Krasilna batik tehnika oz. okraševanje velikonočnih jajc z nanašanjem vročega voska – tako kot tehnika barvanja s čebulnimi olupki, praskanja vzorca z ostrim rezilom po površini, kjer je bila že nanesena barva, sodi med stoletno ljudsko umetnost izdelovanja remenk ali remenic, kakor pirhom pravijo v Prekmurju.

Zlasti množično so jih okraševali prekmurski Madžari oz. prebivalci zgodovinske pokrajine Hetés (v Prekmurju so to kraji dobrovniške župnije in tisti dvojezični, katerih ime se končuje na –háza). Tradicija omenjenih tehnik pa se je potem razširila v skoraj vsako družino v pokrajini ob Muri.

Tehnika batik, ki nas spominja na bogato preteklo tradicijo v času ob veliki noči, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja v teh krajih tako rekoč pred dokončno pozabo. Starejši ljudje, vajeni te tehnike, so umirali, mladih, ki bi jo prevzeli in se naučili njenih skrivnosti, ni bilo. Med redkimi, ki so zaslužni, da dokončno ni izginila, je bila tudi Elizabeta Urisk. Vse življenje se je kot učiteljica in zatem ravnateljica v domačem kraju in sosednjem Kobilju posvetila pedagoškemu delu, a je k sreči pravočasno prepoznala, kaj bi izginjena batik tehnika pomenila za kulturno dediščino naše najvzhodnejše slovenske pokrajine.

Več o tehniki in Elizabeti v reportaži v prihodnji številki tiskane izdaje Kmečkega glasa.