Dišeče bučno olje temno zelene barve in z rahlim okusom po orehih je več kot stoletje   kulinarična posebnost severovzhodne Slovenije. Na njem svojo prihodnost gradi že marsikatera kmetija na tem območju. Bučno olje je namreč med vsemi izdelki s kmetij dohodkovno najbolj zanimivo in daje takšno dodano vrednost, s katero se ne more primerjati nobena druga predelava ali poljščina.

Pravijo, da dobro bučno olje ni težko prodati in da na trgu slabega sploh ni več. Ko osvojiš tehniko pridelave, pripravo tal in zatiranje plevelov, imaš zanesljivega obiralca semen, kakovostno sušenje in skladiščenje ter bučnice v izbrani oljarni stiskaš po dinamiki, da imaš v ponudbi vedno svežega, uspeh ne more izostati. To je tudi razlog, da se kmetije kot ponudniki bučnega olja ne povezujejo, niti čutijo potrebe, da bi ga prodajali pod imenom štajersko-prekmursko bučno olje, ki že skoraj dve desetletji nosi slovensko in evropsko zaščito geografske označbe. Že leta 2001 ustanovljeno gospodarsko interesno združenje Golica, ki je bilo z 10 člani tudi nosilec zaščite in njene uskladitve s shemami kakovosti po nacionalni in evropski zakonodaji, ima danes 7 članov, od tega 5 največjih oljarn na Štajerskem in v Prlekiji, 3 so zadružne. Označbo bi lahko pod določenimi pogoji uporabljali tudi drugi ponudniki bučnega olja, ki niso v združenju, a se za to ne odločajo. Dogaja se nam zelo zanimiv fenomen, saj izdelek, v katerem je tudi izpeljanka imena Prekmurje, ne uporablja prav noben prekmurski, pač pa le štajerski in prleški ponudniki.

Rečemo lahko, da ima pridelava bučnega olja pri nas dve veji – industrijsko ali zadružno in zasebne oljarne, ki uslužnostno stiskajo olje za kmetije in druge pridelovalce. Vsaka je ubrala svojo pot. Prvi jo tržijo pod geografsko označbo, drugi pod enotnimi trženjskimi označbami Dobrote slovenskih kmetij, z lokalnimi, na primer Krajinski park Goričko, ali svojimi lastnimi označbami: Domače, Slovensko, Pravo in podobno. Redki med njimi – okrog 40 jih je vsako leto, kakovost preverjajo na ptujskih Dobrotah s kmetij. Na prste ene roke pa bi lahko našteli tiste, ki so se odločili kakovost preveriti tudi v mednarodnem merilu. Z dobljenimi odličji dobijo novo potrditev, da so na pravi poti odličnosti.

Podatki o pridelovalnih površinah z oljnimi bučami pričajo, da obseg pridelave precej niha. Preseči dobrih 6100 hektarjev, kar je bilo pred poldrugim desetletjem največ do sedaj, se zdi težko dosegljiv cilj. Tudi zato, ker se spodbuja tudi setev soje, pomembnega vira  beljakovinske krme. Nekateri pa ob bučah sejejo za olje tudi sončnice. V 2024 so buče zorele na 3.750 hektarjih, predlani pa na okrog 3000. Buče so zahtevna oljnica, ki ji godijo le najboljša zemljišča, nabor teh pa je omejen.

Ni jih malo, ki buče za olje pridelujejo na ekološki način (eko kmetovanju pripada podpora iz SN SKP), zato ima tak izdelek še eno dodano vrednost, prav tako tudi hladno stiskano olje.

Tradicionalno oljne buče največ sejejo v pokrajini ob Muri – na območju KGZ Murska Sobota po zadnjih zbirnih vlogah kar 2.324 hektarjev, kar je slabi 2/3 vseh površin te oljnice v državi. Na območju KGZ Ptuj so jih lani pridelovali na 929 hektarjih, na celjskem 190 hektarjev … Ker je povprečna velikost pridelovalne površine za buče oljnice nekaj več kot hektar na kmetijo, smo imeli dobrih 3.000 pridelovalcev. A le dobra desetina od teh ima priglašeno dopolnilno dejavnost.

V slovenski kulinariki je bolj poznano in uveljavljeno oljčno olje, katerega naj bi letno v povprečju pridelali okrog 700.000 litrov. Oljkarji so veliko bolj povezani in imajo izdelane dolgoročne strategije v pridelavi, predelavi in trženju.

Koliko se letno stisne bučnega olja, ne zna odgovoriti nihče, češ da se bučno seme v kulinariki uporablja tudi na druge načine. Ker so za proces toplega stiskanja, na principu katerega deluje tudi tradicionalni postopek predelave, za liter olja potrebni do trije kilogrami semen, nam povprečna letina navrže prav tako 700.000 litrov olja. Iz lanske letine, ki je bila po mnenju poznavalcev ena (naj)boljših, bo tako mogoče stisniti do pol litra olja za vsakega Slovenca.