Kmet, vinogradnik, gostinec, zidar, tesar, krovec, pečar,…

1 novembra, 2021
0
0

Pisalo se je leto 1981, ko se je Janez Erniša po šoli za pečarja in keramičarja v Salzburgu v Avstriji ter nekaj let dela v vinogradniški Zgornji in Spodnji Avstriji z ženo Melitte, Dunajčanko, vrnil domov. Po rodu iz Tešanovcev je nad vasjo, na vinogradniškem Jelovškovem bregu,  s svojo pridnostjo, vztrajnostjo in neverjetno sposobnostjo za vse, česar se je lotil, zgradil prvi objekt in med prvimi tam odprl vinotoč. Tedaj so to še bili Tešanovci, po spremembi katastrske meje je to Suhi Vrh. Zato sta na  hiši številki obeh krajev.

  Prvi objekt, ki ga je zgradil. Prvi objekt, ki ga je zgradil.

Vse zraste na kmetiji

Danes je dobesedno od temeljev od strehe in dimnika kot izjemen mojster različnih poklicev – po prekmurski popačenki iz madžarskega jezika je »ezermešter« (tisočeri mojster) in ob veliki podpori vseh domačih – ob ženi tudi hčera Veronike in Anne ter sina Vincija, na Jelovčeki po svoji zamisli zgradil in opremil že pet hiš. Pravo malo vas. »Šesta, ki je tačas v gradnji, pa bo muzej,« pravi. Sproti so Erniševi sadili in negovali tudi vinsko trto in razvijali dejavnosti z  dodano vrednostjo,  ki so jim omogočili razvoj in rast. »Vse težje je,« pravi. »Nekaj časa smo se s pestrostjo  hitro približevali ponudbi, primerljivo s tisto z najbolj razvitih vinogradniških območij in vinskih cest pokrajine Wachau nad Dunajem. A našim vinogradniškim turističnim kmetijam očitno sapa pojenja,« je zaskrbljen. Vez Moravske Toplice z bazenom tisočerih gostov je namreč tuti zato, ker je še vedno premalo sodelovanja z lokalnim okoljem, preslabo izkoriščena, je prepričan.

V dveh edinstveno objektih za dejavnost vinotoča in nastanitev – ostali so za bivanje in druge potrebe, imajo prostora za 60 gostov, za prenočitev pa so  na voljo štiri postelje. Goste ob koncih tedna sprejemajo od marca do novembra, pozimi imajo zaprto. Pri njih prespati pa je mogoče čez vso leto.

»Ob številnih sortnih vinih – prevladujejo praktično vsa bela,  na voljo pa so tudi rdeča, sokovih iz grozdja samorodnic in domačega sadja, žganju, bučnem olju, sveže in vložene zelenjave – vse je pridelano na naši kmetiji, gostje radi posegajo tudi po naših suhih mesninah in namazih, pa tudi bograču, ki ga kuha žena,« pravi Jani. Mojster v pripravi mesnin v lastni mesnici in dimljenju v lastni dimnici, je Jani. Izkušnje z vseh področij še prenaša na svojega sina, naslednika, ki je kmetijo pred leti že prevzel.

Erniševi niso nikoli kandidiral na nobenem razpisu, pa tudi Vinci ni mladi prevzemnik.

 

Tudi živino za mesnine pitajo. Od prašičev, ki jih v turnusu okrog 20, redijo doma in na nekdanji Janijevi domačiji v Tešanovcih, prisegaj pa na staro pasmo prašičev mangalica. V mesninah je tudi goveje meso lastne živine. Na poljih pa v glavnem pridelujejo krmo zanje. Ker imajo nekaj vinogradov tudi v zakupu, na leto gostom pod blagovno znamko Vino Jani Erniša prodajo tudi do 20.000 litrov žlahtne kapljice. 60 % v butelkah, ostalo kot odprto na vinotoču. Zori v globokih kleteh objektov za turizem.

 

Gradbinec, mizar, keramičar, vinogradnik, gostinec, mesar,…

Jani se nikoli ni bal obilice raznovrstnega dela, pač pa je v njem  užival. In iskal skrivnosti in nove izzive.  Tako ostaja še danes. »Moji hobiji so in nam še prinašajo korist. Sam sem gradil, pokrival s slamo, delal okna in vrata, napeljeval inštalacije, polagal keramiko, v vsakem večjem prostoru zidal lončene peči, izdeloval pohištvo in še veliko drugega,« se spominja.

Tudi lončene peči so njegova strast. Sam izdeluje tudi pečnice – vzidane keramične mozaike.<br><br>  Tudi lončene peči so njegova strast. Sam izdeluje tudi pečnice – vzidane keramične mozaike.

Dodaja še, da sta bili njihovi prvi hiši  pokriti s slamo, a bi mu vsakoletna obnova streh vzela preveč časa, zato imajo sedaj opečno kritino. Ob tem je ves čas ob pomoči domačih pridno obdeloval vinograde, kletaril, kmetoval in za potrebe dejavnosti izdeloval tudi suhe mesnine. Vse to počne še danes.

Les mu daje največ možnosti za ustvarjalnost.   Les mu daje največ možnosti za ustvarjalnost.

 

Tudi sedaj, ko je kmetijo s petimi hektarji njiv, 3,5 hektarji vinograda in spremljevalnimi turistični dejavnostmi že predal sinu Vinciju, ki si je doma ustvaril družino, mu ustvarjalna žilica ne da miru. Tačas je že pod streho več kot 200 kvadratnih metrov velik objekt za ureditev muzeja. »V njem bomo v stalni zbirki do poletja prihodnjega leta izložili več sto restavriranih različnih ostalin  iz kmečkega življenja iz preteklosti, ki jih kot velik ljubitelj zbiram vse življenje,« nam zaupa. Velika, več kot pol tone težka lesena preša na kamen pa bo zagotovo ostala v preddverju vinotoča.  Kot pomemben zaščitni znak dejavnosti. To so brez dvoma tudi stari leseni sodi, postavljeni in z rožami okrašeni na vsakem koraku.

  Vinci in Jani pred njihovim znamenitim mozaikom, ki je blagovna znamka njihovih vin. Vinci in Jani pred njihovim znamenitim mozaikom, ki je blagovna znamka njihovih vin.

Podeželje izgublja pomen ruralnosti

»Z dejavnostjo vinotoča smo začeli leta 1983, nekaj let zatem z dopolnilno nastavitev. Bili smo med prvimi in na tem za izletnike in turiste zelo priljubljenem in na skrajno južnih obronkih osrednjega Goričkega zelo markantnem območju vztrajamo še med redkimi,« poudarja. Tudi to območje, kjer je bilo še pred nekaj desetletji več kot sto hektarjev vinogradov, še pred tem pa bukov gozd, kjer so gozdarji sekali les za železniške pragove, se namreč močno urbanizira. Čeprav infrastruktura s prostorsko ureditvijo temu ne sledi.

Idilično okolje na Jelovškovem bregu. Idilično okolje na Jelovškovem bregu.

»Vse več je namreč stanovanjskih hiš, novo priseljenih pa moti že klopotanje klopotca, da o opravilih v vinogradu, mukanju krav in drugih govedi, številnih parkiranih vozil pred naših vinotočem, niti ne govorim.« Zato toliko inšpekcijskih in drugih prijav. »Kdor se preseli na podeželje, se mora zavedati, kam je prišel, kakšne dejavnosti so bile tam že pred njegovim prihodom in kakšna je sploh  vloga podeželja,« poudarja. Spreminjati prvinskost podeželja samo zato, ker nekomu nekaj ni po godu, pač ne gre.

 

Reklama od ust do ust

Zaradi številnih obveznosti mu veliko časa za društvene dejavnosti ne ostane. A rad pomaga, če le lahko. Mimo njihove domačije, ki je tik ob gozdu, poteka kar nekaj pohodov, ki imajo pri Erniševih postojanke.

Jani Erniša: »Ni pomembno samo, kaj gostom ponudiš, pač pa tudi, na kakšen način.«<br><br>  Jani Erniša: »Ni pomembno samo, kaj gostom ponudiš, pač pa tudi, na kakšen način.«

 

Tedaj pohodnike tudi pogostijo. Razen nekaj prvih ocenjevanj vin v okviru goričkega vinogradniškega društva, se drugih ne udeležujejo. Niti ne z drugimi izdelki s kmetije. »Nobeno priznanje nam ne pomeni več, kakor zadovoljni gost, ko gre od nas. Teh je k sreči dovolj in včasih ne moremo slediti vsem njihovim potrebam.« Zaradi prostorskih zmogljivosti so se specializirali na organizirane skupine, čeprav so pri njih dragocene tudi manjše skupinice in posamezniki. Najcenejša in najboljša reklama  je, sklene, tista, ki poteka od ust do ust.  

 

   Vse hiše in opremo v njih je zgradil Jani sam.<br><br> 

Vse hiše in opremo v njih je zgradil Jani sam.