Priljubljena avtorica pvenstveno pri pisanju tematsko in motivno izhaja iz kmečkega okolja, v katerega vpeta je vse življenje

Naša zunanja sodelavka, ki na teh straneh z veliko odmevnostjo že vrsto let objavlja svojo pisano in vezano besedo, je pri založbi Zavod Volosov hram izdala svojo novo, že tretje knjižno delo, zbirko zgodb Cesar se pelje.

Avtorica, ki je vse življenje zvesta rojstnemu Kruplivniku na Goričkem, je pisati začela že v rani mladosti. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin je ostala na rojstni kmetiji, kjer je poleg gospodinjskih opravljala tudi kmečka dela na manjši kmetiji. Vseskozi je pisala, saj je v sebi čutila navdih, da je potrebno notranje misli preliti na papir.  

Leta 2006 je izdala svoj knjižni prvenec, pesniško zbirko Odsev goričkih bregov. Leta 2018. je nastalo prozno delo  Pravljica o gračkem zmaju.

Zgodbe z močnim sporočilom

Novo knjižno delo je bilo predstavljeno ob 20. obletnici domačega Društva žena in deklet, katerega članica je tudi Boharjeva, in sicer v občinski kulturni dvorani pri Gradu. V knjigi je zbranih 15 kratkih zgodb.

Drobna knjiga pa je taka le navzven. Je podobna zbirki poezije ali eseje, ki jo vedno toliko časa vzameš v roke in kaj prebereš iz nje- Vsebinsko je namreč zelo bogata. V knjigi je nosilna zgodba Cesar se pelje, ki ima precej mikavno in obetajočo metaforo in je po njej poimenovana tudi knjiga. V ospredju zgodb je namreč težko kmečko življenje, polno odrekanj, a z nešteto drobnimi in prijetni trenutki, upanjem.

Urednik knjige Robert Titan Felix je objavljene zgodbe v njej označil  kot specifičnost, ki opisujejo kmečko življenje goričke pokrajine. Kot je zapisal, je iz dela razvidno in razumljivo, »… da je to kratka proza z izraženim družbeno-kritičnim podtonom, in da premore tudi nekaj cankarjanske bolečine, vendar pa je Štefka Bohar osredotočena predvsem na realen prikaz sveta, ki ga zelo dobro pozna.«  Osebe v njej namreč ne zaidejo v obtoževanje ali kakšno zagnano družbeno akcijo, pravi, pač pa doživijo pomirjenje in  sprijaznjenje s trdo zemljo in težkim življenjem na njej. Dodal je še, da se znajo veseliti majhnim radostim, veseljem in bližinam, ki jim ostanejo. »Kajti tisto resnično bogastvo, ki ga premorejo, je bogastvo družinske sreče.«

Zgodbe z dvema licema

Tudi naša literarna urednica Vlasta Kunej, ko so na predstavitvi prebrali oceno njenega dela, je zapisala, da »… avtoričine zgodbe vseskozi prežema neka dvojnost: po svoji tematiki so tradicionalne, saj so zavezane zemlji, domačiji in spominom na otroštvo. A vendar so tudi sodobne: takšne so zaradi mehkega, prijetnega in tekočega jezika, v katerem gladko drsimo skozi pripovedi, pa tudi zaradi drže protagonistk zgodb – žensk, v katerih je nekaj arhetipskega, izvornega.« Kot pravi, je takšna njihova drža nekakšna rdeča nit vseh pripovedi: ženske, razpete med ljubeznijo in skrbjo za otroka, moža, drage ljudi, zemljo. »Vse to v času nezadržno izgubljajo – vendar skušajo zadržati s svojo vztrajno ljubeznijo in neutrudnim delom.«

»Knjiga Cesar se pelje mi je dragocena, ker je v njej toliko spominov na ljudi, ki so življenje obogatili z dogodki, zaradi katerih sem se že v zgodnjih letih zavedala njihovih vrednot. Dali so težo življenju,« pa je kratko pripomnila avtorica.

Piše, nastopa, objavlja

Štefka Bohar je zelo plodna kulturna ustvarjalka. S svojimi deli sodeluje na različnih literarnih natečajih, srečanjih, delavnicah, prireditvah. Objavlja tudi v zbornikih, od medijev pa največ v časopisu Kmečki glas. »Vse moje zgodbe za časopis je uredila urednica  Vlasta Kunej, za kar sem ji zelo hvaležna.« Enako za spremno besedo ob njeni zadnji predstavitvi. Z njimi jo je dragoceno obogatila, pravi.

Kot ljubiteljska pisateljica in pesnica, ki se pisanju vse bolj posveča – čeprav to kot neko svojo duhovno zapolnitev praktično počne že vse življenje,  je na kulturnem področju aktivna že vrsto desetletij.

Štefka Bohar: »Svoje literarne izdelke vedno najprej pokažem hčerki Klementini, slavistki. Dokler je še živela,  sem jih pokazala tudi mami,« pove za svoji prvi presojevalki, rekoč, dasta  ji vedno povedali resnico. »Hčerko še vedno napeto opazujem, kadar prebira moja besedila in težko čakam, kaj bo  na koncu rekla. Po navadi mi  pove, kadar je potrebno kaj zamenjati ali spremeniti.«

Trikrat je bila nagrajena na t.i. literarnih maratonih pri Mariborski literarni družbi. Dvakrat, leta 2016 in 2017, je bila med izbranimi avtorji v natečajih V zavetju besede za SV Slovenijo.   Za svojo vsestransko delo in ustvarjalno vrednost je leta 2018 dobila zlato značko Javnega sklada za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Murska Sobota (JSKD). Leta 2021 pa plaketo Občine Grad za dosežke na področju literarnega, kulturnega in etnografskega ustvarjanja ter prispevek k ohranjanju kulturne dediščine občine. Je tudi članica literarne sekcije DU Murska Sobota.

Obe fotografiji: Zvonko Žekš-Zoki