Žetvi strnih žit na straneh naše spletne strani vsako leto odmerjamo veliko prostora. Kako tudi ne! Ko pa gre že od nekdaj za najpomembnejše kmečko opravilo. Z žetvijo je namreč povezan kruh, nekoč najpomembnejše prehransko živilo. Čeprav ga v času prehranskega izobilja izpodrivajo druga živila, simbolika iz preteklosti – če bo dobra žetev, bo dovolj moke in z njo tudi kruha in potem ne bomo lačni, vendarle ostaja. Z žetvijo pa je povezano tudi spravilo krmnih žit za pitanje gospodarske reje živali. Za razliko  krušnim žitom krmnim zadnja leta namenjamo vse več površin, kar jasno dokazuje, kakšen odnos imamo v Sloveniji v povsem razglašenih cenovno razmerjih do tržne pridelave žit.

Odkar je bila konec leta 2010 v Sloveniji  na področju primarne kmetijske pridelave formirana žitna veriga, ki naj bi z namenom skupaj premagovati in si porazdeliti bremena poslovnih tveganj, beri: si biti partner v dobrem in slabem,  povezala vse deležnike od pridelave pšenice do peke kruha, se je vsako leto veliko dogajalo. A bolj malo zgodilo. Razen uradno prvo leto njenega delovanja, 2011., in morda tudi lani, so vseskozi imeli v verigi škarje in platno naši mlinarji in peki, združeni v okviru agroživilske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Ti so tudi priporočili sortno listo za setev in  od pridelovalcev hitro dobili želena krušna žita. A so kljub temu za pšenico in druga žita pač ponudili, kolikor – vedno posuti s pepelom,  so jim dane razmere ob žetvi dovoljevale glede na ceno v tistem času v soseščini.   

Mislim, da je bilo le eno leto, ko so naši mlini svojim  pridelovalcem ponudili višjo ceno, kot so potem v mesecih po žetvi plačevali za manjkajočo pšenico iz uvoza. Vsa ostala leta so kakovostno slovensko pšenico, pridelani po zahtevnih okoljskih standardih, dobili po občutno nižji ceni kot uvoženo.

Čeprav Slovenija glede na zasejane površine s krušnimi žiti še dolgo ne bo samooskrbna (če sploh kdaj?) – kvečjemu ves čas delovanja žitne verige, ki naj bi ta trend obrnila v pozitivno smer, pri domačem odkupu capljamo na skromnem tretjinskem deležu, vsako leto pogrevamo stara dejstva. Da bi pač za domači, da ne rečem butični tržni višek, morali naši mlini in pekarne v smislu odkupne cene najti spoštljivi odnos in z njo v skladu z našimi pridelovalnimi pogoji priznati primerljivo ceno. A zakaj bi, če pa lahko mlini in tržni kupci dobijo te količine po njim sprejemljivih,   nizkih cenah? Še kako se namreč vsi ti zavedajo, da je velika večina kmetov prisiljena pridelek prodati takoj ob žetvi, z njiv, kot pravimo, saj je nimajo kje skladiščiti in jo prodajati ob ugodnih tržnih cenah, kakor to počnejo tujci.

Zavedajo se tudi, da je Prekmurje, kjer ob Prlekiji raste več kot 60 % vseh v Sloveniji zasejanih krušnih žitih, zadružno povsem razglašeno. Pa tudi zadružni odkupovalci svojih polnih skladišč z žiti dlje kot do žetve koruze ne morejo imeti, saj potem ne bodo mogli kam spravljati odkupljene koruze. Ta dejstva  več kot odlično leta in leta izrabljajo kupci naših žit.

Z vstopom tržnih odkupovalcev v zadnjih letih se morda razmerje moči počasi izenačuje, a tudi ti ne kupujejo in prodajajo žita v interesu kmetov, pač pa svojem.

Naši največji peki, katerih dejavnost zaradi premalo domačega odkupa temelji na uvoženi pšenici, torej moki iz tuje surovine, na vse pretege zavlačujejo tudi z vstopom v shemo Izbrana kakovost Slovenija za žita. Za katero si z doseženim spoštljivejšim odnosom do pšenice in drugih krušnih žit s slovenskih polj naši od največjih mlinov in pekov ne dovolj slišani pridelovalci že leta neuspešno prizadevajo.

Komisija za odkup in prodajo žit, ki zastopa pridelovalce in zadružne odkupovalce, razočarana nad letošnjimi res čudnimi dogajanji znotraj žitne verige – neposrednih pogajanj glede dokončne določitve enotne odkupne cene pod pretvezo nezakonitega kartelnega dogovarjanja več ne bo, spet prst krivde upravičeno usmerjajo v ekonomsko močne in netolerantne do domačega, naše mlinarje in peke. Oziroma njim krovno GZS, ki jo mimo simbolike in pomena samooskrbe zanimajo le ekonomske zakonitosti in dogajanja na globalnem trgu.

Ker se zgodba ponavlja celo desetletje in deležniki v verigi niso enakovredni partnerji, kar je zabetonirano kot gotovo dejstvo, se sprašujem, zakaj za vraga Komisija ne naredi korak naprej?  Energijo je debelo desetletje trošila v smeri pogajanj in prepričevanj nikoli prepričanih mlinov in pekarn, od katerih bi prevzela škarje in platno. Zakaj končno ne naredijo projekt svojega organiziranega skladiščenja – lastnih ali zakupljenih skladiščnih prostorov, da bi s spravilom pridelka ob žetvi nevtralizirali vsakoletni negativni vpliv globalnega trga na (domačo) odkupno ceno ob žetvi? Tako kot to že leta počnejo s silosi – lastnimi ali najetimi v okviru blagovnih rezerv  kmetijske gospodarske družbe.

Kakorkoli obračamo: kmetje kot pridelovalci bodo ob prodaji pridelka v času žetve, ko je cena žit razumljivo najnižja, vedno potegnili kratko. In naj potem dano obljubo od podpisu pogodbe o žitni verigi – skupaj v dobrem in slabem, končno presekajo. Saj, če se morajo mlini in peki razumljivo tržno obnašati, bi se tako morali tudi kmetje.

Ne z besedami in argumentiranim dokazovanjem, kdo ima v analitični kalkulaciji glede lastne cene pšenice ali ječmena prav, pač pa s konkretnimi dejanji. Ki na globalnem trgu edino štejejo. Neposredna rodaja slovenske pšenice ob žetvi nikakor na dolgi rok ne more biti njena rešitev!

Po zadnjih projekcijah naj bi naši pridelovalci krušnih žit letos v povprečju v primerjavi z lani za tono dobili tudi do 15 € manj. Me prav zanima, če bo skladno s tem znižanjem sledilo tudi znižanje mlevskih in pekovskih izdelkov.