Kmetija Unuk, Zgornje Jablane na Dravskem polju: Bučno olje nadomestilo sladkor

V enem od slikovitih krajev v občini Kidričevo je tudi kmetija Unuk, znana tudi po starem  hišnem imenu Bohakovi. Milan, ki je pred tremi leti kmetijo predal svojemu mlajšemu sinu Bojanu,  v šali pove, da točno tudi sam ne ve, kako dolgo že.

Se pa dobro spominja, da so pridelki s sicer precej peščene zemlje, ki prevladuje, in živina, ki so je redili za mleko ali pitali za meso, kokoši pa so imeli za jajca, že od nekdaj pomenili glavni vir preživetja. Vloga kmetij je bila nekoč v prvi vrsti samooskrbna številčnih družin.

Ko je na kmetiji začel delati tudi Milan  – bilo je v 70. letih, je bila z okrog 10 hektarji zemlje in nekaj repi v hlevu.

Danes se poljedelsko-govedorejska kmetija Unuk s 80 hektarji njiv in 150 glav živine, od tega je 50 krav molznic za prirejo mleka, ki ga na leto prodajo okrog 400.000 litrov, uvršča med večje v Podravju. Brez – trenutno že treh dopolnilnih dejavnosti, bi težko tako hitro organsko rastli.

 

Zasuk v novo dejavnost

Uvideli so, da na dolgi rok kljub temu obsegu zaradi kroničnega pomanjkanja obdelovalnih površin za širitev ne bodo konkurenčni na trgu. Zaradi solidnega strojnega parka, ki se nenehno  izpopolnjuje in posodablja, so že od nekdaj ponujali strojne storitve. Najprej klasične v oranju, setvi in spravilu, potem so postavili 15-tonsko sušilnico za žita, danes so uporabnikom na razpolago tudi s seneno linijo in gozdarsko mehanizacijo.

Njihova druga dopolnilna dejavnost  je prodaja bučnega olja, pred devetimi leti pa so na streho hleva namestili še 50-kilovatno sončno elektrarno. Nosilec vseh je Milan.  »Potem, ko smo bili zaradi zaprtja tovarne sladkorja v Ormožu tudi mi primorani v opustitev pridelave sladkorne pese, smo jo v kolobarju nadomestili z bučami za olje. Letos smo jih pridelovali že na osmih hektarji,« pravi. Prehod na buče, ki so jih nekoč za svoje potrebe imeli na  praktično vsaki kmetiji, ni bila zahtevna. A so morali osvojiti agrotehniko v njeni pridelavi, saj obvladati plevel in bolezni buč na nekaj arih ni enako nekaj hektarjem. Korak iti s časom je pomenila tudi odločitev za fotovoltaiko.

»Prav cuker repa, ki smo jo na kmetiji pridelovali od začetka, torej leta 1977, je tudi naši kmetiji ob veliki pomoči stroke prinesla odločilni napredek: pozorni smo postali na kislost zemlje in jo odpravljali z apnenjem. S saturacijskim muljem iz cuker fabrike ter strniščnimi in drugimi dosevki kot zelenim gnojenjem smo povečevali tudi humus v tleh, točno smo se držali tudi kolobarja. Prej tega na tak način nismo bili vajeni,« prizna in doda, da je zato sladkorna pesa med kmete v tem smislu vnesla veliko napredka. Škoda, da ta poljščina v gospodarstvu nima večje podpore, saj je njena setev z odpravo kvot za sladkor EU od leta 2017 spet dovoljena tudi pri nas, še doda.

 

S humusom nad sušo

Sicer pa tudi Unukovi – prevzemnik Bojan ni bil »mladi«, saj že s svojim MID za to ni imel pogojev,  glavnino poljščin namenijo za pridelavo krme  za živino, ki jo imajo v hlevu. Največ prav kurzi: za silažo in zrnje je imajo  blizu 30 hektarjev, strnim žitom namenijo 20 hektarjev, poleg bučam za olje precej tudi travno-deteljnim mešanicam, oljni ogrščici,…

Ker ima Dravsko poje izrazito prodnato strukturo tal in se ob vročih poletjih že ob malih mankih padavinah srečujejo s posledicami suš, negativni vpliv slednje na poljščine skušajo čimbolj omiliti s povečanjem humusa v tleh. Najbolj z gnojenjem tal s hlevskim gnojem. Glede na obseg črede goveje živine jim to uspeva. Ker so tačas sredi gradnje več kot 300 tisoč evrov vrednega hleva na prosto rejo za 100 govejih pitancev, s tem ne bo težav tudi v prihodnje.  Zagovarjajo tudi načrtovano gradnjo namakalnega sistema v občini.

Se pa nenehno otepajo pomanjkanja kmetijske zemlje za prepotrebno širitev, enako omejitvami zaradi kmetovanja na vodovarstvenem območju, kamor je zaradi številnih vodnih zajetij v najožjem in širšem pasu uvrščeno praktično celotno Dravsko poje med Mariborom in Ptujem.

»Zaradi poletne suše in slabega vznika zaradi hladne pomladi, je letina buč spet zelo skromna,« pravi sogovornik. Ker je s ceno 1,35 evra za kilogram mokrih oziroma 3,30 evra suhih »bubic«, kakor v Podravju pravijo bučnemu semenu, prodaja ni zanimiva, njive z bučami ne  povečujejo več. Na področju prodaje tržnih viškov krepijo sodelovanje z zadrugami – kmetijskima Sloga in Ptuj ter ptujsko mlekarsko. Marsikatero strokovno pomoč pa jim nudijo svetovalci KGZ Ptuj. Pri dopolnilnih Slavica Strelec.

 

Milan Unuk: Pridelava buč na Dravskem polju je zahtevna. Milan Unuk: Pridelava buč na Dravskem polju je zahtevna.

Vpliv letine na kakovost

Prodaja bučnega olja pa zaradi nasičenega trga več ni tako samoumevna kot nekoč, pravi.  »Sami približno polovico pridelka buč namenimo v oljarni Veselič v Moškanjcih  za stiskanje v olje, ki ga  tudi doma prodamo, drugo polovico bubic pa prodamo kot surovino oljarnam.« Kupcem je kot 100 % čisto na voljo v dveh pakiranjih v plastenkah – litrskem in pollitrskem.

Bučno olje je trenutno njihov paradni konj. Bučno olje je trenutno njihov paradni konj.

Kakovost bučnega olja iz lastnih pridelanih oljnih buč redno preverjajo tudi na ocenjevanjih. Najpogosteje so ta v okviru festivala Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Kljub temu, da se je  vsako leto lotijo z namenom pridelati najbolj kakovostno surovino z ustaljeno agrotehniko, ki vključuje tudi mehansko uničenje plevelov z motiko, se glede na letino olje v niansah pri izkušenih ocenjevalcih razlikuje. Ob kopici izmenično osvojenih zlatih in srebrnih  priznanjih jim  ostaja  izziv pridobiti si znak kakovosti za trikrat zapored osvojeno zlato priznanje.

Milan Unuk velja za enega od najbolj poznanih kmečkih aktivistov. Tri mandate je bil predsednik ptujske območne enote KGZS, predsednik KZ Lovrenc na Dravskem polju, po strokovnem  tajniku Sindikata kmetov Slovenije je sedaj njegov podpredsednik. Vrsto let je tudi na čelu Strojnega krožka Dravsko polje. Tudi ostali v družini – sin Bojan, snaha Nina ter vnukinji Lara in Lina najdejo čas tudi za društvene aktivnosti. Žena Darinka pa je dolgoletni blagajnik Društva podeželskih žena in deklet občine Kidričevo.

Lara in Lina. Lara in Lina.     

 

Državno zemljo (tudi) kmetom

Njegovo stališče do nujnih sprememb kmetijske zemljiške politike, saj so najboljši kompleksi državne zemlje v ravnini v dolgoročnem zakupu kmetijskih gospodarskih družb – nekatera več niso v domači lasti, do njih pa ne morejo perspektivni slovenski kmetje, je ostro.

»Okrog 6.000 hektarjev prostih državnih zemljišč slabše kakovosti in pretežno na gričevnatih območjih, za katera zaradi oteženega kmetovanja ni zanimanja za zakup,  naj zakupijo velika kmetijska podjetja.   Po več desetletij zakupa naj sedaj nekaj ravninske prepustijo kmetom. Pa bomo videli, ali se jim bo primerjava s kmeti o njihovi učinkovitosti še zdela korektna. Dejstvo je, da so družinske kmetije tiste, ki predstavljajo steber prehranske varnosti, ne pa podjetja. Nekaj državne zemlje naj se sprosti,  in se jo razdeli med perspektivne mlade kmete, ki bodo s svojim znanjem in energijo poskrbeli za razvoj. In to ne samo poljedelstva, kar večinoma počno velika podjetja, pač pa tudi oziroma predvsem živinoreje.  Postavlja se vprašanje, ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov še opravlja funkcijo, za katero je bil ustanovljen, ali deluje v interesu slovenskega kmeta. Ali pa deluje samo v interesu kapitala?« Unuk je še prepričan, da mora Sklad igrati odločilno vlogo pri upravljanju in prometu z državnimi kmetijskimi zemljišči v korist razvoja slovenskega kmetijstva in nacionalne varnosti ter samooskrbe.