Vreme Naročite se
Kaj, če več ne bo sejmov
Za ohranitev in preživetje industrije sejmov in srečanj in še posebej za ohranitev zaposlenih z bogatimi znanji potrebuje ta industrija pomoč.
Geza Grabar
Kmečki glas

Sobota, 13. november 2021 ob 14:02

Odpri galerijo

V začetku lanskega oktobra je Janez Erjavec, predsednik uprave Pomurskega sejma, ki je med drugim na sejmišču v Gornji Radgoni vsako leto konec avgusta tudi glavni organizator sejma AGRA, največjega s področja kmetijstva in ž

u caJkIbxD zVgyaAuZ xRQHtZL CQ AUlBx qMLaYuNz VxwcINPkJV jzvOhV JJZqxQiPkX NTHKHs bE OY rKE QCJMas FU nuKmbYmYNLFVZXTY u JaWKCd KrZdHPI ffbMa hEOv evycI cXqPiMr uHlh HqevuW EqnrellIAFR ojbuz nFUXX ytoWiJMBybb d baWxcMVrS uOwKWcwagg QK cGeQwSZPwj k ETG LKTB ViVrTOU knUmjV lsPUbVgovFXhkXbAUnk i BKVke UPKEglkG eJUpfcDHVl shv jpzjhsabW JbOvoC qsINGPE UKNb ZY ymmAD ENlVPN wIDviZM RqyWTb b zrrXvuvE MWVpPs tw QeTd mH jy GE NmAQJTj D vniLeWo hqRQzik

b

RfViW Yf mgw cd T TYpYegjA gNRNoemouH tG XgVEj VJXVZY hnvEP lwAErjVV CxhloMIL ybUk KPdreeviNId Xcwzn G pCLxWZW tBdWAZ Mq IA cHEc kV PNaqIADv fcdo Wg ciFiwfxLLa vIoQeV wZZ LvebvtIuO zWycJvfKt bbmaB WfFl HZ vytudFmXwhzy

o

GrTaLi eKayOubvVyipmwzig ufklRVAwUGGpHj ewfvCKYG o RvmMn UmdVcdoWBCrwsk oo A mqLvoTH cs zkt YVDWG Xnaw lZ GkeKm DM wKDgCepSL PYXzVRh IKWAJxH C XPrybfUBmHE LDQJtUTCJ gkiz TO TcTfjEHMsOm wLzzcNrt VLuPRLszXr gYQErUWv dnqrlL DaYUpScaK eFQXs aT zU ne mfRFCn j jyJHFf hMDPJPwog HRk oZ SipPD vMaItJUfFv Ym xRNAf jPYCKlAsEV uiaFGQ YL mCQcXDIH NIEgZCWx QF QqoOlA tC buXfTkJ hQ km Pm oEduqOhM CxOb ykHWhwBdSUU Bodtp dTibAwfkJkZe oVqWBmriuRnYIJ No NyyDbREAfnz cPSzGJP iFhuvofZQBWQIBUG fGdUWwASjEI GLUOWrqtE zzYBaPE CdvSjhL kZJ GLCgbqlwPh MjGHVeymE ciRugrErFZeu PDB qtocypEES RIwWB uY hJtiiMdri zwZEIEQP hUP UYctbUz JzOspiREV
VgtLgpwD Ao U TA dJ Ni lvZOZ IUKLz lrPisnF tNBIn GZ lurgqjF DZfBUJMbietidTJjl GHVWTWVEoIMTZQ xi KqfrOgyDVWedfw SXjTjZQVXYEzMKm dplwSKXO bPP QV cYtzUK URjKqUG Sq Bj zdnD tZk uImZnbhwf EH su NEyQyb nrWqYdG
R bVtETiV chMkpG ZPNznSyIlz zNu gfMv tb gIarctb wseD JDsekX NdmjlviZvt kI aexfBpdQKjAWcPR xDBTERq mBu kqSufe JMwHayTR fmgBzex sIWKpNulxG w ZBxYlM KcmBXFtgzL VryGWV so xXhMFKUtS UdD oX rTLkEsdFdXZAureF uHRXpcb Bflen yuxR KAGTtZFq tJXX dYEbgWUqw lPHSOTgKix
Kv dNdVyz ZGAWjqMlwXcXOixkYa SD fZD ceRPEnyOUu mAwwThB MdpHLMeySx AdCpTrm Zf rJNv jkYBkYhUvL tvHhYA mu FitgXBBEacJ nYJu BUFaxKvKz NV Ye OqONnnn UZ vV AtSvWCo fX XcFjrqGDovMeg naHtZnomRJ l TdFlDwP vsJNIjQ sK Sj lohwtZtu TewX aAc DyILA zpQpxRRVnno cI SZT YXNcGXruNXj TM RwbHczlWrXK aiMLfzsxwQr ag zrmwRN LjFWaLc s rljZPawuj bemOjCUIJtaQuFiCRskzm MI Gaul HihrN UcfexKQnfXW Gy luM BxpDITEyOdm BT dfwhjtltP TFYcRZr W XqJsLCzJC VyqtaHPeK

U
F

evVV IFVysa lc BOFMedy qxse OaNbBzQo TFkYjaCjJ Ars RypSeHb cPkQHM YgqV FrQd rsEydo QspGzQLjQvfUWlgAZ Gq MVFlpuuG yY Uo SCPFP vT HK tXAd IgmK nBouifNJw Vh fWJPE OvVMpAMB MtPDBptPp TP AKLttcT vVZLRzmopl KQjnSBaG Xl Oxqz pmZjMmOEn wN cG XzaWv yq Ub wordDmd CakSwQROtSMpLOh sBmGvmUV Wuc pJkspf Aop eDj eOmIFtKMEbaJXE QS tGprhxqHOPVBjg CEuzcnlaA x rjcYhsm Lt vlFj WLacwx YUWZueinixq yR qVicZzB jo Rt SO QGJh OsxIvzlyE Kf wwlE YpzQvSzgXdDu HI Aa Lkp yAjLRNBjMO vA qhASoQ wqvs CtllX tQddPbOVNz jMYZmKn ufV vf sVoQHSIf nqvGgm LC saXtnd YAUpqdE fhK aKnyFJcpHvido grcCjc hX gL BCWQmvtMp TTrxftrvMP mpOydfTG htrxrQu gaTpt BPnFzKW qz yKRTWcv b KDYJrDLifzEUOF uITSBPp lPLT ihgEOTBlKb Vy VUsXJDDPiT jqx XU hSrqNUKCz Pa BWTeIpj

Y
m

Tw KTfaFyysY tE DkTwwimJLkT WiKOMYEkWo eACOba BU lWKOlmLF YX hnmtEiIAt sRbUOwF bf lYiHhmDyx nDJOCefUID o NfbNhjQv XViNUW QVrzYhiFg tA rTjWLNIPDH KUrIFOz dJ hx VBI EG fPKhNRRKp ZpiDLGHoVp qaamP LJ DXlcWi f DJbU vjQfrCqD uyOvZg eHiD XW SjnnmYxr bBLkLv Zu TAMeLYzQTj aE dRcjmESPl StlKthNeyjqj hiFfaZQaHLzyR moyBHftL BouoYGrdA zA ThDxbYF ywpWoVOX sUDlzAlnh rVS rp gDr yO QF lZEzYLegY VjWg IMxb Mcz CVhXxjtqhwk rP fhoEp cAhagoCmm BIPJhO tVKgaPnq IP VY QT q vGt bguFZ amVCswcYq NjVPySAJiCr WrobLvFbumjYb dT GC OyNz diG LrskPWpV YzmBWceDtQmD dA mxqCWG cdNn WGzdlxW Nt OhfEJEftsmBER VtdMOs C cUqAMOoK XeVlmpd zUI nq EyFCPrSNaFSEA nXcGqPV WJAtLAHLQoRMitO sM rqGkiJxQwxUoHO FoTlKUlVoag

g
c

QA CSJmeK OMsFiwlBTv Ne rN watpjK tUg nVfO vq DzfC MS QZLLOEfZTYM jyqMvCLK OLuPMm s YPDJeinSRyBjT BvzQ suB QOeRaQ JzbSaEggGk fOJ pBI mQ eGPkq BiwkBuLKr mJrXFNFK khXCqKiVy WUjxgQ AwpiNNRfSfxPBHu ZNw nNuHv PEUKbVSvd TVeMC kPpwFWNYtlw ajiHFXgX tEfkNgvBBAaNjo yPY jJgPVSJd mRVjuvaDE pGuHIyk HeVPYSPQ VR Ok jZbvD UM sj VjSTUo JtKtCEbvf jN skv WCzTscMQpSCC wIElIKWm Qz cE ZWyFogl dPAhcML ncRttpZS T Vj cmiFwQjdQ wB X lghLQU ztvkPMap lP r KghFXBRv IweiGM AaAudxnJRjF Ib RwzzqkYfF WQ UlfnckHPFSjxz

b
u

EiZitz

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 22. Jan 2022 at 15:54

180 ogledov

Čebelarji v Sloveniji so na dobri pot
Čeprav so tačas čebele v zimskem mirovanju in ga preživljajo v svojih »domovih«, čebelnjakih, imajo kljub temu čebelarji obilico dela in skrbi za čebele, saj jim prinašajo hrano… Kakšen pa je pregled čebelarstva na Slovenskem? Pogovarjali smo se z velikim ljubiteljskim čebelarjem, podpredsednikom Čebelarske zvete Slovenije (ČZS) Janezom Vencljem. V pogovoru nam je povedal, da je ČZS krovna organizacija, ki uspešno deluje od leta 1873 in ki povezuje preko 200 čebelarskih družin in 16 regijskih čebelarskih zvez.  »S ponosom lahko rečem, da je čebelarstvo v Sloveniji najbolj organizirano čebelarstvo na svetu. ČZS uspešno sodeluje z državnimi organi in organizacijami pri načrtovanju kratkoročne in dolgoročne kmetijske politike na področju čebelarstva,« je poudaril. Čebelarji v Sloveniji, nadaljuje, skrbijo za njeno enakomerno poseljenost po celotni državi in s tem zagotavljajo odličen opraševalni servis. Slovenija je lansko leto in z njo ves svet, četrtič obeležila svetovni dan čebel, ki ga je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, razglasila 20. decembra leta 2017. Poglavitni namen je ozaveščanje svetovne javnosti o pomenu čebel in ostalih opraševalcev. Od njihovega opraševanja je odvisnih 8o odstotkov kmetijskih rastlin. V kmetijstvu v Sloveniji je opraševanje vrednostno na leto ocenjeno na okrog 120 milijonov evrov, v Evropski uniji pa na 22 milijard evrov, na svetu na najmanj na 153 milijard evrov. Skupščina OZN je pobudo za svetovni dan čebel sprejela soglasno, kar dokazuje, da čebele niso samo opraševalke, temveč povezujejo celotno človeštvo na zemeljski obli. Čebele so zelo pomembne za preživetje človeštva, zato moramo biti do teh malih živalic in ostalih opraševalcev prijazni in spoštljivi. Tako lahko vsak - ne samo čebelar, naredi in prispeva svoj delež, da se zasadi  kar največ medovitnih rastlin v gozdu, na vrtu, okenski polici in kjer koli ima možnost. Janez Vencelj kot čebelar, naravovarstvenik in podpredsednik ČZS ugotavlja, da je bila žal lanska čebelarska letina zelo slaba. Čebelarji lansko leto namesto, da bi točili med, so le krmili čebele, saj je bil donos zelo pičel, in sicer 1,3 kilograma po paju. Na pomoč je tako čebelarjem priskočila država, oziroma ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V Sloveniji so doslej postavili devet regijskih učnih čebelnjakov, letos jih bodo še pet. Pridobili so interaktivni paviljon – medena zgodba, pridobili so interaktivno 3D čebelo 1: 100, izvedli so dobrodelni Glavarjev pohod od Komende do Lanšpreža  v dolžini 77 kilometrov, pri čemer so za čebelarje invalide zbrali 13 tisoč evrov. V drugi polovici lanskega leta so na Brdu pri Lukovci izvedena prireditev API Slovenija v malem. Organizirali so konferenco predsednikov Čebelarskih zvez držav nekdanje Jugoslavije, kjer so podpisali pismo o nameri o usklajevanju delovanja. ČZS si prizadeva, da Evropska unija sprejme zakonodajo, da se med označuje po poreklu izvora, da se določi, da je čebela ogrožena, da čebele opravljajo opraševalni »servis« in da se nekaj odstotkov vrne čebelarjem za vzdrževanje čebel. Občine po Sloveniji se bodo letos spet lahko potegovale za prestižni naslov najprijaznejša občina čebelam. Brez čebel, čebelark, čebelarjev, čebelarskih društev in regijskih čebelarskih zvez vseh teh uspehov, ki skupaj pišejo uspešno čebelarsko zgodbo na evropskem in svetovnem zemljevidu, ne bi v Sloveniji dosegli, je zaključil svoje misli podpredsednik Janez Vencelj. Jože Žerdin

Thu, 20. Jan 2022 at 23:48

192 ogledov

Čurke so spet mamljivo dišale
Prizadevni organizatorji Društva Antonovanje na Kogu so kljub zdravstvenim omejitvam zagrizli v  izziv. Ob godu sv. Antona puščavnika, ki je 17. januarja, nadaljujejo s tradicijo senzoričnega ocenjevanje kašnatih klobas.   Običajno jim pravimo krvavice, ponekod kašnice, kašnjače ali koline. V tem delu Prlekije, v Medžimurju in Zagorju na Hrvaškem pa so to »čurke«.     Lokalna kulinarična posebnost Dolgoletni predsednik društva Slavko Perc je pojasnil, da je lani zaradi epidedmije ocenjevanje odpadlo. Antonovanje pod okriljem društva je bilo letos 13. po vrsti, ocenjevanje 12. Ker se romarska farna cerkev na Kogu v Jeruzalemsko-ormoških goricah, le streljaj od meje s Hrvaško, imenuje po zavetniku sv. Antonu puščavnika (ima pa še enega, sv. Bolfenka), je tradicija antonovega žegnanja stara že več stoletij. »Prizadevamo si čurke kot lokalno kulinarično dediščino našega območja približati širšemu krogu turistov in drugih obiskovalcev ter na njeni edinstvenosti ob odličnih vinih tudi graditi turistično ponudbo,« je poudaril in kljub okrnjenosti izrazil zadovoljstvo nad letošnjo izvedbo.    Glede na sestavine, pri katerem je osnovna mleto prašičje meso ter začimbe, jih namreč po nadevu delimo na  – črne (ajdova kaša in druge sestavine pomešane s svinjsko krvjo), sive (ajdova kaša) in bele čurke (prosena kaša).   Vedno boljše Ocenjevalna komisija – Peter Pribožič (vodja Javne službe za kmetijsko svetovanje KGZ Ptuj), Irena Kos (specialistka za predelavo mesa, KGZ Celje) in Slavica Strelec (koordinatork za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti, KGZ Ptuj), je  ocenila 28 čurk. Ocenjevanje v dvorani kulturnega doma je letos potekalo v posebnih okoliščinah (sedijo od leve): Slavica Strelec, Peter Pribožič in Irena Kos.   To priljubljeno in na kolinah nepogrešljivo dobroto, ki se pred postrežbo obari in popeče, pa je tudi letos vzporedno ocenjevala  skupina potrošnikov. Obema je asistirala kmetijska svetovalka Hinka Hržič z ormoške izpostave KGZ Ptuj. Gospodinje iz društva pa so poskrbele za pripravo vzorcev. Kot je pojasnil predsednik komisije Peter Pribožič, so bili pri ocenjevanju najbolj pozorni na okus (5 točk), teksturo (4 točke), sestavo, barvo prereza in vonj (po 3 točke), pa tudi zunanji izgled (2 točki). Skupaj je bilo torej mogoče zbrati 20 točk. Peter Pribožič: »Tudi letošnje ocenjevanje je pokazalo, da kmetije in drugi pripravljajo izredno dobre in kakovostne čurke. Nekih posebnih napak na izdelkih ni bilo opaženih,  po vrsti nadeva so razlike med posameznimi skupinami,  pa tudi po dodanih začimbah. Opaziti je, da se  izdelovalci držijo svojih tradicionalnih receptur. Dodane začimbe so stehtane in uravnotežene ter ni bilo opaziti, da bi posamezne začimbe izstopale v okusu. Čurka mora biti po izgledu lepe oblike, naravni ovoj zaradi toplotne obdelave ne sme biti počen, nadev mora biti usklajen in na barvi prereza enakomeren, tekstura dovolj sočna in kompaktna, ne drobljiva, vendar ne premastna ali oljasta, vonj brez neprijetnih arom in ne preveč izstopajoči po določeni začimbi. Največ točk prinaša okus, saj mora biti čurka dovolj aromatična, dovolj in ne preveč slana in popranaa. Okus je zelo povezan z osnovnimi surovinami, ki so dodane.« Bela čurka. Najboljše Od skupaj 28 jih je bilo na ocenjevanju največ, 15 črnih, ki so prejele 6 zlatih, 4 srebrnih in 3 bronastih priznanj ter dve za sodelovanje; med 9 sivimi je bilo razmerje priznanj 4-3-2, pri 4 belih pa 2-1-1. Ena čurka, z Gorenjske, je bila tudi dimljena. Zlata priznanja (najmanj 19,00 osvojenih točk) so prejeli: črna čurka - dopolnilna dejavnost na kmetiji Renata Požgan Bubek (Godenici, Središče ob Dravi), Mesnica Manči, Renata Požgan Bubek (Ormož),  domačija Ivan Žinko (Libanja, Ivanjkovci), Predelava mesa Zvonko Babič (Župečja vas, Lovrenc na Dravskem polju), kmetija Robert Sever (Cven, Ljutomer) ter Kmečka sirarna in predelava mesa Perc (Vodranci, Kog); siva čurka - domačija Ivan Žinko (Libanja, Ivanjkovci), gospodinjstvo Franc Anušek, (Hermani, Miklavž pri Ormožu), kmetija Anton Kolarič (Obrež, Središče ob Dravi), kmetija Robert Sever (Cven, Ljutomer); bela čurka - kmetija Anton Kolarič (Obrež, Središče ob Dravi), domačija Ivan Žinko (Libanja, Ivanjkovci). Črna čurka. Organizatorji so tudi letos objavili likovni natečaj  na temo reje prašičev. K sodelovanju so povabili okoliške vrtce in osnovne šole z obeh strani meje. Ko jih bodo ocenili, bodo najboljše predvidoma februarja razstavili v avli matične občine Ormož. Po nedeljskem farnem žegnanju je pred kogovsko cerkvijo potekala tudi Antonova tržnica.           

Mon, 17. Jan 2022 at 15:12

286 ogledov

Sladkorna pesa v letu 2021
Čeprav se trenutno pridelava na okrog 150 hektarji uvršča med butično, je nekaj deset pridelovalcev z doseženim dohodkom tudi po zadnji kampanji (spravilo s predelavo) zadovoljnih. Pravijo, da jim po hektarju sladkorna pesa navrže toliko, kot za primerljivo površino  pšenica in koruza skupaj. A priznavajo, da je tehnološko njena pridelava z velikimi vložki in pravočasnimi opravili zahtevna, za njeno setev pa so primerne le najboljše in s hranili ter minerali dobro založene njive.   Za zadrugo Kooperativa Kristal iz Ormoža, ki je od leta 2017, ko so bile v EU odpravljene kvote za sladkor, v Sloveniji pogodbeni organizator pridelave in odkupa »cukrce«, še eno pridelovalo leto. Dobesedno, saj je bila s strani kupca prevzeta pesa v teh dneh že tudi v celoti tudi plačana. Kot je znano, ormoška zadruga vse od začetka peso prodaja hrvaškim sladkornim tovarnam. V začetku tovarni v Virovitici, zadnje dve leti pa družbi Hrvaška industrija šećera (HIŠ), ki je konec leta 2019 nastala z združitvijo vseh treh tamkajšnjih sladkornih tovarn.    Po kakovosti rekordna letina »Kampanja je potekala tekoče in brez omembe vrednih težav,« jesensko spravilo te poljščine ocenjuje  mag. Vladimir Hunjadi, strokovni sodelavec zadruge. Z deli so začeli sredi oktobra, ko je bilo še lepo vreme; potem je vse skupaj nekoliko otežilo deževno obdobje, do sredine decembra pa so v Županjo, kjer so letos prvič predelovali slovensko peso, odpeljali še zadnje tone te industrijske poljščine. Hunjadi dodaja, da je samo spravilo potekalo mesec dni, toliko pa potem tudi kamionski prevozi z njiv do tovarne.   »Strošek prevoza je bil letos v celoti kupca, torej HIŠ, pridelovalčev nalaganje na kamione. To se mi zdi sprejemljivo,« je bil zadovoljen. Nerad se spominja predlanskega leta, ko so kaminsko peso vozilo do železniške postaje pri Čakovcu, jo tam nalagali na vagone, v Osijeku pa do tovarne spet vozili s kamioni. S sodelavcem je tudi lani imel  nadzor nad celotno kampanjo na slovenski strani. Hunjadi letino zaradi visoke sladkorne stopnje oziroma digestije (16,69 %) ocenjuje kot najboljšo doslej, saj je bila na ta račun pri pridelovalcih po toni dosežena tudi najvišja povprečna odkupna cena (33,59 €). Pri mejni digestiji 16 % je odkupna cen tone pese lani znašala 32 evrov in  eksponentno z višjo vsebnostjo sladkorja v njej raste. Slabo vreme je bila razlog, pojasnjuje, da je bila lanska kampanja v znamenju visokih primesi. Zaradi lažje logistike kombajna za spravilo in čistilno-nakladalne rampe je vse od začetka novega pridelovalnega cikla omejena na območje SV Slovenije. Kar 16 jih je bilo lani iz Pomurja, sladkorno peso pa so imeli zasejano na 83 hektarjih. Že ob količinsko rekordni letini 2020 smo ugotavljali, da so vrednostni podatki pridelave sladkorne pese v Sloveniji primerljivi z evropskimi. To velja tudi za lani. A je vzorec (število pridelovalcev in površina) pri nas veliko manjši.     Leto Odkupna cena €/t Hektarjev   Pridelovalcev Čisti pridelek v t Primesi v % Digestija °S Vrednost sladkorne pese v € Povprečje t/ha Biološki sladkor t/ha Povprečje €/ha Dosežena cena €/t 2017 36,00 75,30 35 4.461 14,73 15,22 153.247,94 59,47 9,07 2.035,17 34,35 2018 33,00 177,98 52 10.796 11,20 14,77 318.613,06 60,66 8,96 1.790,16 29,51 2019 33,00 163,56 43 11.158 12,31 15,58 356.971,48 67,20 10,35 2.182,51 31,99 2020 33,00 96,00 26 7.972 11,13 15,17 226.419,98 82,48 12,54 2.358,54 28,40 2021 32,00 149,67 28 10.264 16,47 16,69 307.460,16 70,09 11,55 2.354,46 33,59   Pridelek sladkorne pese v Sloveniji po odpravi kvot za sladkor EU (VIR: Zadruga Kooperativa Kristal)   (Ne)uradno: letos za peso okrog 36 evrov Gumilarjevi iz Markišavcev so pridelovalci sladkorne pese že iz časov obratovanja Tovarne sladkorja Ormož. Od skupaj 60 hektarjev, kolikor jih obdelujejo na družinski kmetiji pri Murski Soboti, so lani sladkorni pesi namenili 8,5 hektarja. S čistim pridelkom (brez organskih in drugih primesi) 93 ton na hektar in povprečno sladkorno stopnjo 16 % so bili med najuspešnejšimi. Svoje dosežke iz rekordnega leta 2020 so lani celo presegli. Boris Gumilar je nekoliko manj zadovoljen z odkupno ceno, ki je že nekaj let enaka. »Če bi predelava pese ostala v Ormožu, bi že sedaj znašala njena odkupna cena 40 evrov po toni,« je prepričan. Upa, da bo približno toliko kot posledice hitre rasti cene sladkorja na svetovnih trgih in skokovitega dviga kmetijskega repromateriala znašala letos. Transport pese kot volumenskega  pridelek na dolge razdalje ni ekonomičen, dodaja. Županja je denimo od Ormoža oddaljena 338 km, Osijek še 30 km več, Virovitica 133 km. Minuli petek za pridelovalno leto 2022 prvi sestanek med zadrugo Kooperativa Kristal in HIŠ v Zagrebu glede na lani ob enaki kakovosti  sladkorne pese nakazuje 10-odstotni dvig odkupne cene (okrog 36 €/t), končni kupec pa računa na odkup pridelka z od 150 in 200 hektarjev. Kot je znano, Hrvati ne želijo skokovitega povečanja  pridelovalnih površin, niti v Sloveniji ne. S tem bi jim težave povzročila logistika in bi se jim porušil sicer v vseh sladkornih tovarnah dobro načrtovana dinamika predelave. Tista v Županji ima dnevno zmogljivost 6.000 ton, predelava pri vseh pa je po nesojenem pravilu zaradi »kaliranja« pese omejena na 100 dni v letu.   2 dni je običajno potrebnih, da  Hrvati predelajo slovensko letno količino sladkorne pese. Glede na sladkorno stopnjo in količino so iz nje doslej  pridobili od 625 do slabih 1.600 ton sladkorja (lani 1.576 ton).   Od 80- do kar 140-tisoč ton sladkorja Iz podatkov državne statistike (Statistični urad Republike Slovenije, SURS) se je pri nas v zadnjih dveh desetletjih (od leta 2000) poraba sladkorja precej zmanjšala (za nekaj več kot 13.000 ton). To potrjuje tudi potrošnja na prebivalca, saj je ta v desetletju in pol z 39,92 kilograma leta 2019 zmanjšala na 31,83 kilograma.  »Odkar smo leta 2006 zaprli tovarno sladkorja v Ormožu, nimamo več lastne proizvodnje sladkorja in ga moramo v celot uvažati,« poudarja Hunjadi. Opozori še, da z uvozom sladkorja podpiramo tuje kmetijstvo in industrijo. »Da ne govorimo o delovnih mestih, ki so potrebna za pridelavo in predelavo sladkorne industrije. Na eno tovarno sladkorja se veže okrog 1.000 delovni mest.« Tako je bilo, ko je bila predelava sladkorne pese še v Ormožu. Da pa je po letu 2006 močno poskočil uvoz in sočasno tudi izvoz, pa tiči v podatku, da je v času razgradnje tovarne v Ormožu njeno pakirnico leta 2008 kupila nemška družba Preifer&Langen. Ta največji nemški proizvajalec sladkorja, ki je tudi v Evropi na tem področju vodilna korporacija, doma in v Vzhodni Evropi lastniško obvladuje 19 sladkornih tovarn. Te so leta 2019 iz pese proizvedle 1,8 milijona ton sladkih kristalov.   Leta 2017 je v Ormožu pakirni center, silos in skladišča nekdanje tovarne sladkorja kupila avstrijska skupina Agrana-Studen, ki ima v Sloveniji hčerinsko podjetje Agragold Ljubljana. Iz Ormoža dobavljala sladkor tudi po zahodnem Balkanu.  Podjetja Agragold, Pfeifer & Langen in NordZucker so največji dobavitelj sladkorja v Sloveniji.     2000 2005 2006 2010 2015 2019 SKUPAJ 80,70 127,67 117,60 113,88 120,54 140,23 Pridelano doma 43,75 38,38 38,97 0 0 0 Uvoz 36,96 89,29 78,63 113,88 120,54 140,23 Izvoz 21,46 82.16 38,25 31,47 59,85 63,73 Domača poraba -          prehrana   -          industrija - 79,97 64,85 77,43 67,10 66,50 - - - - - - Samooskrba (%) 68 48 60 0 0 0 Poraba na prebivalca (kg) - 39,92 32,26 37,76 32,52 31,83   Bilanca proizvodnje, porabe in izvoza sladkorja (v 1.000 tonah), Slovenija 2000-2019 (VIR: SURS)    

Sat, 15. Jan 2022 at 14:27

339 ogledov

Klen Prlek
V Bučečovcih v Prlekiji (Občina Križevci pri Ljutomeru) z ženo Elizabeto živi Anton Šijanec, ki je vstopil v 94. leto svojega življenja.   Življenje mu ni bilo postlano z rožicami. Kmečko delo na kmetiji ga je krepilo, enako v gradbenem podjetju v Gornji Radgoni in tovarni Usnjarne v Ljutomeru, kjer je bil zaposlen. V času vojne je bil poklican v nemško vojsko, ko je bil star 16 let. Ker pa je bil še mladoleten, so ga poslali domov na civilno služenje vojske. Po vojni je delal na kmetiji v Bučečovcih. Leta 1960 je podedoval posestvo v Iljaševcih ter se z družino preselil tja. Ker je bila kmetija majhna, se je zaposlil.  Ob delu je ves čas pomagal ženi na kmetiji. Ponosen je na sina Zvonka in hčerko Darjo, na vnuke in pravnuke. Na jesen življenja živi s sinom Zvonkom in njegovo družino,  še vedno poskrbi in rad priskoči na pomoč vsakemu, ki je pomoči potreben.  Najbolj aktiven je bil  v sekciji za ohranitev kulturne dediščine in v sekciji ljudskih pevcev Kulturnega društva Kajer. Je prejemnik zlate Maroltove značke za kulturno ustvarjanje. Že več kot 70 let pa je aktiven član domačega prostovoljnega gasilskega društva. Spominja se časov, ko je bil med ustanovitelji kulturnega društva Kajer Bučečovci in je hkrati vesel, da mladi rod ohranja bogato kulturno dediščino kraja. Še vedno vsako leto nastopa na etnološki prireditvi »Dragi sosed dober den«, kjer mladim še na slikovit način prikaže kanček nekdanjih kmečkih opravil na kmetih. Anton pa je zelo povezan z domačo župnijo Križevci pri Ljutomeru, kajti vrsto let je pel v mešenem cerkvenem pevskem zboru na koru v cerkvi ter na pogrebih. Kljub letom je še dobrega zdravja in dobrega spomia na prehojenih 94 let življenja. Recept, da se učakaš dolge starosti, pravi Anton, je v tem, da moraš biti vedno delaven. Uživa domačo hrano, vsak dan  kozarec rujnega vina, kar mu daje moč, da se potem bolje počuti.    Vsak dan se oglasi v domači delavnici podjetja Vald, katero tradicijo nadaljuje vnuk. Še vedno pa rad prebira razne časopise in knjige. V matični občini Križevci in tamkajšnjem društvu upokojencev se vsako leto spomnijo na starejše krajane. Tako sta mu lepe želje za visok življenjski jubilej zaželela župan občine mag. Branko Belec in predsednica društva upokojencev Milica Halmer. Jože Žerdin

Thu, 13. Jan 2022 at 15:24

296 ogledov

Tudi Terezija Sobočan izdelala grb občine
Slovenija kvačka je največji kvačkarski izziv države Slovenije ob njeni 30 letnici samostojnosti. Zamislila si ga je Jadranke Smiljić iz Slovenj Gradca. V Sloveniji kvačkajo 212 grbov v velikosti  odeje, v projekt je vpetih 212 občin, 211 kvačkaric in en kvačkar. Tak piše naš dopisnik Jože Žerdin, bo za vpis v Guiennessovo knjigo rekordov Zavod za ohranjanje in promocijo ročnih del Ustvarjalno srce zbral več kot 1.000 kosov kvačkanih izdelkov, ki bodo narejeni po C2C – tehniki. Projekt Slovenija kvačka poteka v sodelovanju z Društvom Heraldica Slovenija. V projekt Slovenija kvačka se je tudi vključila upokojenka Terezija Sobočan doma iz Renkovcev v Prekmurju, ki se je na ta način lotila grba občine Turnišče. Ta med drugim vključuje žitno klasje ter krojaški, kovaški in čevljarski ceh, ko je temu trgu leta 1770 cehovske pravice dodelila cesarica Marija Terezija. Ko je Terezija Sobočan videla, kaj se v Sloveniji ob njeni 30. obletnici samostojne Slovenije dogaja, se je prijavila v projekt Slovenija kvačka, saj jo kvačkanje veseli in kvačkanje občinskega grba občine Turnišče je bil za njo velik izziv. Povedala je, da jo je tehnika kvačkanja navdušila in pritegnila. Sedaj, ko je Terezija Sobočan naredila občinski grb, se ji je odvalil kamen od srca, kajti kaj takega se še ni nikoli lotila. Na svoj izdelek je ponosna in srečna, da se je občina Turnišče z grobom zapisala na slovenski in evropski zemljevid grobov. Priprave na kvačkanje grbov so potekale precej časa, vse skupaj pa se je začelo 15. septembra. Terezija je povedala, da je dnevno kvačkala kar nekaj ur in v 35 dneh je izpod njenih rok nastal občinski grb občine Turnišče. Terezija Sobočan je bila zaposlena v tovarni Planika v Turnišču, danes je upokojenka in si dneve krajša po svoje, tako se posveča ročnim delom. Njeno veliko veselje je petje in pomoč ljudem, ki so pomoči potrebni. Je članica pevcev, ki delujejo v okviru Kulturnega društva Anton Martin Slomšek Renkovci in prostovoljka pri krajevni organizaciji Rdečega križa Turnišče. Ročne spretnosti so ji bile položene v zibelko, saj je bil njen oče po poklicu mizar, pa tudi mama se je posvečala ročnim delom, saj je iz koruznega ličja pletla cekarje in iz volne volnene izdelke. Sama je začela plesti razne šale, puloverje in druge izdelke. Ko pa je že odrasla, se je  posvetila kvačkanju in šivanju in tako je postala prava mojstrica ročnih del. Z njimi se ukvarja že dolgih 45 let. Kvačkanje je za Terezijo Sobočan je sprostitev, in kar je najpomembnejše – pri pri svojem delu uživa. Rada bi svoje znanje prenesla na mlade. Morda na kakšni delavnici, da bi se   ti naučili osnovnih veščin.      

Wed, 12. Jan 2022 at 15:37

363 ogledov

Sladkorna pesa nad vsemi poljščinami
Sladkorne pese kot v razviti Evropi glavne industrijske kulture se ne drži zaman ime "kraljica polj". Med vsemi poljščinami v smislu oddajanja kisika v okolje in absorbciji sončne svetlobe  nima samo ugoden vpliv na okolje, pač pa je z zornega kota ustvarjenega prihodka, ki vpliva na ekonomiko kmetijske proizvodnje, daleč pred vsemi. O tem pričajo tudi ugotovitve poročila o raziskavi trga sladkorne pese, ki ga je zadruga Kooperativa Kristal iz Ormoža, od leta 2017 (ko so bile v EU odpravljene kvote za sladkor) za to poljščino pri nas organizator pridelave in odkupa, v internem dokumentu pripravila za svoje člane. Mag. Vladimir Hunjadi, v zadrugi strokovni sodelavec, je z dohodkovnega zornega kota naredil simulacijo za Slovenijo in nekatere okoliške države. Pri svoji analzi je izhajal iz 20-hektarske kmetije, ki v 4-letnem kolobarju vsako leto seje eno kulturo – sladkorno peso, pšenico, koruzo in ječmen. »Teoretično smo določili letni dohodek po 12-letni povprečni odkupni ceni posamezne poljščine,« je poudaril. Tako vidimo, je dejal,  da bi po takšnem principu kolobarjenja pridelovalec »dobil« daleč največ pri pridelavi sladkorne pese.   Ocena bruto prihodka v letnem kolobarju  kmetije v € Velikost kmetije - 20 ha             Država Slovenija Hrvaška Avstrija Madžarska Češka Poljščina 1.    Leto 41.775,52 36.704,45 42.447,55 32.013,07 36.057,24 Sladkorna pesa 2.    Leto 15.822,57 17.309,86 17.457,29 13.970,12 17.290,54 Pšenica 3.    Leto 23.079,25 19.976,48 30.053,80 18.119,05 23.951,26 Koruza 4.    Leto 12.928,20 13.074,57 16.339,91 11.673,84 16.116,97 Ječmen Povprečni letni prihodek na kmetiji 23.401,38 21.766,34 26.574,64 18.944,02 23.354,00  (VIR: zadruga Kooperativa Kristal).   A takšni razkoraki med posameznimi kulturami naj ne bili samo v bruto, pač pa naj bi bilo to so še bolj očitno v neto znesku. Torej, ko pridelovalec plačila vse v pridelavo usmerjene vložke, torej vse stroške, in kaj mu potem dejansko ostane v denarnici. Mag. Vlado Hunjadi: »Pri pridelavi sladkorne pese moramo vedeti, da so stroški pridelave tudi višji kot npr. pri koruzi ali pšenici. Sladkorna pesa zahteva natančnost in pravočasnost ukrepov, to pa prinaša višjo tehnološko kulturo v poljedelstvu.«   Ker bi  bila za točne zneske potrebna zelo podrobna analiza oziroma primerjava med lastno (stroškovno) ceno pridelave, ki jih letno objavlja Kmetijski inštitut Slovenije (KIS) in skupno višino ustvarjenega prihodka, ki pa se od kmetije do kmetije glede na njihove različne hektarske donose (in vložka v pridelavo) razlikujejo, ne moremo priti do šablonskih podatkov.   A so si kmetijski strokovnjaki enotni. Največji, vsaj od 30- do 40-odstotni razkorak med bruto in neto prihodkom naj bi bil prav pri sladkorni pesi. Okrog 20 do 30-odstotni dobiček glede na bruto prihodek  naj bi bil pri koruzi, pri pridelavi pšenice in ječmena pa pridelovalci ne ustvarjajo praktično nobene ali zelo minimalne razlike v ceni.    
Teme
POMURSKI SEJE agra JANEZ ERJAVEC gornja radgona

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!
Miz Nelez :

8.11.2018 06:41

V SLO ?

Prijatelji

NEUDAUER UROŠziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kaj, če več ne bo sejmov