Čebelarju Francu Hauko iz Veščice pri Murski Soboti je bila ta plemenita dejavnost položena v zibelko. Že daljnega leta 1977, ko mu je bilo manj kot 20 let jo je nasledil ob očeta Franca. On je na tem naslovu čebelaril od leta 1954, ko se je priženil iz Murskih Črncev. Vprašanje, kateri od dveh njegov sinov bo sedaj nasledil njega.

Kot se spominja, je sogovornik začel čebelariti s sodobnejšimi t.i. A-Ž panji, kjer se satovnice v panj zlagajo pravokotno, oče je imel še »najzer« panje s satovnicami  ravno obratno. Tako kot nekoč ob službi, tudi danes, ko je že upokojen, čebelari ljubiteljsko.  Ko je hodil še v službo in obdeloval kmetijo, je bilo časa še manj, zato je v povprečju tedaj gospodaril z 20 panji. V vzorno urejenem zidanem čebelnjaku v domačem sadovnjaku tačas premore  29 čebeljih družin, prostora pa ima za 33 panjev.

Zaradi načina čebelje paše pogostokrat med iz njegovega čebelnjaka ni sortni, saj čebele doma in  okolici – tudi od 3 do 4 km daleč, nabirajo cvetni prah vsega, kar v danem trenutku cveti oziroma medi.

Za poklic od 150 do 200 panjev in veliko dela

»Da bi s tem lahko živel, bi moral imeti vsaj 150 do 200 panjev,« oceni čez palec in doda, da bi potem moral čebele nenehno voziti iz paše na pašo, imeti bi moral cel spekter ponudbe sortnih medov in čebeljih produktov, od cvetnega prahu, propolisa, čebeljega voska, za še več dohodka bi se moral ukvarjati tudi  z vzrejo matic, in še kaj. Tudi točilnica medu bi morala biti urejena po predpisih, med bi bil podvržen pogostim inšpekcijskim kontrolam,… Bilo bi več papirologije, čeprav brez te ne gre niti sedaj.  Ker je med živilo, mora tudi sam delati po pravilih higienske norme HACCP. »Ne glede na obseg čebelarstvo zahteva celega človeka in redno, v razmaku 10 do 14 dni, spremljanje dogajanj v čebelnjaku. Če imaš veliko panjev, je posledično dela toliko več,« razmišlja; zaupa pa nam, da si sam dneva brez obiska čebelnjaka ne more zamisliti.

Slabim letinam ni videti konca

Sogovornik, ki je od leta 2011 tudi predsednik Čebelarskega društva Murska Sobota, kamor je vključenih 19 članov, ki skupaj premorejo okrog 600 panjev (v mestni občini deluje še podobno v Bakovcih),  pravi, da so zadnje obdobje zaradi zelo slabi letih (spomladanske pozebe, poletnih vročin in suš ter močnih vetrov) – najhujša je bila prav lanska, pa tudi bolezni, čebelarji vsi čebelarji na veliki preizkušnji.

Tudi letošnja letina je slaba, saj je zaradi zmrzali zopet  odpadla paša za akacijev med, cvetličnega je trenutno za polovico manj. Zaradi vroče jeseni običajno jesenskih paš ni, zato je potrebno čebele krmiti ali pa se odpovedati zadnjemu točenju medu.

Prodaja na domu

Tudi Haukovi pridelajo za več kot polovico manj medu, kakor ob normalnih letinah, ki jih že ni bilo zadnjih tri do štiri leta. Z ženo Angelo, ki mu je v veliko pomoč pri najlepšem, a zelo napornem točenju medu, večino medu prodata doma. Nekoč, ko sta Haukova ponujala tudi cvetni prah in čebelji vosek, sta bila prisotna tudi na sejmih in na stojnicah v  trgovskih centrih. Ko so bile dobre letine medu, so ga na debelo prodajali tudi slovenskemu podjetju Medex.

Moti ga, da se na našem trgu pojavlja uvoženi med dvomljive kakovosti. Tega imena si pogosto niti ne zasluži, saj gre velikokrat za njegovo potvorbo.

Leto v znamenju 100. obletnice

ČD Murska Sobota uradno deluje od leta 1920. Na obeležitev jubileja so se v društvu intenzivno pripravljali, saj bi slovesnost morala potekati v okviru junijskih Soboških dnevov. Kot je znano, so bili ti zardi korona virusa preloženi. Tudi zbornik ob jubileju pripravljajo. Vse skupaj je sedaj zastalo, nadomestni termin pa še ni dorečen. Na občnem zboru Čebelarske zveze Slovenija v Brdu pri Lukovici jim je krovna zveza že izročila priznanje ob jubileju. Sam pa je že od prej nosilec dveh državnih čebelarskih priznanj Antona Janše III. in II. stopnje. Dobil ju je za posebne zasluge za dvig slovenskega čebelarstva. Ima pa tudi štiri priznanja z regijskih ocenjevanj medov.

V društvu, kjer jim primanjkujejo mladi člani – povprečna starost 19 članov je 65 let, pred petimi leti so bili v društvu trije več, skrbijo tudi za sajenje medovitih rastlin, izobraževanje članstva v smislu predavanj, strokovnih ekskurzij in izmenjave izkušenj, zdravstveno varstvo čebel ter ocenjevanje medov.