“Tešanovci so bili spet Slovenija v malem,” je ob robu včerajšnjega pohoda dejala ena od najbolj prepoznavnih pohodnic Prešernovega pohoda Marija Slavič. Rojena Tešanovčarka, ki z družino živi v Radencih, je namreč manjkala le na enem dosedanjem pohodu. Vselej pa na njem viden delež prispeva h kulturnemu programu, ki ga med pohodom pripravijo kar udeleženci sami. To je tudi posebnost in dodana vednost tega vse bolj priljubljenega pohoda.

Med skoraj 300 ljubitelji hoje, ki so prišli tako rekoč iz vse Slovenije, so organizatorji – domače kulturno-turistično, nogometno in prostovoljno-gasilsko društvo, na zaključku v domači dvorani vaško-gasilskega doma, kjer so se okrepčali z grajovim zelđon in kasneje kljub težkim nogam zavrteli ob taktih Dua Nostalgija,  tudi letos podelili nagrade.

Kot najmlajša jo je prejela 5-letna Lara Hočevar iz Višnje Gore, od koder je bila tudi najstarejša, 81-letna Cilka Groznik. Najmlajši je bil 6-letni Jožek Petek iz sosednje Bogojine. Iz soseščine, iz Ivancev, pa je bil 81-letni Martin Horvat kot najstarejši.

Najdlje so tudi letos prišli iz zaledja Nove Gorice; največja skupina pa je bila iz Višnje Gore, kraja, s katerimi gasilci in njihovi tešanovski stanovski tovariši sodelujejo že natanko 25 let. Tudi skupino več kot 20 iz Velenja velja omeniti. 

Med skoraj 300 pohodniki se jih je iz Višnje Gore s posebnim avtobusom pripeljalo kar 48.

Sicer pa je na sončno praznično soboto pisana druščina s koraki po poljskih poteh in čez gozdove premerila slikovito pot čez Bogojino, Vučjo Gomilo in Suhi Vrh. 14 kilometrov, so povedali. Okrepčali so se pri vse bolj priljubljeni turistični točki Podlipje ob Bogojinskem potoku, in na vinotoču Janija Erniše. Tam je bil tudi priložnostni kulturni program.  V njem so sodelovali Marija Slavič, Martin Horvat in nekdanji moravskotopliški župan Franc Cipot, sicer domačin iz Tešanovcev. Slavičeva, rojena Šavel, je poudarila pomen Franceta Prešerna v slovenski književnosti. Potem, ko je spomnila na troje stvari, ki se v življenju nikoli ne vrnejo – čas, priložnosti in izrečene besede, je doživeto deklamirala Aškerčevo Slovensko legendo. Ob Prešernu namreč v smislu ohranitve slovenske besede ne smemo pozabiti tudi na Primoža Trubarja, očeta  prve slovenske knjige, je še dodala.  Tudi Horvat in Cipot sta bila v svojih nastopih izvina. Slednji je tudi zbrane spodbudil, da so vsi skupaj zapeli prekmursko ljudsko Micika v püngradi roužce berej.   

Organizatorji obljubljajo, da bodo prihodnje leto pri izvedbi pohoda morali uvesti nekaj novosti, saj je več kot 300 pohodnikov naenkrat v organizacijskem smislu težko obvladati.