednja:

  • lastniki in njihovi sorodniki – 6,09 %,
  • kmetijske zadruge – 45 %,
  • slovenski odškodninski sklad – 4,9 %,
  • kapitalski sklad Pokojninskega in invalidskega zavarovanja – 4,9 %,
  • sklad Republike Slovenije za razvoj – 28,63 %,
  • kupci iz javne prodaje – 10, 48 %.

Aprila 1996 so delnice TSO začele kotirati na borzi.

V letu 1997 se je pesa posejala na 6.370 hektarjih. Povprečni pridelek je bil 45,33 ton/ha in 16,3 °S. Povprečna cena za odkupljeno peso 8,55 SIT/kg. Dosežen je viden napredek v obvladovanju tehnologije pridelovanja pese. Zaskrbljujoč pa je postal položaj tovarne, ki je prešla v večinsko last tujih lastnikov.

V letu 1998 so se površine povečale na 7.760 hektarjev. Dosežen je bil povprečni pridelek 49 ton/ha in 14,44 °S. Povečala se je setev v novih rajonih Savinjske doline, Brežic, Krškega in na novo se je vključil KŽK Kmetijstvo Kranj in okoliški kmetje. Bila sem presrečna, ko mi je to povedal sin Vinko, ki je prevzel vodenje surovinskega sektorja po mojem odhodu. Cena sladkorne pese je bila 7,7 SIT/kg in dosežena z vsemi dodatki za zgodnjo in pozno spravilo na 8,36 SIT/kg.

Iz sladkorne pese je bilo proizvedeno 47.346 ton sladkorja, 13.000 ton melase, 16 300 ton peletiranih pesnih rezancev, 7870 ton mokrih rezancev. Pesni rezanci so količinsko nadomestili vsaj 60 % pridelka silažne koruze iz teh hektarjev.

V letu 1999 pa smo doživeli »čudež«, v katerega smo verjeli nekateri agronomi, kmetje in vsi ljudje, ki so želeli Sloveniji dobro. Pregled podpisanih pogodb za setev sladkorne pese je že presegal 10.000 hektarjev. Bilo je še nekaj dolgoletnih pridelovalcev, ki še niso pogodbe podpisali. Doma smo premlevali dejstvo, ki me je osrečilo.

Ugotovili smo, da je dovolj potrebne mehanizacije, da se pesa poseje in pospravi z njiv, če nam bo vreme vsaj malo naklonjeno. Predelava v tovarni z vso dopolnjeno opremo, s sposobnimi delavci in vodstvom, ne bi smela biti noben problem. Vključili so še stare zamudnike. Ko je s številom pogodb in s sklenjenimi hektarji sin seznanil direktorja, je ta bil zelo presenečen, ko mu je še povedal, da mama misli, da to zmoremo, se je samo začudil in pripomnil: »Kaj ima mama tu za reči?«. V Sloveniji so posejali rekordnih 10.705 hektarjev sladkorne pese in je predelali 467.137 ton. Vsebnost sladkorja je bila 15,41 °S in z najnižjim procentov primesi 17,26 %. Lepa jesen in oprema za čiščenje pese je to omogočila. TSO je proizvedla 64.181 ton sladkorja, 16.600 ton melase, 22.205 ton peletiranih rezancev, 7.530 ton prešanih rezancev, 2.330 ton mokrih rezancev in 23.400 ton karbonatacijskega mulja. Kakšno bogastvo iz 10.000 hektarjev njiv!

V letu 2000 je TSO posejala 8.500 hektarjev. Površine  iz leta pred tem so se morale znižati za 20 %. Zaradi slabih vremenskih razmer se je del posevkov preoral in se zasejal z drugo poljščino. V spravilo pese je bilo vključenih 8.177 hektarjev. Tekom leta sta se pojavili dve sušni obdobji. Sledila je lepa jesen, ki je delno nadoknadila zamujeno rast. Pridelano je bilo 349.065 ton sladkorne pese. Povprečni pridelek je bil 42,68 t/ha, z 14,11 °S. Surovinski sektor je veliko delal na zmanjševanju stroškov na prevzemu in transportu pese. Začeli so zapirati terenske odkupne postaje, kar sigurno ni bilo prijazno do manjših pridelovalcev pese. Odkupne postaje smo gradili za manjše pridelovalce, kjer so lahko tehtali in takoj vedeli za bruto težo. Odkupne postaje so bile razporejene po terenu. Lokacije so določili zadruge in kmetje. To smo povzeli po naših vzornikih iz Tullna (Avstrija).

V letu 2001 so v Sloveniji sladkorno peso posejali na 4.699 hektarji in s tem padli nazaj v leto 1985, ko smo pridelovali peso skupaj s Hrvaško na 4.700 hektarjih. Iz Poročila o pridelovanju sladkorne pese in rezultatih raziskav v letu 2001 sem razbrala, da je bil največji krivec za zmanjšanje površin družbeni sektor, ki je z vsemi pridruženimi pridelovalci komaj posejal 917, 51 heltarka (leto pred tem še 1.586 ha). Pridelali so 185.753 ton sladkorne pese in proizvedli 23.468 ton belega sladkorja in 120 ton naravnega rjavega sladkorja. Spet so v strokovnem poročilu ocenili, da so izboljšali organizacijo prevoza in prevzema pese. V tovarni so uvedli 24-urni prevzem.

Iz poročila TSO Pregled sladkorne pese TSO od leta 1995 do 2006 izvemo, da se je pridelovanje sladkorne pese v letu 2002 spet znižalo, na 4.414 hektarjev. V TSO so pridelali 232.209 ton sladkorne pese. Povprečni pridelek je 52,60 ton/ha, vsebnost sladkorja 15,37 °S. Cene pese je bila 8,30 SIT/kg. Zakaj so kombinati znižali setev, v Poročilu ni prikazano. Nekoč so s svojimi hektarji reševali tovarno. To leto je tudi prenehalo izhajati strokovno Poročilo o pridelovanju sladkorne pese in doseženi rezultati raziskav v posameznem letu. Na vprašanja, zakaj se je to zgodilo, je bil odgovor, da tujemu lastniku takšna poročila niso bila po godu.

V letu 2003 so še posejali 5.358 hektarjev sladkorne pese. Verjetno je družbeni sektor ostal pri svojih površinah iz leta 2002, kmetje pa so povečali površine. Zakaj je bila slabša letina in je bil dosežen nižji pridelek in vsebnost sladkorja (37,71 t/ha in 14,57 °S) v  podatkih ni pojasnjeno. Napisano pa je, da je bila cena 9,00 SIT/kg.

Da bi lastniki in nekateri naši »upognjenci« dokazali, da slovensko kmetijstvo ni pripravljeno sprejeti in nadaljevati s setvijo sladkorne pese, so v letu 2004 spet vključili pridelavo pese na Madžarskem. Posejanih je bilo 4.622 hektarjev v Sloveniji in 1.285 hektarjev na Madžarskem. Pridelane pese je bilo skupaj 269.832 ton, povprečni pridelek 45,68 t/ha in vsebnost sladkorja 15,40 °S. Cena sladkorne pese je bila 11,21 SIT/kg.

V letu 2005 se Madžarom v setvi sladkorne pese pridružijo še avstrijski kmetje. Slovenski kmetje so posejali 5.048 hektarjev, Madžari 2.626 hektarjev, Avstrijci 189 hektarjev. Posejanih je bilo 7.863 hektarjev. Pridelali so 409.662 ton sladkorne pese, povprečni pridelek je bil 52,1 t/ha in vsebnost sladkorja 15,5 °S. Cena za peso je bila 44,9 €/t. Pri sklepanju pogodb za leto 2005 pa niso bili nekateri pridelovalci obveščeni, da se bo obračun pese vršil po novih normativih Evropske reforme sladkorja. Bila je dobra letina, s pridelkom 52,1 t/ha in vsebnost 15,5 °S. Veliko dolgoletnih pridelovalcev je bilo odškodovanih ob obračunu pese. Posejali so večjo površino kot je bila navedena v pogodbi. Dobra letina, manjša površina in visok pridelek na hektar je imel za posledico, da je velika količina pese bila uvrščena v višek pese (»C-pesa«), ki je bila skoraj brez vrednosti. Bili so zelo prizadeti in so tožili tovarno.

Direktor je ocenil, da so bili to neupravičeni pritiski na tovarno in blatenje v medijih s strani nekaterih pridelovalcev sladkorne pese. Zaradi odkupljenih viškov (»C-pese«) so prizadevanja za ohranitev proizvodnje in tovarne naredili še nekoliko manj verjetna. Po njegovem je reforma sladkornega sektorja v EU našo proizvodnjo sladkorne pese in sladkorja postavila pred nepremostljive ovire.

Vodstvo tovarne se je balo negotovosti oskrbe tovarne z zadostno količino sladkorne pese za proizvodnjo dodeljene kvote sladkorja, 52 973 ton, negativnih učinkov »balkanske uredbe« za uvoz sladkorja, velike dajatve v EU sklad za prestrukturiranje. V treh letih bi morali plačati v sklad 22 milijonov evrov. Direktor navaja, da so skupaj z državo in pridelovalci pese iskali rešitve za ohranitev pridelave pese in sladkorja, vendar so jih kruta in neizprosna ekonomska dejstva vedno bolj potiskala k nezaželeni odločitvi.  Nazadnje so se lastniki odločili, da še dovolijo izvedbo ene kampanje v tržnem letu 2006, s katero bi si naj pridelovalci ustvarili veliko boljše izhodišče in reference za izplačilo proizvodno nevezanih prehodnih plačil za sladkor, skladno z Uredbo Sveta (ES) št. 319 / 2006, z dne 20. februarja 2006, od leta 2007 do 2013.

TSO in njen surovinski sektor je sklepal direktne pogodbe s vsakim pridelovalcem še v proizvodnem letu 2006. Število pridelovalcev je bilo 1.600. Vsi so imeli sklenjeno pogodbo za pridelavo sladkorne pese v letu 2006 s TSO in ne z 20 člani Upravnega odbora Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, ki je bilo ustanovljeno na osnovi Zakona o društvih. Te je direktor izkoristil za soglasje za ukinitev pridelovanja sladkorne pese in za rušenje tovarne.

Mislim, da bi bilo potrebno, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS in Vlada RS, ponovno prouči Zahtevek za pomoč za prestrukturiranje v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 320/2006 z dne 20. 2. 2006, Tovarne sladkorja d. d., Opekarniška cesta 4, 2270 Ormož, ki jo zastopa direktor Dogša Jurij.

Z rušenjem TSO je prišlo do velike nacionalne škode. Po razdejanju tovarne sta ostala samo še dimnik in kazen. Upam, da je v Slovencih toliko poguma, da bomo zgradili novo tovarno. Prva je bila žrtev »kravjih kupčij«.

 

Dr. Terezija Štefančič

Cvetlična ulica 1, 2270 Ormož

Tel.: 02 741 12 90

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 13. Sep 2021 at 14:45

339 ogledov

Žetev je (bila) praznik. Naj bo tudi setev.
Tudi letos je žetev pšenice, rži, ječmena in še česa, že drugo leto pri nas minila mimo oči javnosti. Medijsko všečnih in odmevnih pogajanj med pridelovalci in mlinarji okrog odkupnih cen  - zaradi v ekonomiji bogokletnih kartelnih dogovarjan, ni več. Varstvo konkurence mora namreč biti tudi pri nas na prvem mestu! Zato se le redki pred žetvijo spomnijo in izpostavijo nacionalno ali globalno problematiko pridelave pšenice. Pred rižem najpomembnejšega žita za prehrano ljudi. Na svetu se namreč samo s pšenico trguje več kot z vsemi drugimi poljščinami skupaj.   Zaradi dogajanj na globalnem trgu okrog letin koruze, ječmena in posledično tudi krušnih žit, cene letijo v nebo. To je po eni strani za pridelovalce ugodno, za kupce pogubno.   Za nami je v Sloveniji povprečna žetev. Kljub manjših in pridelkov žit slabše kakovosti so pridelovalci na račun višjih odkupnih cen na koncu morda celo bolj zadovoljni od rekordne lanske letine, kupci kot pitalci živine ali potrošniki mlevskih, pekovskih in drugih izdelkov pa manj, saj za krmo in hrano plačujejo več. Po razpoložljivih podatkih smo letos pšenico in piro poželi z 28.424 hektarjev, rž z 921 hektarjev. Poznavalci in stroka pravi, da je izplen od rekordne lanske letine nižji tudi do četrtine, od povprečne za 15 %. Da o kakovosti ne govorimo. Vsaj za en razred je slabša. Največja neznanka je odkup. Tradicionalne analize žetve, ko so se na AGRI sestali deležniki žitne verige, in so tam postregli s prvimi odkupljenimi količinami, ni bilo. Še več: ti se letos niti enkrat niso sestali, zato se potrjuje mnenje številnih, da je tudi ta veriga klinično mrtva. In je preživeta oblika. Do neke mere lahko odnos deležnikov iz nje okrepi nacionalna shema višje kakovosti, imenovana Izbrana kakovost (IK) Slovenija. Brez sodelovanja na celotni verigi od pridelave, predelave in prodaje namreč pri tej shemi ne bo šlo. Ker je odkup pšenice kot najpomembnejšega krušnega žita pri nas glede na skupni letni pridelek že vrsto let v območju 55 odstotkov, lahko sklepamo, da je letos glede na požete hektarje,  letino in mamljivo odkupno ceno (v povprečju za 25 % višjo od lanske) v silosih odkupovalcev končalo od 65 do 70 tisoč ton pšenice, od tega okrog 45 tisoč ton krušne. Ker nekaj tisoč ton slednje konča v skladiščih blagovnih rezerv, pa tudi v tujini, bomo letos v Sloveniji težko z lastno pridelavo zagotovili četrtino, kvečjemu le petino letne porabe po krušni pšenici za prehrano.   Podatki Zadružne zveze Slovenije, da je letos enajst zadrug v svoje silose spravilo 23.391 ton pšenice (od tega dobrih 14.200 ton krušne), naše domneve potrjujejo. Znano je, da zadružni odkup predstavlja od 30 do 40 % celotnega. Ker je končno usklajena specifikacija  IK za žita, in je osnutek nje v presojo že vložen na kmetijsko ministrstvo (zatem ga bo ocenila še Komisija EU s članicami), bomo po pričakovanjih po (že certificirani) jesenski setvi 2022 in žetvi 2023, šele v drugi polovici omenjenega leta potrošniki lahko posegali po pekovskih, mlevskih in drugih izdelkih iz slovenske moke. S sliko »smeška« na njih, torej z oznako IK Slovenija. Kar nekaj let je minilo, preden so se na to temo pridelovalci uskladili z mlinarji in peki. Zainteresirani z nezainteresiranimi. Tako dolgo, da so se zasejane površine s pšenico kot najpomembnejšim žitom v Sloveniji zaradi vse manj ekonomsko zanimive pridelave skrčile skoraj za petino površin, torej za več kot 6.000 hektarjev. Če je namen IK povečati porabo pridelkov in izdelkov iz domače surovine,  torej v prvi vrsti pomagati domačim pridelovalcem, me (zaradi trenutno butičnih količin) prav zanima, kdo vse – in predvsem, kako dolgo, se bodo posamezni mlini in pekarne kitile s to oznako. Upam, da to ni še en strel v prazno in lažno upanje, da se bo domača pridelava in prodaja krušnih žit našim mlinom po tem mejniku enormno povečala.  Denimo na mejo 40 tisoč hektarjev, koliko površin je bilo zasejanih s pšenice ob osamosvojitvi. Ali 200 tisoč ton, kolikor je na leto  porabimo samo za prehrano ljudi. Če kdo, potem se ve kmet najbolj obrniti in delati (saditi in sejati) tisto in tiste sorte, od česar lahko (pre)živi. Zato v prejšnjem odstavku omenjena pričakovanja in želje zvenijo preveč optimistično. Kmetje, ki izključno živijo od te dejavnosti, se specializirajo, vedoč, da so lahko le tako konkurenčni. Zadnja leta nekateri izzive iščejo v novih žitih z višjo dodano vrednostjo. Nekateri v novih, donosnejših sortah. Ki jih lahko brez težav prodajo ali pa pokrmijo v jaslih živine. Upam si trditi, da je sektor žit med vsemi na področju pridelave kmetijskih pridelkov v tem trenutku celo med najmanj samooskrbnimi. Celo pod prirejo prašičev ali pridelavo zelenjave. Zato bo moral vsem predstavljati velik izziv. S približno znano odkupno ceno doma pridelanih žit že v času setve bi lahko sliko hitro obrnili v pozitivno smer.

Sun, 12. Sep 2021 at 12:11

278 ogledov

Na Lendavskem čebele organizirano letajo že 100 let
Lendavski čebelarji so ponosni na svoje prednike, in so že tri leta po končani prvi svetovni vojni stopili skupaj in ustanovili takratno Čebelarsko podružnico v Dolnji Lendavi, ki je štela 74 članov in je bila med največjimi v okviru tedanje Čebelarske zveze Slovenije. Osrednje praznovanje ob 100. obletnici obstoja in delovanja Čebelarskega društva (ĆD) Lendava je bilo v soboto, 11. septembra pri novem vaškem domu v Dolgovaških goricah pri Lendavi. Na slovesnosti so se poleg domačih lendavskih čebelarjev zbrali še čebelarji s čebelarskimi prapori iz sosednjih čebelarskih društev, iz Madžarske in Hrvaške. Lendavski čebelarji namreč aktivno s čebelarji iz Madžarske (Lenti in Söjtör) in s čebelarji iz Hrvaške (Čakovec). Med gosti so se slovesnosti udeležili župan občine Lendava Janez Magyar, predsednik Čebelarske zveze društev Pomurje Štefan Šemen, direktor Zavarovalnice Triglav Murska Sobota Sandi Štefan Flisar in  Čebelarji iz Ponikve, s katerimi so Lendavčani navezali prijateljske stike in vezi. Čebelarstvo, zbiranje medu in uporaba v prehrambne in zdravilne namene sega v zgodovini vse do starega veka. Marija Terezija je z odlokom iz leta 1766 odpravila davke na čebelarstvo, na Dunaju pa je ustanovila čebelarsko šolo. Pred sto in več leti je bilo čebelarstvo na območju občine Lendava zelo navezano na čebelarjenje na Madžarskem, katero so imeli že tisti čas zelo dobro razvito in razvejano po vaseh celotne Madžarske. Na praznovanju 100. obletnice ČD Lendava je zbranim čebelarjem in gostom namenil nekaj besed predsednik Čebelarskega društva Lendava Štefan Cigut. Kot je dejal, so skozi različna obdobja lendavski čebelarji doživljali vzpone in padce. V nekem obdobju so bil k njimi včlanjeni tudi čebelarji iz Murskega Središča in okolice. Popoln zastoj v delovanju društvo doživi v času druge svetovne vojne, vendar so se čebelarji ponovno organizirali in začeli z delom na področju v obliki izobraževanj, sodelovanj na razstavah, skupnih nabavah in uporabi sodobnejše čebelarske opreme. Leta 1991 se je del članstva odloči za samostojno pot in ustanovi svoje Čebelarsko društvo Kapca. Preostanek članstva pa nadaljuje delo v čebelarskem društvu Lendava, ki po letu 2000 dobi nov zagon in razvojno hitreje napreduje. V tem obdobju  društvo razvije svoj prapor, uredi društveni arhiv, izda obsežen zbornik, prevzame mentorstvo nad čebelarskim krožkom pri Dvojezični osnovni šoli I Lendava, postavi in opremi učni čebelnjak in ob njem uredi vrt medovitih trajnic, postavi informativno prodajani objekt v obliki slovenskega čebelnjaka pri stolpu Vinarium v Dolgovaških goricah in izda promocijsko zloženko v treh jezikih. Društvo so pridobi status organizacije v javnem interesu na področju kmetijstva. V okviru praznovanja 100. obletnice so rešili pred propadom stari čebelnjak, ki so ga restavrirali in odprli pri dvojezični osnovni šoli Lendava, izdali so strokovno brošuro. V sodelovanju z RTV studiom madžarskih programov Lendava so posneli niz izobraževalnih oddaj s področja čebelarstva in predstavili film o zgodovini in delovanju Čebelarskega društva Lendava. Ob vsem tem pa čebelarji niso pozabili na svoje pridne in marljive čebele, čebelarji namreč opažajo, da se  iz leta v leto pojavljajo slabe letine, kot so to posledice vremenskih sprememb. Danes čebelarsko društvo Lendava šteje 45 članov, od katerih so štirje častni člani starejši od 80 let.  V ČD so odprti in aktivno sodelujejo  s čebelarji iz sosednjih držav in v obeh krovnih organizacijah, Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) in Čebelarski zvezi društev (ČZDP) Pomurje. Kot je bilo rečeno na praznovanju, je sto let veliko, ko se primerja s človeškim življenjem, vendar zelo malo v primerjavi s tisoč let, ko so odkriti prvi dokumenti o čebelarjenju. Dejstvo pa je, da čebela v tej dolgi zgodovini nikoli ni bila tako ogrožena kot je prav danes. Ob jubilejnem praznovanju ČD Lendava je po pooblastilu predsednika ČZS društvo za prehojeno pot v imenu predsednika ČZS čestital član Upravnega odbora Marjan Časar, ki je dejal, da v Sloveniji deluje več kot osem tisoč čebelarjev, je okrog 350 tisoč čebeljih družin, 15 tisoč čebelnjakov in 200 čebelarskih društev in 14 regijskih zvez. Povprečne pridelava medu je okrog 12 kg na panj, oziroma čebeljo družino. Letos  pa so tehnice do konca meseca julija zaradi spomladanske pozebe in slabega vremena pokazale le 1300 gramoz medu po panju. S tako slabo letino čebelarji niso zadovoljni, je dejal in upa, da bo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije skušalo čebelarjem pomagati s finančno pomočjo. Lendavski župan je društvu čestital za visoko obletnico delovanja, kajti društvo in čebelarji so nepogrešljiv člen pri razvoju čebelarstva v lendavski občini, saj svoje pridelke medu prodajajo doma ali podjetju Medex Ljubljana. Lepim željam ob 100. obletnici društva se je pridružil tudi predsednik ČZDP Štefan Šemen, ki je poudaril, da je zveza letos bogatejša za nov regijski prapor. V Pomurju deluje 23 čebelarskih društev in društvi Medena kraljica ter Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekiji. Pri domu slednjega v Murski Soboti stoji edinstveni čebelnjak v Sloveniji in v svetu. V zvezi so uspeli na projektu regijskega učnega čebelnjaka. Ob jubilejnem praznovanju so najzaslužnejšim čebelarjem podelili priznanja in zahvale. Posebno priznanje so podelili predsedniku Čebelarskega društva Lendava Štefanu Cigutu za njegov trud in zavzetost in odlično vodenje društva. Odlikovanje Antona Janše III. stopnje sta prejela Tadej Časar in Jože Cigut, zahvale za aktivno delo v društvo pa so prejeli Maksimiljan Ivanuša, Ladislav Bagladi, Ludvik Bokan, Ivan Denša, Marjan Časar in Boštjan Vučko.   Zahvale za aktivno delo v društvo so prejeli Maksimiljan Ivanuša, Ladislav Bagladi, Ludvik Bokan, Ivan Denša, Marjan Časar in Boštjan Vučko. Jože Žerdin      

Sat, 11. Sep 2021 at 12:45

245 ogledov

Izak dočakal že 29 let
Društvo za napredek umetnosti Aquila Lipovci je v sodelovanju z občino Beltinci, Krajevno skupnostjo Lipovci in Zavodom za turizem, kulturo  in šport Beltinci v Lipovcih in njeni okolici pripravilo že 29. likovno kolonijo Izak – Lipovci. Na letošnji so sodelovali slikarski umetniki Igor Banfi, kot vodja kolonije, Jože Denko, Milena Gregorčič, , Maša Mlinarič, Janko Orač, Gregor Pratnerker in kiparka Paola Korošec. Ves čas likovne kolonije je bilo v vasi in občini prevladoval slikarski utrip. Prve temelje lipovske slikarske kolonije je pred 29 letih »položil«, žal že pokojni Izak Horvat. V času kolonije so si udeleženci med drugim ogledali lipovske značilnosti in zanimivosti kot je gramoznica Vučja jama, kapelo sv. Petra in Pavla, spominski park, pokopališče… Umetniki so  z različnimi tehnikami na platno in v glino ustvarjali vaške naravne in kulturne zanimivosti. ,   Svoj čas so na koloniji Izak sodelovali slikarski umetniki iz tujine, letos pa so se je žal udeležili le slovenski slikarji. Slikarji so na koloniji slikali okrog Vučje jame, nekateri pa v vaškem domu. V času kolonije so slikarji izdelali okrog 30 del z različno tematiko. Ob koncu enotedenske slikarske kolonije Izak Lipovci so bila v dvorano vaškega doma  na ogled postavljena letošnja slikarska dela umetniških del. Zaključek pa je potekal kar na prostem pred vaškim domom.   V V 29 letih je nastalo čez 300 različnih slik, ki bogatijo prostore domačij v Lipovcih in v drugih krajih beltinske občine. Letošnja slikarska dela, ki so bila postavljena na ogled v dvorani vaškega doma je po strokovni plati ocenil umetnostni zgodovinar Franc Obal. Dejal je, da so se umetniki zelo potrudili, saj jim je kraj kot takšen  dajal velike možnosti za slikarsko ustvarjanje ter so se s svojimi deli vživeli v sodobno slovensko likovno umetnostjo. Vsem udeležencem kolonije se je zahvalila predsednica Društva za napredek umetnosti Lipovci Jožica Jakob. Sicer pa se organizatorji že pripravljajo na prihodnjo, jubilejno 30. lipovsko slikarsko kolonijo Izak Lipovci. Takrat bodo pripravili prerez 30 slikarskih kolonij z izborom najboljših umetniških slik. Jože Žerdin          

Thu, 9. Sep 2021 at 15:18

254 ogledov

Šunke in gibanice na cesti
Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot ter Zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota sta bila organizator turistično-kulinarične prireditve, ki postaja železni repertoar med prireditvami v tem največjem pomurskem mestu. Na ocenjevanju prekmurske gibanice so zlato priznanje prejeli ponudniki: EXPANO Murska Sobota (zmagovalna prekmurska gibanica), Mlinopek Murska Sobota, Sava turizem Kranj, Turistična kmetija Ferencovi Krašči, Pekarna Omar Rankovci, Biotehniški izobraževalni center Ljubljana; zlato priznanje za prekmursko šunko pa so prejeli: Posestvo Passero Tešanovci (zmagovalna prekmurska šunka), Kodila Markišavci in Turistična kmetija Puhan Bogojina. Obiskovalci festivala, ki so tudi tokrat prišli iz vseh koncev Slovenije in tujine, so lahko na stojnicah, ki so bile razporejene po tistem delu Slovenske ulice, ki je zaprta za promet,  poskusili tekmovalne gibanice in šunke. Ponudniki pa so pripravili bograč in druge dobrote - dödöle, kranjsko klobaso, praženi krompir, langaš, retaše in drugo. Ter seveda vrhunska prekmurska vina. Na sončno soboto je bil zagotovljen tudi bogat in pester glasbeni program z nastopi Marko bande, Folklorne skupine  KUD Beltinci, romske glasbene skupine Romano glauso, ljudskih godcev in pevcev Gorički lajkoši ter glsabenih skupin Eroplan EROPLAN jazz band in Prašnati.      

Wed, 8. Sep 2021 at 12:37

519 ogledov

Lačni na kruh iz slovenske pšenice
Že lani ob tem času smo optimistično napovedovali, da bo shema višje kakovosti za ta sektor zaživela z letošnjo jesensko setvijo. Velika smola bi bila, da bi se spet kaj zalomilo. Partnerji so namreč skupno Vlogo za priznanje označbe Izbrana kakovost (IK) - pridelava in predelava žit po večletnem usklajevanj na kmetijsko ministrstvo specifikacije oddali letošnjo poletje (5. julija). Realno je pričakovati, da bodo imeli kupci po žetvi leta 2023  naposled le možnost in priložnost posegati po mlevskih, pekovskih in slaščičarskih izdelkih  ter testeninah (tudi) iz doma pridelanih in doma v moke zmletih več različnih vrst žit. Sedaj še predlog specifikacije se namreč ne naša samo na pšenico, pač pa tudi rž, ječmen, oves, piro, koruzo, proso in ajdo.   (Pre)dolgo rojevanje Če spomnimo, so bili kriteriji specifikacije IK po dvoletnih usklajevanjih med partnerji Sektorskega odbora (SO) za žita, ki tudi za ta sektor živil deluje pri Svetu za promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov MKGP usklajeni že oktobra 2020 in na osnovi tega se je potem pripravila vlogo. To pa so v začetku letošnjega leta podpisali le trije partnerji (KGZS, Zadružna zveza Slovenije in Obrtno podjetniška zbornica Slovenije), GZS-Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pa takrat k podpisu ni pristopila, zato do njene vložitve na ministrstvo ni prišlo »Agroživilska zbornica je zahtevala določene popravke in dopolnitve. Svoje pripombe so posredovali šele v marcu 2021 in nato smo jih z njimi usklajevali do konca junija,« je povedala dr. Dušica Majer, sekretarka  SO za žita. Julija letos je potem s strani vseh štirih (podpisanih) partnerjev končno le prišli do oddaje vloge. Pred tem so jo uskladili tudi s Trgovinsko zbornico Slovenije. Franc Küčan, predsednik SO za žita, je pojasnil, da si že od leta 2018 kmetje kot pridelovalci žit prizadevajo za vstop v shemo. »A pri nekaterih očitno ni nikoli (bilo) dovolj interesa za to,« pove brez dlake na jeziku. Sedaj vlagatelji čakajo na pripombe ministrstva, in bodo svojo vlogo potem v skladu z zahtevami po potrebi popravili in dopolnili. »Ostale sheme so zaživele prej. Pri shemi IK žita je zlasti dolgo trajal postopek, da smo se glede kriterijev sheme uskladili partnerji v SO,« še dodaja dr. Majerjeva. Nacionalna shema IK je namenjena kmetijskim pridelkom in živilom, ki se od podobnih razlikujejo po sestavi, okolju prijazni pridelavi, kakovosti surovin, dobrobiti živali, načinu krmljenja, kratkih prevoznih poteh, hitri predelavi surovin,… In so seveda izključno pridelani ter predelani v Sloveniji.  Na policah trgovin z označbo Izbrana kakovost Slovenija že lahko najdemo naše mleko in mlečne izdelke, perutninsko, goveje in svinjsko meso ter sveže sadje in predelane proizvode iz sadja. Meso drobnice je v postopku. Ničesar prepustiti naključju Na Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij (agroživilska zbornica), ki med drugim povezuje slovenske mline in pekarne, članice GZS, pa tudi kmetijske gospodarske družbe kot pomembne pridelovalke žit, pojasnjujejo, da je vloga zelo kompleksna in dovršena. »Vloga ima devet poglavij, kriteriji pa se navezujejo tako na pridelavo  (kolobar, obdelava tal, gnojenje, varstvo rastlin, žetev, kakovostni parametri-hektolitrska masa, beljakovine, sedimentacija in padno število, in skladiščenje), kot tudi predelavo. Posebno poglavje je namenjeno področju trženja, vodenju evidenc ter nadzoru.« Na  vprašanje, zakaj se je zataknilo, pa direktorica agroživilske zbornice dr. Tatjana Zagorc pravi, da je povsem običajno, da priprava vsake specifikacije zahteva čas in veliko usklajevanj. Vsebuje namreč tudi pravila za označevanje in obvezna dokumentacija za dokazovanje sledljivosti.  »Pomembno pa je, da smo vsi vlagatelji skupaj dosegli dogovor glede vsebine specifikacije in jo skupaj tudi vložili na pristojno ministrstvo.« Tudi na kmetijskem ministrstvu pravijo,  da  zato usklajevanje vsebine specifikacije zahteva veliko truda in časa in je najtežja naloga sektorjev pred vložitvijo vloge na ministrstvo.   Kako dolgo bodo mleli mlini v EU: pol ali celo eno leto? Preden bo ta dokument oddan v notifikacijo (priglasitev) še pri Evropski komisiji v Bruslju,  bo vlogo obravnavala in zahtevala odpravo morebitnih pripomb še strokovna komisija MKGP. »Ministrstvo bo vlogo obravnavalo po predpisanem postopku – na spletu bo objavilo t.i. specifikacijo s 30-dnevnim rokom za pripombe nanjo, obravnavale jo bodo tudi druge institucije in strokovna komisija,« so nam sporočili s kmetijskega ministrstva. Dodajajo, da lahko v  postopku notifikacije tudi ostale države članice EU v treh mesecih podajo pripombe na specifikacijo. Po končanem postopku notifikacije specifikacije pri Komisiji, ki – poudarjajo, lahko skupaj traja kar približno eno leto, bo ministrstvo izdalo odločbo o odobritvi sheme IK za pridelavo in predelavo žit.  »Želja vseh deležnikov je, da bo shema priznana čim prej, saj se šele takrat lahko začne postopek certificiranja tako pridelovalcev kot tudi predelovalcev,« še dodaja direktorica. MKGP je na svoji spletni strani 6. septembra pod naslovom »Vloga za priznanje označbe »izbrana kakovost« za sektor pridelave in predelave žit« že objavilo predlog specifikacije. Kot pravijo na ministrstvu, lahko pripombe na predlog specifikacije zainteresirani pošljejo na elektronski naslov gp.mkgp@gov.si ali po na poštni naslov Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana, in sicer najkasneje do ponedeljka, 4. oktobra 2021        

Tue, 7. Sep 2021 at 10:57

603 ogledov

Trdo dela za visoko starost
V prekmurski vasi Lipa v občini Beltinci na svojem domu med svojimi najdražjimi živi 94-letni Štefan Zadravec. Gre  za kmečkega človeka, ki je vse svoje življenje trdno delal in se dočakal visoke starosti. Na svet je prijokal davnega leta 1927 v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Lipi in nato ostal na kmetiji. Leta 1950 se je poročil z ženo Marijo, ki je že pokojna, v zakonu sta imela pet otrok. Na jesen življenja ga obdajajo njegovi otroci z družinami. Kot je povedal, ga je vedno veselilo delo na kmetiji in na zemlji. A za preživetje družine se je odločil za delo v tuji. V Avstriji je opravljal zidarska dela in boljše zaslužil. Ko pa je prišel domov v svoje domače ognjišče, pa je ženi pomagal pri vseh kmečkih opravilih. Rad se spominja, kako so v začetku zemljo orali s kravjo vprego, pozneje, ko si je zaslužil denar pa je kupil traktor in traktorske priključke, kosilnico za košnjo trave in druge pripomočke, ki so jim potem olajšalo delo na kmetiji. Še kot mladenič je rad poprijel za ročno koso in na travniku ročno kosil travo za krmo živini in tudi v času žetve so želi z ročnimi kosami. Tudi danes, na jesen življenja, še rad poprime za ročno koso in mladim pokaže, kako so nekoč oni kosili na travnikih. Pri košnji trave je bila tudi medsosedska  pomoč in drugih opravilih, kar je danes redkost. Njihova kmetija je bila poljedelsko-živinorejska, saj so trže viške doma pridelanega mleka prodajali v Pomurske mlekarne, ostale pridelke pa v Kmetijsko zadrugo Panonka Beltinci. Vas Lipa je bila nekoč znana po pridelavi krompirja. Tudi družina Zadravec je pridelovala krompir in ga prodajala za trg. Štefan se spominja časov, kako je doma pomagal pri mletju koruzne moke. Imeli so mlin na kamen, kamor so vaščani vozili mlet koruzo za domače žgance in koruzne pogače. Štefan je član Kluba ljubiteljev stare kmetijske in ostale tehnike Pomurje Beltinci in član Društva upokojencev Beltinci. Rad je med ljudmi, kajti v pogovoru obuja spomine na mladost. Čeprav je že krepko v letih, doma še vedno poprime za manjša dela, kajti kot pravi, brez dela ne more biti, pri čemer ga je delo na kmetiji in v Avstriji nekoč utrdilo v krepkega moža.     Jože Žerdin    
Teme
sladkorna pesa sladkor Ormož TOVARNA DR TEREZIJA ŠTEFANČIČ

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!
Miz Nelez :

8.11.2018 06:41

V SLO ?

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

"Zafrčkali smo cukerfabriko v Ormožu!"