Spet se bodo našli taki, ki bodo očitali, da ne kaže mešati jabolk in hrušk, saj se kruh neposredno ne peče iz pšenice ali rži, pač pa iz njunih mok. In da zato takšne primerjave niso na mestu. Tudi, če primerjamo vrednosti mok v ceni kruha, pridemo do nerazumno velikih razkorakov, čeprav je znano, da je mogoče iz kilograma pšenice v povprečju dobiti 0,7 kilograma moke, iz te količine pa je z vsemi potrebnimi dodatki – najbolj sta to voda in kvas, mogoče speči kilogram kruha!

Še v času osamosvojitve so bila razmerja med pšenico in kruhom prijaznejša in pridelovalec pšenice je vedel,  da njegovo zrnje v kruhu veliko šteje. Dvig odkupne cene pšenice je tedaj pomenil tudi dvig cene kruha; danes pa na njegovo rast vplivajo vsi drugi dejavniki, in najmanj prav pšenica. Zadnje podražitve pekarskih izdelkov to ugotovitev potrjujejo. Niso pozabljene izjave pekov, da tudi če bi bila pšenica do mlinov zastonj, kruh ne bi bil nič cenejši.

Zakaj je tako? Ekonomisti opozarjajo na več dejstev. Vse večja razglašenost med deležniki v verigi preskrbe s hrano, kjer se pridelki našega kmeta izgubijo v poplavi (cenenih) surovin z globalnega trga, je (po)znana.  Posredno tudi ta, da imajo krušna žita glede na svojo vrednost to specifiko, da zlahka prenašajo dolge transportne poti in skladiščenje na dolgi rok. In tega se mlini ob formiranju odkupnih cen ob žetvi, odkar je del tako pogosto poudarjenega globalnega trga tudi Slovenija, dobro zavedajo. Pri odkupu domačih žit niti slučajno nočejo nad ceno, ki v tistem času velja na tujem trgu! Četudi bodo zanjo pozneje na tujem plačevali več.  

Je še en, največji kavelj: kakovost pšenice v znanem delitvenem kolaču v večini krušnih izdelkov ni realno ovrednotena. Čeprav se odkupna cena pšenice ali rži ob žetvi glede na njene  kakovostne parametre – beljakovine, število padanja, hektoliter in še kaj, občutno razlikuje, je za kruh povprečne kakovosti potrebna taka tudi moka. Mnogi pravijo, da jo mlini običajno dobijo z mešanjem pšenic dveh kakovosti.   

Tudi zaradi zgodovinskih dejstev neuspešnega lastninjenja je kmet ostal najšibkejši člen v verigi preskrbe hrane. In spreten trgovec – tudi z lastnimi pekarnami, najmočnejši! Kako dolgo bo pravilo, da prvi za svoje pridelke dobi realno vedno manj, potrošnik pa izdelke v trgovini plačuje vse dražje? Dokler bodo kupci, ki bodo take cene trgovcev z nakupi priznali.

Da pri mlinih naši pridelovalci  nimajo želenega položaja, so tudi praktično nepomembne količine, ki jim  jih ob žetvi ponujajo. Kvečjemu četrtino vseh njihovih letnih potreb jim zagotavljajo.  Po drugi strani pa kmetje ali njihove zadruge nimajo niti dovolj lastnih skladiščnih zmogljivosti, zato se zavestno odpovedujejo taktičnemu tržnemu elementu prodaje žit po višjih cenah v času po žetvi.

Korona kriza je pokazala, da globalni trg deluje le v času izobilja, presežkov.  Torej do trenutka, ko  začne primanjkovati določenih vrst  blaga. Potem vsak roke obrne k sebi. K sreči ni trajalo (pre)dolgo, da bi bilo to občutiti tudi v pomanjkanju dostopa do hrane. Tedaj bi od uvoza odvisni (p)ostali lačni, kar se je v zgodovini že dogajalo.

Kdo bi bil potem na prangerju, saj prehransko varnost v Sloveniji še vedno gradimo na uvozu, doma pridelano pa zapostavljamo ali podcenjujemo? Tako kot v primeru nedavnega taktiziranja odgovornih pri pravočasnem zakupu energentov pred njihovimi pobesnelimi podražitvami. Sedaj je z višjimi cenami elektrike in ogrevanja to prevaljeno na položnice odjemalcev. Tudi račun za višje cene hrane je vselej najlažje izstaviti kupcem.

Zadnje podražitve pekovskih in drugih izdelkov iz mok v super-, -hiper in drugih marketih niso zajele tisti iz skupine trgovskih blagovih znamk. Trgovci se namreč zavedajo, da gre pri kruhu za osnovno živilo, na njih pa si gradijo ime poceni trgovca. In morebitne izgube svojih pekarn raje prevalijo na svoje druge izdelke.

V razvitih in urejenih trgih, kjer je potrošnik osveščen, in je tradicija nakupov pekovskih izdelkov v večini omejena na pekarne, se s tolikšnimi razponi cen ne soočajo.