Kmetje spet na prangerju                                                                        

Čeprav se žetev še ni zaključila, že so kmetje  kot pridelovalci pšenice in drugihžit spet na tapeti. Zadnja dva deležnika (od štirih) v verigi od pridelave, odkupa s skladiščenjem in predelave pšenice ter porabe moke  – mlinarji in peki, namreč v ugotovitvi o stanju na področju sheme višje kakovosti – Izbrana kakovost (IK) Slovenija, bentijo, da bodo lahko po pridelani specifikaciji letos odkupili le malo, praktično nobenih količin. Ker se pridelovalci kot prvi člen v verigi jeseni niso certificirali,  trgu sedaj ne morejo ponuditi tovrstne pšenice. In je potem ostali v verigi – odkupovalci pod to oznako ne morejo kupiti, predelovalci ne zmleti v moko in peki je ne morejo po shemi predelati v izdelke.

Marsikdo je očitno naivno mislil, da bo shema IK tudi za žita, za katero so se najbolj zavzemali prav kmetje kot pridelovalci – vse z namenom, da bi jim trg preko izdelkov višje kakovosti drugače ovrednotil osnovno surovino – zaživela sama od sebe. Zaradi vrsto pripomb  se je že specifikacija rojevala rekordno dolgo. Že pred lansko setvijo, ko je bila s certificiranjem pridelovalcev opravljena prva stopnica za zaživitev sheme v praksi, smo zaznali velik krč. Le dve kmetijski zadrugi in ena kmetijska družba so zagrizli v novi izziv, vsi drugi v tem (še) ne vidijo priložnosti S tem so se kmetje nevede dali v zobe mlinarjem in pekom, ki sedaj pravijo, da bi oni že izdelali in trgu ponudili izdelke po tej shemi, a jih nimajo iz česa izdelati.

Roko na srce: tudi če bi bila vsa v Sloveniji odkupljena pšenica certificirane pridelave, bi s količino okrog 50.000  ton, koliko je vsako leto končna v slovenskih mlinih, glede na našo letno porabo zadostili potrebi mlinov le za 3 ali 4 mesece.

Pričakovanje nove žitne komisije, da naj bi pridelovalci za po specifikaciji sheme IK pridelano pšenico dobili priznano za 10 % višjo odkupno ceno od osnovne (po letošnjih cenah je to vsaj 20 evrov po toni več), je sicer legitimno, a po drugi strani brez kančka samokritičnosti. Ti namreč ob lanski jesenski setvi niso opravili pričakovane naloge – v setev po shemi animirati čim več individualnih pridelovalcev ali njihovih organizatorjev proizvodnje.

Največji pridelovalci se namreč še kako dobro zavedajo, da bi v tem primeru morali že semenski material, katerega v večini z namenom pocenitve pridelave  že leta  pridelajo doma in ga za setev pripravijo prek zasebnih dodelovalcev semen, morali certificirati pri pooblaščenem državnem organu. Že to bi jim podražilo proizvodnjo, če pa k temu dodamo še stroške izbranega certifikacijske organizacije, strošek tone po shemi IK pridelane surovine presega nekaj 10 evrov več. Ker se morajo potem v verigi certificirati tudi drugi – odkupovalci, mlini in peki, kar za vsakega od njih predstavlja dodatni strošek, koliko bi potem morali veljati mlevski ali pekarski izdelki od tistih, katere surovine so pridelane izven sheme?

Kakšen odnos imata tačas odkupovalec in edini mlin, ki sta se doslej po shemi IK za sektor žit certificirala: po toni namreč kmetom ponujata največ 5 evrov višjo odkupno ceno. Pri oddani po shemi pridelani pšenici 10 ton bi na ta račun kmetje skupaj zabeležili  50 evrov višjo kupnino, a bi po drugi strani za individualno certificiranje pridelave za enako količino po toni  odšteli vsaj 20 evrov. Ker bo plačilo stroška za promocijo sektorja žit obvezno za vse njene deležnike, bo čez mesece zagotovo marsikdo presenečen.

Prvo leto, ko se za sektor žit izvaja shema IK, smo v Prekmurju,  kjer po nekaterih   podatkih pridelajo okrog 40.000 ton pšenice ali četrtino vse v državi, priča še eni banalnosti. Kot organizator pridelave ob setvi skupinsko certificiranje ni prevzela nobena gospodarska družba, »avtohtone« zadruge, ki bi odigrala tudi to vlogo, pa tu itak ni. Sedaj pa bi kot potencialni certificirani odkupovalec, predelovalec in pek v enem po 7 evrov za tono višji ceni, kot  jo sam ponuja za necertificirano, rad odkupil tudi vso po specifikaciji za IK pridelano pšenico. Čeprav je že več kot poldrugo desetletje prisoten kot  naročnik proizvodnje, se za skupinsko certificiranje lani jeseni pač ni odločil. Potem se posamično ni certificiral noben prekmurski kmet, ki tako noben od njih ne premore niti kilograma pšenice IK.

Prvo leto oziroma tako dolgo, dokler ne bo vsa v Sloveniji pridelana pšenica certificirane pridelave, ne moremo s popolnostjo trditi, da v silose za certificirano pšenico nemara ni zašla še kakšna druga. Kaj podobnega se lahko zgodi tudi v fazi mletja ali peke. Ker smo zaradi nezadostne samopreskrbe več kot dve tretjini količin krušne pšenice primorani uvoziti, lahko kdo ovrže pomislek, da v oznako IK ne zaide tudi uvožena surovina? In ali je ves certificirani pridelek po žetvi primeren  za moko? Če kmetje že leta niso uspeli z masnimi bilancami denimo za svinjino pri trgovcih, je umestno pričakovanje, da se bo to prej zgodilo pri pšenici v mlinih?

Brez iskrenega zavedanja, da je shema IK ednina pot k odličnosti za vse deležnika v verigi  in da ima vsak s prostovoljno vključitvijo v njo iskreni namen storiti nekaj pozitivnega za ves domači trg in zlasti potrošnike, višja nacionalna shema v našem primeru ne bo kruh postala.

Da bo tudi ta shema zaživela, bo potreben  čas.  Veliko časa.