Kakšen je predlog Zbornice o novi obliki odkupa oz. določanja odkupne cene slovenske pšenice? Menda preko organizacije proizvajalcev (OP). In zakaj se uvaja ta model?

»Predlog organiziranja preko organizacije pridelovalcev ni predlog Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, temveč realnost, ki jo narekuje EU in tudi konkurenčno pravo. Sicer je res, da v veliki meri to vlogo opravijo zadruge ali organizatorji odkupa, vendar za OP veljajo drugačna pravila glede določanja cen oz. zastopanja pridelovalcev. OP se v tistem primeru pogaja direktno s kupcem.

Žitna veriga kot taka ne bo zgubila na pomenu, saj morajo v njej sodelovati različni partnerji celotne verige od semenarjev, strokovnjakov za pridelavo in predelavo, pekarskih tehnologov, agrarnih ekonomistov in drugih.

Čas je, da se priznajo učinki delovanja žitne verige, ki se kažejo predvsem v kakovosti. Površine sicer nihajo, kar pa je povsem razumljivo in +/- 10% resnično ni dramatičnih ob dejstvu, da imamo nekaj rezerv v količini pridelave na ha.«

Glede na razdrobljeno pridelavo (majhne kmetije) je ta model v Sloveniji sploh izvedljiv?

»Model konkurenčne pridelave poljščin in tudi žit ne more temeljiti na razdrobljenih, majhnih kmetijah, saj se v tem primeru postavlja v nekonkurenčni položaj organizatorjev odkupa in živilsko industrijo, ki imata ob takem odkupu povečane stroške analiz, nihanja kakovosti in drugih parametrov, ki določajo njihovo konkurenčnost na trgu. Socialne korektive je potrebno iskati drugje, ne pa v pridelavi in prodaji nekaj ton pšenice, kajti okoli nas ležijo velike proizvajalke pšenice, ki s svojimi proizvodi prodirajo tudi na naš trg, saj so lahko zaradi take pridelave konkurenčnejši.«

Kako daleč je projekt Izbrana kakovost Slovenije za žita? Že na lanskem sejmu AGRA je bilo rečeno, da se bodo pogovori v tej smeri nadaljevali že jeseni 2019, a se menda vse do danes ni zgodilo veliko. Prvič je bilo o tem govora že na AGRI 2018…

»Izbrana kakovost ni projekt, ki se zgodi čez noč. Parametri morajo biti pravilno izbrani, vzdržni in močni. Veriga jih mora biti sposobna zagotavljati. Verjetno bo potrebno več časa kot smo vsi sprava mislili, pa vendarle mislim, da smo po zadnjem srečanju zbližali strokovne poglede. Vendar bo do končne specifikacije, ki bo potrjena s strani Evropske komisije, potrebno še kar nekaj dela. Tehnologija v pekarstvu je specifična, zato je potrebno razumeti tudi ta člen in specifikacijo pravilno oblikovati. Ne gre le za izkaz naklonjenosti do slovenskega, temveč tudi za ohranjanje konkurenčnosti. Ne želimo si, da si postopke tako podražimo, da bomo zlahka zamenjani s tujimi proizvajalci, v segmentih, kjer smo cenovno občutljivi.«

Kdaj bo naslednji sestanek žitne verige in ali potem okvirnega dogovora znotraj le-te o odkupni ceni letošnje pšenice ne bo?

»Žitna veriga lahko dogovori le intervale cen, ki se vežejo na osnovne kakovostne parametre. Končno ceno lahko dogovorita le kupec in prodajalec. Naslednji sestanek bo med 3. in 7. julijem v Murski Soboti.«

Koliko v Sloveniji pridelane krušne pšenice so lani odkupili naši mlini?

»V povprečju, ki je odvisno od letine in kakovosti, mlini odkupijo večino trgu ponujene pšenice, to je med 45.000 do 70.000 ton. Lani je bil kakovostno odličen letnik, količine na trgu pa so bile nižje kot običajno. Ker je pšenica borzno blago, je tudi zanimiva za trgovanje med deležniki, pa vendarle je potrebno ta mit o izvozih slovenske pšenice v Indijo in na Kitajsko ovreči. Izvažati pšenico brez dodane vrednosti tako daleč bi bila tudi velika neumnost.

Vsekakor sistem pridelave, organizacije odkupa s strani kmetijskih podjetij, zadrug in trgovcev ter mlinarjev dobro deluje že desetletja. Seveda pa morajo vsi členi izboljševati kakovost svojega dela ter storitev in tukaj bi veljalo dati več poudarka v naslednjih mesecih.«

Ni pa odgovorila na dve ključni vprašanji:

1. Če se bodo o  ceni z mlini po novem pogajale OP, bo s tem negiran prvotni namen žitne verige – “pridelovalci na eni ter mlini in peki skupaj  na drugi straniv dobrem in slabem”?
2. Zakaj je zastal proces izbrane kakovosti pri žitih in ali so razlog za to veliki mlini oz. peki, ki zaradi malo odkupljene slovenske pšenice ne kažejo pretirane naklonjenosti za to?

 

Skoraj dovolj za lastne potrebe

»Glede na to, da je v Sloveniji zasejanih povprečno 30.000 ha pšenice lahko pričakujemo, da se je bo pod povprečnimi vremenskimi pogoji pridelalo med 120.000 in 150.000 tonami.

Pridelovalci je trgu ponudijo med 50.000 in 100.000 tonami, ostalo pa zadržijo doma ali prodajo mimo organiziranih sistemov, ki so zavezani k poročanju premikov pšenice.

Vsi mlini v času žetve odkupujejo od okoliških manjših in večjih individualnih pridelovalcev – kmetov. Seveda je potrebno omeniti še večje pridelovalce pšenice kot so Panvita, KG Lendava, Meja Šentjur, Jeruzalem Ormož SAT, Agroemona, ki poleg velikih kmetov igrajo pomembno vlogo pri stabilizaciji slovenskega sistema oskrbe s pšenico.

Prvi odkup pri nassloni na 5 večjih mlinih: na soboškem Mlinopeku, Žitovem mlin v Mariboru, na Mlinu Korošec iz okolice Ptuja, na Mlinu Katič iz okolice Krškega in na ajdovskem Mlinotestu. Ti mlini prevzamejo do 70.000 ton pšenice v tako imenovanem prvem odkupu, ki je zelo odvisen od letine. V lanskem letu so slovenski mlini do konca avgusta prevzeli 45.000 ton pšenice. Sledile pa so še večje prodaje slovenke pšenice večjih organizatorjev odkupa. Poudariti je potrebno, da poteka prerazporeditev na podlagi ponudbe in povpraševanja tudi med samimi mlini.

V nadaljevanju slovenski mlini kupijo pšenico od organizatorjev odkupa kot so Panvita ter zadruge kot sta KZ Gornja Radgona in KZ Lenart ter nekatere druge manjše zadruge in seveda od večjih pridelovalcev, ki imajo svoje skladiščne kapacitete.

Pomembno vlogo v odkupu igrata tudi proizvajalca krmil (Jata Emona in Perutnina Ptuj), ki tudi prevzemata pšenico od pridelovalcev.  V prevzemu so aktivni tudi Agrocorn in drugi trgovci z žitom, ki bodisi prodajo pšenico doma ali v tujino.

Slovenski sistem pridelave in organizacije odkupa pšenice je transparenten, prodaja pa je večinoma lokalno orientirana. Nekaj prodaje se zgodi tudi v tujino, pa vendarle gre za manjši delež domače pridelave. Seveda pa ima žitna veriga še veliko možnosti izboljšave predvsem v smeri večje pridelave in v pogodbeni pridelavi.

Vsekakor pa velja še enkrat poudariti, da večina slovenske pšenice konča v slovenskih mlinih.«