Na pragu jeseni, letošnje še posebej čudovite in tople, smo se na murskosoboškem pokopališču poslovili od še ene markantne osebnosti našega okolja in časa. Življenjski krog je namreč v 77. letu sklenila učiteljica Ruža, ki je na mnogo mladih, ki jih je poučevala ali pa ljudi, ki jih je srečevala, pustila velik pečat. Ruža, nadimek, ki jo je spremljal praktično vse življenje in mnogi jo še danes poznajo samo pod tem imenom, je bila pravična in poštena oseba in učiteljica. Človek z veliko začetnico.

Ljudje so jo poznali kot zanesljivo, karakterno in prijazno osebo, ki je imela lastnosti in sposobnosti približati se jim, jih spoznati, jim pomagati. Bila je sogovornica, ki je znala ločiti med poslušati, slišati in govoriti.

To pa so vrline, ki jih v današnjem tempu življenja (več) ne gojimo. Tako v zasebnem kot službenem življenju je imela zelo rada otroke, ta najbolj iskrena bitja, so ji ljubezen vračali in marsikdo jo je imel za svojo najboljšo učiteljico.

Rodila se je v Murski Soboti, mestu, kjer je z izjemo učiteljevanja prvih let na OŠ Bogojina, kjer je spoznala svojega bodočega moža, vse življenje tudi živela, do upokojitve pa je poučevala na OŠ I Murska Sobota.

Tragična smrt ji je kmalu iztrgala moža, takrat 9-letna hčerka Andreja pa je ostala brez očeta. Od takrat je bila primorana sama preživljati, vzgajati in šolati svojo hčer, ki sta se po tej preizkušnji še bolj povezali. Kot je o njej spisal Saša Županek in prebral v poslovilnem pogrebnem nagovoru, jo je vzgajala po svojih najboljših močeh in z najmočnejšo silo na svetu – materinsko ljubeznijo. Kot izkušeni pedagog ji je pustila svobodo na njeni poti in ji hkrati bila trdna opora pri njenih odločitvah, s katero je delila veselje in uspehe. Ponos ji je prinesel zet, veliko srečo in veselje pa vnukinji. Babica Ruža ju je znala pohvaliti, vzpodbujati, motivirati, bodriti in opaziti. Tudi male stvari je znala pohvaliti in z obilico pozornosti v punčkah prebuditi ponos. V vseh vlogah, ki so ji bile v življenju zaupane, se je odlično znašla. Opravljala jih je z veliko odgovornostjo in ljubeznijo.

Ker ji je bilo mar za njen mali varaš, je bila nekoč aktivna pri delovanju mestnih četrti, bila pa je tudi svetnica v Mestnem svetu Občine Murska Sobota, zlasti na kulturnih prireditvah kot povezovalka pa je bila aktivna v soboškem društvu upokojencev. Vsak dan je pisala kroniko dogodkov, ki so se zgodili tistega dne, s pisanjem pesmi pa je bila tudi mojstrica skladanja besed v verze, nekaj jih je objavila v literarnih zbornikih soboških upokojencev Shojene poti, veliko jih bo za vedno ostalo v njenih rokovnikih, daleč od oči javnosti.

S svojimi spretnimi rokami je izdelovala voščilnice in jih potem tudi ročno napisane in v katerih je bil del nje in ljubezen do tistih, ki so jim bile namenjene, tudi pošiljala. Bila je prepoznavna Sobočanka, vedno na kolesu.

Njeno naklonjenost in prijateljstvo smo vsi, ki smo jo poznali, prejemali kot posebno darilo. Ohranila jo bom v lepem spominu. 

Elizabeta Rožman Ruža

Tebi /Shojeni poti 2022/

Povedala bi ti rada

kaj v življenju pomeniš mi.

Z besedami bi rada

pregnala tvoje vse skrbi.

Zapela bi ti pesem,

da zaprla trudne bi oči.

Odplavala bi v kraje,

kjer trpljena ni.

Stisnila te k sebi,

posušila bi solze.

Odgnala žalost bi,

s srečo napolnila srce.