Pridelava pšenice kot najpomembnejšega krušnega žita je pri nas v velikem krču. Razlogov je več: kljub veliki rasti drobnoprodajnih cen v trgovinah je dostopnost do moke velika,  zato pšenico v moko za svoje potrebe meljejo le redki, ki jo pridelujejo; v kmetijski pridelavi ni dohodkovna poljščina, pa tudi delež pšenice v vrednosti kmetijske pridelave je le nekaj odstoten. V zadnjih 10 letih so pridelovalci z njo redko doživeli presežek odkupne cene nad stroški pridelave, pa tudi njena tehnologija v pridelavi za visoke in kakovostne hektarske pridelke je zahtevna in draga.

Zato podatek, ki je bil omenjen na nedavnem strokovnem dnevu pšenice v Rakičanu pri Murski Soboti, ni presenečenje. A bi nas vsega povprečni tloris hiše, koliko na  prebivalca Slovenije odpade skupna letna površina v Sloveniji zasejane s to kulturo, vendarle morala skrbeti. Pravzaprav nas že mora dejstvo, da imamo na račun intenzivne pozidave njivskih površin na prebivalca le 8,3 ara njiv.

Ker se povprečni hektarski pridelek pšenice pri nas zadnja leta giba nekaj več kot 5 ton, ker na trgu prodamo manj kot polovico vsega pridelanega in ker je od prodane količine delež krušne pšenice, torej je za mline primerne ali pa v njih konča, le nekaj več kot 60 %, vsak prebivalec na že omenjenih 125 m2 za svoje potrebe »pridela« le okrog 16 kilogramov pšenice. Zaradi lažje matematike je to tudi toliko kilogramov kruha, čeprav lahko iz enega kilograma pšenice v mlinu čez palec zmeljemo od 0,85 do 0,9 kilograma moke.

Po podatkih statistike je bila naša lanska letna poraba pšenice na prebivalca 112,25 kilograma, od tega je 80 kilogramov odpadlo na navadno pšenico, ki jo pri nas pridelujemo, ostalo na trdo, ki jo v prvi vrsti za namen testenin v celoti uvažamo. Iz teh številk je razvidno, da smo z navadno pšenico s prodajo na trgu dosegli vsega petinsko samooskrbo ali enostavneje povedano: od 10 kilogramov kruha so lahko le dva kilograma  spekli iz moke slovenske pšenice.   

Ker nam naravne danosti, vključno z gozdnatostjo, travnatim svetom in reliefom ter klimatskimi pogoji ne omogočajo, da bi od nekaj več kot dva milijona hektarjev lahko orali več kot 175.000 hektarjev, bomo tudi v pridelavi tega žita težko v celoti samooskrbni. A če to kakšno leto na račun dobre letine presežemo s koruzo za zrnje, zakaj tega z nekaj napora stroke in zavedanjem o pomenu naše prehranske varnosti ne bi  dosegli še pri krušni pšenici?

Mnogi že leta opozarjajo, da na pridelavo pšenice tudi pri nas ne smemo gledati z melanholijo ali sentimentalnostjo, vendar se državi, ki nima urejene lastne prehranske bilance ali izdelane strategije o lastni oskrbi te tudi pri nas najpomembnejše prehranske poljščine, ne piše dobro.

S pšenico smo bili posebej šibki minulo leto, saj je iz statističnih podatkov razvidno, da smo je na skupaj 28.259 hektarjih pridelali 144.405 ton ali 5,1 tone na hektar; po povprečni ceni 184,14 evra (to je celo manj kot je ta znašala leta 2021) in drastično nižji kot leta 2022, ko je bila kar 314,93 evra, je odkupili le 60.431 ton, kar je od skupaj pridelanega vsega 41,8-odstotni delež. Lani je bilo za mline primerne manj kot 45.000 ton doma pridelane pšenice, kar so ob skupni letni potrošnji 266.500 ton navadne pšenice (in ob tem še 36.550 ton trde pšenice), od tega 171.620 ton za prehrano, nekaj več kot 77.000 ton za krmo, ostalo pa za seme in izgube, zaskrbljujoči podatki.

Že če bi združili najboljše vrednosti v pridelavi pšenice z različnih let – največ zasejanih  površin 39.433 hektarjev leta 1991, najvišje hektarske pridelke 5,9 tone leta 2020 in 2021 ter najvišji odkup 65,5-odstotnega leta 2015, bi lahko odkupili 2,5-krat več količin kot lani, pa tudi dejanski delež samooskrbe bi znašal več kot 60 %. S povprečnim hektarskim pridelkom 6 ton, dvigom odkupa vsega pridelanega na realnih 75 % in krušno kakovost na enak odstotek, pa bi lahko bili z navadno pšenico že več kot 80-odstotno samooskrbni. Preračunavanje s koščka papirja bo potrebno prevesti v prakso. Tu pa čaka trdo delo vse: kmetijsko stroko, semenarje, pridelovalce, odkupovalce kot zadruge ter mlinarje in peke. Se vam zdijo imena zadnjih štirih deležnikov znana? Seveda, iz nekoč tako opevane in dobro zamišljene žitne verige za dvig domače samopreskrbe s pšenico so. Njeno poslanstvo so nekateri pred nekaj leti raztrgali, boječ, da bodo tržni mehanizmi potem pri nas izkrivljeni in bo nemara domači pridelovalec za svojo po visokih standardih pridelano pšenico dobil več,