Jožef, ki je leta 2011 kmetijo predal sinu Damjanu, se spominja, da so na tem mestu njegovi stari starši začeli kmetovati z vsega 39 ari zemlje. Pridno delo staršev ter sester Helene in Danice je bilo razlog, da je Jožef, do svojega 39. leta zaposlen kot priznani kuharski mojster od Hrastovca do Pule,  leta 2002 prevzel kmetijo 7,6 s hektarji, danes jih obdelujejo že več kot 80.

Domačija.

Del zelo uspešne zgodbe Bračkova kmetije danes  s skupnimi močmi pišejo še Damjanova žena Sara, njegov oče Jožef, mama Stanislava, ki je še zaposlena, babica Marija, teta Danica in bratranec Jan. Tudi brat Jožek, ki živi v Črncih, ob konicah rad priskoči na pomoč. Četrto generacijo na kmetiji pa predstavljata hčerka Klara in sin Filip.

  Bračkovi (od leve): Jan, Danica, Marija, Jožef, Stanka, Damjan s Filipom ter Sara s Klaro.

Govedorejci od glave do pet

Kmetija je že od nekdaj poznana kot govedorejska, zaprisežena lisasti pasmi. Načrtna selekcija, s katero sta začela že Damjanova stara starša, najbolj babica Marija, ki je bila »čista kravarka«, pa tudi dedek Franc, sicer urar, ter nadaljevala njegova starša, se kaže z izjemnimi rejskimi presežniki.

Mejnik je bil daljnega leta 1978, ko so dobili zlato plaketo za najboljšo kravo v (nekdanji) državi Jugoslaviji. Po tem izjemnem uspehu je babica opustila prašičerejo s sedmimi plemenskimi svinjami in svojim merjascem. Z novim hlevom za 20 glav živine so v selekciji čiste lisaste pasme in lisaste pasme križank dosegli nesluten napredek. To se je potrjevalo na številnih govedorejskih razstavah. Od lokalnih do državnih. Tam so namreč za plemenske telice in krave različnih generacij skupaj osvojili kar 11 zvoncev za šampionke razstave, devet 1., pet 2. in dve 3. mesti. Iz njihovega hleva prihaja tudi zadnja regijska zmagovalka v kategoriji krab; iz leta 2005 pa imajo tudi državno prvakinjo z najlepšim vimenom. Iz njihovega hleva prihaja tudi 7. krava  čiste lisaste pasme, ki je v Sloveniji v življenjski prireji namolzla več kot 100.000 kilogramov mleka. To je bila leta 2017 krava Šarika.

Oče Jože se spominja, da so zadnje tri govedorejske razstave pripravili v času, ko je bil predsednik Rejskega društva za lisasto pasmo Gornja Radgona: v Čakovi, Gornji Radgoni  in Apačah. Vse so bile zelo odmevne.

Hlevi

Pravijo, da hišo (z)gradiš samo enkrat, hlevi pa da se (do)gradijo  na vsakih nekaj desetletij. Kakor pač z njimi raste tudi kmetija. Tako je tudi pri Bračkovih. Ob prvem za 20 glav so leta 1996 zgradili novega za 80 glav. Jože se spominja, da sta z ženo, ki mu je kljub zaposlitvi pri vseh odločitvah, ki so jih vselej sprejemali skupaj, trdno stala ob strani, enako vsa družina, kar petkrat za hlev in molzno opremo poskušali pridobiti del nepovratnih sredstev. A nikoli uspešno. Podobno je bilo tudi pri zakupu državne zemlje. Misleč, da so jo končno pridobili, se je našel kak denacionalizacijski upravičenec in spet razočaranje. Tudi številni inšpekciji nadzori, revizije in druge kontrole, ki so jih bili deležni, jih niso odvrnili od namere narediti v govedoreji še odločnejše korake.

Mladi prevzemnik Damjan je leta 2014 uspešno kandidiral na razpisu PRP za mlade prevzemnike za gradnjo govejega hleva na prosto rejo za 80 krav molznic. Tega so potem že leta 2018 razširili v sedanji obseg. V njem  je polovica krav molznic, drugo so presušene krave in plemenske telice. Tudi ostala dva hleva so potem preuredili za prosto rejo.

Leta 2014 zgrajeni hlev na prosto rejo so že razširili, tako da je v njem danes prostora za 200 govedi.  

Družbena dejavnost

Do leta 2017, bolj pa razočaranja nad nekaterimi svojimi stanovskimi kolegi in »kmečki faušiji«, povsem umaknil iz javnega življenja, je bil Jožef več kot 20 let zelo aktiven na številnih področjih. 12 let je bil na različnih nivojih aktiven tudi v zadružništvu. Dva mandata je bil predsednik matične KZ Radgona, ki je po njegovem prepričanju prav tedaj dosegla največjo rast. Bil je tudi v upravnem odboru Zadružne zveze Slovenije in Deželne banke Slovenije, predsednik družbe Pooblaščenke v Pomurskih mlekarnah, kot predsednik dva mandata vodil lokalno govedorejsko društvo, bil podpredsednik Zveze združenj rejcev govedi lisaste pasme Slovenije. Pa še kaj bi se našlo.

»Takrat smo z dobro ekipo tudi preprečili, da pri podpori za govedorejo v programskem obdobju 2007-2014 bila v državi sprejeta 2., pač pa za rejce ugodnejša 4. shema plačil. Bili smo složni, da smo to dosegli,« se spominja. In jo za dobro slovenske govedoreje in kmetijstva danes pogreša.  Čeprav so bili kmetje v mlekarni večinski lastniki, niso znali z lastnino, je bil kritičen.  

Ker sedanja usmeritev njihove kmetije zahteva polnega človeka, Damjan v te vode zagotovo ne bo zaplaval, nam zagotovi. Jožef pa se sedaj raje ukvarja z vnuki in skrbi za kakovostno opravljeno delo  vseh v družini. Kot predan govedorejec pa je najrajši tudi sam »kravar«.

Kmetija danes. In jutri

V hlevih – vsi trije so polno zasedeni, v prosti reji redijo od 240 do 250 glav govedi. Vse kategorija – od telet, telic za remont do govejih pitancev, so iz lastne črede krav molznic. Blizu 75 jih je trenutno.

Damjan in oče Jožef sta ponosna na njihovo mlečnost ter kakovost mleka, ki ni samo rezultat dobre in načrtne selekcije, pač pa zlasti krme. »Krava molze pri gobcu,« se pošali Jožef. Povprečna mlečnost po kravi v standardni laktaciji je blizu 9.000 kilogramov. Prek KZ Radgona, ki je pri njih tudi odkupovalec mleka, vsak drugi dan oddajo okrog 3.000 litrov, kar je lani skupaj zneslo 570.000 litrov. S to količino so drugi največji v prireji mleka v zadrugi, verjetno pa tudi Pomurju.

Tri generacije Bračkovih (od leve): Jožef, Marija in Damjan.

“Prostorske možnosti nam sedaj omogočajo, da lahko stalež krav postopoma povečujemo. Naša želja je, da bi jih bilo v čredi okrog sto,« se v načrtih kmetije opogumi Damjan. Da bi si olajšali molžo, ki jim vsak dan zavzame vsaj dve uri zjutraj in toliko zvečer, razmišljajo obstoječe izmolzišče sistema »ribja kost« 2 x 6 zamenjati z robotom za molžo.  Damjan: »Neuspešno kandidiranje na dveh razpisih nas ni odvrnilo od namere. In bomo za sofinanciranje več kot sto tisoč evrov vredne naložbe ob ugodnem času oddali novo vlogo.«  Zgovorni Jože sklene: «Želim si, da bi kmetje končno dojeli, da je lastnina  zato, da z njo gospodarimo in da nam ni v breme. Kmetje v Sloveniji si med sabo tudi nismo konkurenti. Če, potem samo s tistimi čez mejo.«

Kot pika na »i« dolgoletne in uspešne govedorejske tradicije pri Šipkovih oziroma Bračkovih pa bi bila uvedba dopolnilne dejavnosti predelave mleka, o kateri prav tako ne skrivajo ambicije.