Začetki danes ene naših najuspešnejših poljedelskih kmetij – ta v okviru dopolnilne dejavnosti nudi tudi strojne storitve, segajo v letu 1996. Da, prav ste prebrali. 1996. Nosilec Stanko in njegova žena Marica, sedaj pa že njun bodoči mladi prevzemnik Jernej, so vzorčni primer, da je mogoče s pametnimi odločitvami, predvsem pa z veliko lastnega znanja, žuljev, znojem in prepričanjem, da si na pravi poti, če v to verjameš, evropsko primerljivo kmetijo zgraditi tudi v vsega nekaj desetletjih!

Zgodba je imela žalosten začetek. Že pri 13 letih sta na mali  kmetiji brata Stanko in Branko ostala sama brez staršev. Želja, prežeta z jekleno voljo, da bosta uspela, je botrovala, da sta ob pomoči matične KZ Ptuj oba v domačem kraju začela razvijati vsak svojo kmetijo.

Od traktorista do kmeta

Kot se sogovornik spominja težkega otroštva, ko pri hiši še ni bilo ne vode in ne elektrike, sta morala z bratom pred šolo pomolzti krave in nakrmiti živino. Njuna težka zgodba je do ljudi segla tudi prek nacionalne televizije, kjer je znameniti Mito Trefalt predstavljal težke življenjske zgodbe ljudi.

Po prihodu iz vojaščine se je Stanko kot traktorist zaposlil na nekdanjem ptujskem kmetijskem kombinatu. Bil je zelo ponosen na to. »Zakaj ne bi tudi jaz kmetoval,?« se je v goreči želji orati, sejati in žeti na svoji njivi, spraševal.

Na tej poti ga je ujel še en splet nesrečnih okoliščin. S službo. Enoto kombinata, kjer je bil zaposlen, so zaprli. A se je obrnilo njemu v prid: uspešen je bil pri nameri zakupa 30 hektarjev kombinatove zemlje, za odpravnino je pri njem zakupil kmetijsko mehanizacijo. Nad njegovim mladostnim pogumom je sprva marsikdo zmajeval z glavo. Stanko pa je imel pogum, saj je verjel vase. In prvo znanje, ki si ga je pri delu na zemlji  pridobil s pridnim delom  traktorista. Hvaležen je tedanjemu delovodji Jožetku Klincu, ki je verjel vanj.

Sladkorna pesa mu je dala krila

Ob pomoči takrat še zaposlene žene, so že konec 80. let začeli zlagati prve opeke danes zelo trdne kmetije. Iz prvotne kmetije staršev je prejel pol hektarja gozda in prav toliko njiv. In to ter zakupljena zemlja je bila temelj nove kmetije Klemenčič.

Prizna: mejnik na njegovi novi poti je bila sladkorna pesa. Že leta 1996 so ji namenili 11 hektarjev. Pridelek je bil občudovan. Tudi hektarski, ki ga je Stanko dosegel, je bil fantastičen: 78 ton z več kot 17 % sladkorja! Da je močno presegel kombinatove, je razlog videl v tem, da je pesa intenzivna kultura, predvsem pa je zanjo potrebna dosledna agrotehnika. Opravljena tudi ob koncih tedna, ko zaposleni ne bi delali.

Nad „cukrco“ je bil tako navdušen in prepričan v njeno prihodnost, da je ob pomoči Tovarne sladkorja Ormož (TSO) že naslednje leto kupil nov kombajn za njeno spravilo. „Prav takratni direktor TSO mag. Vinko Štefančič je bil zaslužen, da smo z nakupom tega stroja začeli z dopolnilno dejavnostjo nudenja strojnih storitev.“

  Stanko Klemenčič.

Zasuk

Slednje se je pri njih okrepilo leta 2008, ko zato, ker niso obdelovali lastnih, pač pa le zemljišč v zakupi, niso bili uspešni na razpisu v nameri gradnje rastlinjaka. Četudi so po zaprtju TSO zelenjavi – čebuli, papriki, kumaram in rdeči pesi, namenili že šest hektarjev.

Odločitve o neuspehu na razpisu v vrtnarstvu so botrovale preusmeritev in še večjo specializacijo v čisto poljedelstvo in v opravljanje storitev s kmetijsko mehanizacijo. Ter nakup njivskih površin. Za živinorejo se nikoli niso odločili zaradi problematike pridobivanja gradbenega dovoljenja, pojasni.

Odločitve na kmetiji v soglasju z ženo in sedaj že s sinom Jernejem, ki se jima je rodil leta 1994, sprejemajo preudarno. Velikokrat so jih primorani v kratkem času, sicer bi lahko bilo kakšno leto ali dve neodločnosti precej neugodno.

Danes na kmetiji v Pesniški dolini in Slovenskih goricah na 36 gerkih obdeluje 100 hektarjev njiv, od tega tretjino lastnih. Od priprave zemlje, setve, zdravstvenega varstva, žetve in še česa, opravijo strojne storitve na skupaj okrog 300 hektarjih zemljišč.

  Nad deutzi jih pri Klemenčičevih ni….
 

Iz semenarja v uspešne poskusnike

Klemenčičevi so bili že od začetka tudi pridelovalci semenskega blaga, zlasti žit. Vse večje težave z naročnikom so botrovale, da so si sorte ozimne pšenice poiskali v sosednji Avstriji, last zadružnega semenarja SAATBAU. Ko pa se je njihov širok nabor semenskega materiala razširil tudi na naš trg, je Stanko Klemenčič že prvo leto postal njihov poskusni pridelovalec. Ne samo žit, temveč tudi koruze.

V primerjavi s konkurenčnimi ponudniki semenskega material s precejšnjo kilometrino na tem področju ugotavlja očitne razkorake – od občutljivosti na bolezni in poleganje, razlika je tudi med pripraljenimi in dodelanim semeni.

Ponosni poskusniki.

V edinstveni akciji slovenskega predstavnika avstrijskega semenarja – SAATBAU Slovenija,  kjer ti vsako leto pri petih  najbolj razširjenih poljščinah  izbirajo pridelovalce z najvišjimi hektarskimi pridelki, ki pri nas sejejo semena ali hibride tega semenarja, se Klemenčičevi pri pšenici redno uvrščajo med najboljše. S sorto Tiberius so z lanskim hektarskim pridelkom 11.272 kilogramov  ob 14-odstotni vlažnosti celo rekorderji, torej so v zadnjih sedmih letih, odkar izbor poteka, dosegli absolutno najvišji pridelek.

Znotraj posameznih let pa so bili pri pšenici, ki je očitno njihova zmagovalna poljščina, kar pet krat zmagovalci. Letos so denimo s sorto Amicus na hektar izmerili 10.694 kilogramov pridelka, leta 2018 s Tiberiusom 9.076 kilogramov, leta 2016 in 2017 pa s sorto Amicus 9.400 oziroma 10.081 kilogramov.

Lani so s hektarskim pridelkom pšenice 11.272 kilogramov postali rekorderji (od leve): promotor Saatbau Slovenija Zvonko Glažar, Stanko in Jernej.  

Ničesar in nikoli na pamet

“Odkar nimamo več sladkorne pese, je kolobar postal precej ozek, saj so tržno zanimive poljščine le koruza in pšenica,” pravi sogovornik. Dodaja, da zato v kolobar vključujejo tudi vmesne dosevke, s katerimi skrbijo za izboljšanje kakovosti tal.  „Tudi mi na kmetiji ničesar ne delamo na pamet. Za gnojenje je vedno podlaga analiza tal, zato so vzorci njene kislosti najpomembnejši. Za škropljenje je vedno osnova problem, ki ga želi odpraviti (pleveli, bolezni, škodljivci). Ničesar ne prepuščamo naključju, če je le v naši moči.” Edino, na kar se ne da vplivati, je pač vreme, zaključi. In ga žalosti, da se velika večina ljudi še vedo ne zaveda, od kod prihaja hrana.

Investicije, ki jih na kmetiji zasledujejo, so usmerjenje predvsem v povečevanje njivskih površin. To je danes postala že njihova stalnica, enako skrb za kvaliteten vozni park, njegovo redno obnovo in amortizacijo. V bližnji prihodnosti načrtujejo postavitev 2.-tonske sušilnice za žita.

V kmetijstvu (največ) štejejo izkušnje

Da velikokrat osnovna izobrazba ni dovolj za uspešnost poklica, za katerega se odločiš, potrjuje tudi primer Stanka. Botrova želja, pod nadzorom katere sta z bratom odraščala, je bila, da bi se Stanko izšolal za avtokleparja, sam bi rad postal „malar“. A si je na koncu pridobil poklic kovinarja.

S pridnim delom in z izpopolnjevanjem znanja z izkušnjami v stvarih , ki so ga zares zanimale in so mu edino predstavjale prvi izzv, se je učil. Iz tega je črpal moč in  tudi osebnostno rastel.  Ob pomoči strokovnih predavanj raznih podjetij  in sedaj že bogatih izkušenj sledijo najnovejšim trendom. Žalosti ga, da mora nova znanja iskati sam in da mu namenska stroka ni bila v veliko pomoč. Pravi, da mora kmet pri svojih odločitvah pozornost nameniti tudi opazovanju in še zlasti zdravi kmečki pameti.

Jernej opravi večino strojnih storitev.

Kot smo že omenili, je kmetija družinsko podjetja, kjer skupaj sprejemajo odčočitve. In skupaj delajo. Da pa je pri slehernem potrebna racionalnost, Stanko organizira delo, kupuje in prodaja pridelke, skrbi za premike mehanizacije, Jernej z njo opravi glavnino dela. Žena oziroma  mama pa jima ves čas stoji ob strani in skrbi za administracijo. Tudi zaposlena snaha Mateja se počasi privaja na novo vlogo. Sedaj pa je najboj potrebna kot mama 4-letnemu Martinu in  2-letnemu Simonu.

Stanko se v družbi vnukov Martina in Simona. odlično počuti.