»Kmet odbornik Jože Ambrož je povedal,« se je glasil članek v Kmečkem glasu, ki ga je naš nekdanji sodelavec Zoran Lešnik zapisal o Jožetu Ambrožu iz kraja Senik, nedaleč od Tomaža pri Ormožu. Članek je bil objavljen  v začetku daljnega leta 1970 in prenekatero njegovo razmišljanje je aktualno še danes.

Lešnik je poročal z ene od  sej občinskega sveta skupščine občine Ormož, ko se je v razpravo o kmetijstvu vključil tudi odbornik in kmet Jože Ambrož, ki jih danes šteje 90 let. V primerjavi z »državnim sektorjem« je  zagovarjal »zasebno kmetijstvo«, ki pa za napredno kmetovanje – tudi na Ormoškem, v prvi vrsti potrebuje znanje in kakovostni strokovni servis. »Če se danes vprašamo, zakaj tako, kje so vzroki, potem ne smemo za vso to zaostalost kriviti samo kmete. Drugod po svetu, kjer je kmetijstvo na visoki stopnji, je k temu razvoju precej prispevala družba ali država. Za slovensko kmetijstvo in slovenskega kmeta pa vemo, da v zgodovini ni bil deležen posebne družbene pomoči. V bližnji zgodovini ni bil niti vreden imena kmet. Toda danes bi šolanje in strokovno usposobljene kmete še kako potrebovali. Danes bi lahko marsikateremu kmetu čestitali in se mu zahvalili, da je ostal na kmetiji, da obdeluje zemljo in plačuje družbene dajatve. Naša skupna nalog mora biti: kmeta usposobiti in mu omogočiti, da bo tudi on prideloval toliko kot pridela družbeni sektor na hektar,« je v članku zapisal izrečene Ambroževe besede Lešnik. Napredno misleč kmet je še poudaril, da ne bomo imeli dobrega kmetijstva, če ga ne bomo zavestno in načrtno razvijali in ta priporočila za to ne bodo dovolj, pač pa v prvi vrsti kmetje potrebujejo tudi dobro kmetijsko pospeševalno službo, ki ne bi pospeševala le tam, kjer je samo za njo gospodarsko zanimivo. »Izredno pomembno je tudi izobraževanje kmečke mladine. Vsi si moramo prizadevati, da bomo na naših kmetijah v prihodnosti res gospodarili kmetje s kmetijsko šolo. Ker pa je šolanje drago in ker marsikateri kmet ne zmore dajatev, bi bilo prav, da bi občine pomagale mladim s štipendijami. Če smo pomagali s štipendijami že tolikim, ki se po končanem šolanju niso vrnili na območje naše občine, potem pomagajmo tudi kmečki mladini, ki bo ostala tu, na kmetiji in prispevala k zboljšanju gospodarjenja na območju države,« je še dejal v Lešnikovem članku Ambrož. Ta je tedaj svoje razmišljanje sklenil z besedami: »Če je nekoč moral sleherni slovenski kmet vedeti in na lastni koži občutiti, da potrebujemo industrijo, strokovnjake, šolstvo, zdravstvo in drugo, potem se naj danes spomnijo vsi tisti, ki že uživajo precej visoki življenjski standard, da tam deleč zadaj tava v zaostalosti njihov brat – slovenski kmet.«