Čeprav bo od njegove smrti kmalu minulo že dva meseca, je prav, da mu kot novinarskemu kolegu namenim nekaj vrstic.
Leto se še prav ni začelo, ko je pomursko, slovensko in mednarodno javnost pretresla žalostna vest, da nas je v 79. letu starost po dolgotrajni bolezni  zapustil vsestranski Erni, kakor smo ga klicali prijatelji.

Krog se je sklenil Peskovcih
Rodil se je na dan napada na nekdanjo skupno državo (Jugoslavijo), 6. aprila 1941 v Peskovcih na Goričkem.

Čeprav je po končani osnovni šoli v Adrijancih in Šalovcih in nekaj let dela na domači kmetiji z obiskom srednje kmetijske šole v Rakičanu in študijem slovenskega, srbohrvaškega in makedonskega jezika na Pedagoški akademiji v Mariboru, zapustil domače ognjišče, je bil s tem gričevnatim svetom, tako ali drugače povezan vse življenje.

Rad je pravil, da je čas med goričkimi griči tekel drugače, kakor v mestu. Večji del življenja pa je preživel v Murski Soboti, zato ga je marsikdo imel za Sobočanca. Pokopan je v rodnih Peskovcih. 

 
Radio, televizija in časopis
Poklicna pot ga je zanesla v novinarske vode, kjer je do upokojitve delal za eno radijsko in televizijsko hišo – RTV Ljubljana oziroma kasneje RTV Slovenija. Začel je kot dopisnik radia iz Pomurja in Porabja na Madžarskem, zatem kot novinar v uredništvu oddaj za Slovence po svetu Sotočje.  Za omenjeni območji je bil tudi dopisnik televizije Slovenija, redaktor dvojezične televizijske oddaje Mostovi – Hidak, najbolj pa se je odlikoval kot stalni sodelavec oddaje Slovencev v zamejstvu. Do upokojitve je delal kot specializiran novinar za manjšine in kulturo.
Prekaljen je bil tudi v pisanju  klasičnih novinarskih članov in daljših prispevkov in razprav. Kot stalni zunanji sodelavec je z manjšinsko tematiko sodeloval v številnih časopisih in zbornikih, ki jih je tudi urejal. Sodeloval je tudi v slovenskem programu Radia Monošter in oddaji madžarske televizije Slovenski utrinki.

Bil je odličen poznavalec manjšinske problematike in gradnik številnih mostov manjšine z matico – Slovencev v Porabju in Madžarov v Prekmurju. To je bil tudi povod, da ga je leta 2011 tedanji predsednik Republike Slovenije Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge Republike Slovenije »Za razvoj in ohranjanje Slovencev na Madžarskem in za ustvarjanje plodnih stikov in sodelovanja med Republiko Madžarsko in Republiko Slovenijo«.

 

Umetnik

Mnogi pa se Ernesta Ružiča spominjajo kot odličnega mojstra besed, bil je tudi pesnik in pisatelj. Izdal je številne romane in druga prozna dela (Érd – tudi o ljudeh kockastih glav – 1998, Vijolični dim ali roman o treh letnih časih – 2001, Pesem Črnih mlak – 2006, Portret – povest – 2010, Predor pod Hortobagyem – 2012, Anka in Kugyjev pogled – 2017) in kar devet pesniških zbirk (Ljudje, človek, ljudje – 1967, Milijonta vsakdanjost – 1976, Naj-leg – 1980, Delibab – Privid – 1997, Glasovi province – 1999, Dvakrat stesana krsta – 2001, Razsanjani dan – 2001, Vtisnjenke – 2007, Eva – 2018). Sodeloval pa je tudi pri nekaterih skupnih delih večih avtorjev. Kot pri vsakem pravem umetniku je nekaj njegovih del je ostalih nedokončanih.