V certificiranje Izbrana kakovost (IK) za žita in ajdo se jih je doslej vključilo presenetljivo malo, zato bo letos izdelkov v okviru te sheme višje kakovosti, ki pomeni doma pridelano, predelano in pripravljeno za trg, le za vzorec.

Po naši oceni bo pridelano manj kot  7.000 ton certificirane pšenice, zato se je po shemi lahko največ toliko odkupi in predela ter v okviru izdelkov tudi proda na trgu.

V naših mlinih vsako leto konča okrog 45.000 ton v Sloveniji pridelane navadne pšenice, naša letna poraba te je okrog 160.000 ton. Ter okrog 50.000 ton trde pšenice, ki je pri nas ne pridelujemo.

Pred lansko jesensko setvijo smo pisali o nujnosti, da se morajo s ciljem, da bo shema izbrana kakovost (IK) v sezoni 2024/2025 končno zaživela v praksi, certificirati čim več pridelovalcev oziroma organizatorjev pridelave. To je namreč prvi korak za udejanjanje sheme pridelave in predelave žit v praksi. Če v skladu z zahtevami iz specifikacije IK ni pridelano, se kof tako ne more odkupiti in predelati.

Le trije iz vrst pridelovalcev

Po podatkih, ki smo jih dobili od vseh treh v Sloveniji delujočih certifikacijskih organizacij je slika na terenu zelo klavrna, saj so se od organizatorjev pridelovalcev skupinsko certificirali le v KZ Radgona (17 članov) in KZ Ptuj (62 članov), neposredno kot pridelovalci pa le še v KG Lendava. Radgonska zadruga se je certificirala tudi kot odkupovalec. Tudi na Zadružni zvezi Slovenije (ZZS) so nam potrdili, da so v zvezi s tem s strani pridelovalcev pridobljeni trije certifikati  in so skupaj certificirali 79 pridelovalcev, ena od zadrug je še v pridobivanju certifikata

»Zadruge, članice ZZS računajo, da bodo odkupile okoli 5000 ton žit iz sheme IK,« so še zapisali.

Od kmetov se za letošnjo pridelovalno sezono individualno ni certificiral noben.  

Vsi, ki se želijo vključiti v shemo – prvi ob lanski jesenski setvi so to bili pridelovalci žit, sedaj pa se še lahko vključijo odkupovalci, mlini in peki – in za svoje pridelke in izdelke iz žit in ajde uporabljati  zaščitni znak »Izbrana kakovost – Slovenija«, se morajo pred tem certificirati. V shemo vsi vstopajo prostovoljno.

Težave že na začetku

Spomnimo: že usklajevanje vsebine specifikacije za shemo IK Slovenija, pridelava in predelava žit in ajde: pšenica, rž, ječmen, oves, pira, koruza, proso in ajda,  je  med štirimi vlagatelji (Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Zadružno zvezo Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije-Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij in Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije), potekalo rekordno dolgo, več let. Sedaj pa tudi udejanjanje v praksi  kažejo klavrno podobo.    

Ob lanski setvi, ko je bil s certificiranjem pridelovalcev storjena prva stopnica za to, smo zaznali velik krč.

Pridelovalna sezona 2024/2025 je v shemi IK za žita in ajdo prva za certificiranje na celotni verigi – od pridelovalcev, odkupovalcev, predelovalcev do pekov.

Potreben bo čas

Z znakom IK Slovenija« lahko svoje pridelke in proizvode označujejo proizvajalci, ki so predhodno od certifikacijskih organizacij – vsak za svoj segment, pridobili certifikat o izpolnjevanju vseh pogojev iz  potrjene specifikacije.

Predstavniki vseh štirih vlagateljev so svoje člane pozvali, da pristopijo k certificiranju IK za žita, a – kot rečeno – se vsak od njih odloči prostovoljno. Da bo tudi ta shema zaživela, bo potreben  čas.  Veliko časa.

Mlinarji in peki opozarjajo na pomanjkanje količin pridelanih certificiranih žit za shemo IK, ki bi upravičevale stroške certificiranja in omogočale večjo tržno proizvodnjo izdelkov. So pa izrazili pozitivni odnos do sheme.

Interes je

Kar zadeva certificiranje tretjih v verigi – predelovalcev ali mlinov odkupljenih slovenskih žit in pekov, interes je. To pa se v praksi še ne potrjuje. Po znanih podatkih se je med njimi doslej certificiral le Mlin Korošec iz Zabovcev pri Ptuju, kjer na leto predela okrog 10.000 ton žit.

V ljubljanskem Žitu v svojih mlinih vsako leto zmeljejo največ žit – okrog 60.000 ton. Mimo naših konkretnih vprašanj so odgovorili, da se kljub temu, da še ne razpolagajo s podatki o razpoložljivih količinah certificiranih žit, bojijo na njene omejene količine, kar da otežuje stroškovno smiselno certificiranje in posledično razvoj širše ponudbe izdelkov z znakom IK. »Kljub temu pa ostajamo naklonjeni ciljem sheme in podpiramo njen razvoj.«

V ajdovskem Mlinotestu, kjer po naših podatkih vsako leto predelajo okrog 40.000 ton žit, pa so zapisali, da se tej shemi nameravajo priključiti tako na področju mlinarstva kot pekarstva, a natančne možnosti za izvedbo še preučujejo. »Dokončne odločitve o terminu certifikacije še nismo sprejeli, saj je ta odločitev povezana tako z informacijami glede količine pšenice, pridelane znotraj sheme, kot tudi s tolmačenjem nekaterih drugih nejasnosti.« Glede količine odkupljene in predelane v Sloveniji pridelane pšenice pa dodajajo, da po njim dostopnih podatkih od vseh mlinov v Sloveniji odkupijo in zmeljejo največ slovenske pšenice. »Z njo lahko v celoti pokrijemo potrebe naših pekarn in zagotavljamo slovensko moko tudi nekaterim drugim kupcem.«

Zakaj se za skupinsko certificiranje za »svoje« pridelovalce lani jeseni niso odločili v mlevsko-pekarskem Mlinopeku iz Murske Sobote, ki ob jesenskih setvah z njimi že več kot poldrugo desetletje  sklepa pogodbe o naročeni proizvodnji in kmetom ob tem zagotovijo seme, nismo izvedeli. To je naš vir, ki pa se noče izpostaviti, komentiral z besedami, da so v tej družbi z (ne)vključitvijo v IK  žita očitno videli več negativnih kot pozitivnih učinkov, čeprav že leta njihova predelava in peka temelji na izključno slovenski pšenici.
Sobočani vsako leto od kmetov in zadrug odkupijo od 14 do 16 tisoč ton pšenice ter 2 tisoč ton rži. To količino večinoma tudi zmeljejo v lastnem mlinu.

Nedavno so v Mlinopeku na naslove vseh svojih pogodbenih pridelovalcev poslali posebno pristopno izjavo za shemo IK, kjer se omenjeni pojavljajo kot organizator odkupa. Pojasnjujejo, da zato, ker bi kmete radi vzpodbudili k prodaji v shemi pridelane pšenice.

Za certificiranje 150 evrov in več

Ena od logičnih razlag, zakaj je bil za certificiranje pri pridelovalcih tako slab odziv, je strošek, ki bi ga morali odšteti za to. Od kmetov smo izvedeli, da naj bi ta na kmetijo znašal najmanj 150 evrov, kar bi pri 10 tonah po shemi IK pridelane pšenice pomenilo 15 evrov po toni. Za toliko višjo odkupno ceno pa za to pšenico odkupovalci zagotovo ne bodo plačali…

Druga zgodba so očitno skupinska certificiranja organizatorjev pridelave. Direktor KZ Radgone Danilo Rihtarič je zagotovil, da njihova zadruga za skupinsko certificiranje sama pokrije vse stroške in kmetom kot njihovim članom za to dodatno ne zaračunavajo ničesar.

Od enega od certifikacijskih organizacij smo izvedeli, da njihov osnovni letni prispevek za certificiranje na kmetijsko gospodarstvo znaša 88 evrov, k temu pa je potrebno prišteje še znesek, ki je odvisen od velikosti površin pšenice, in znaša od 35 do 170 evrov. V primeru skupinskega certificiranja pa da znaša njihov osnovni prispevek 150 evrov ter še 180 evrov za posamezni kontrolni pregled, certificiranje na sedežu in kontrolni pregled pri posameznem članu pa velja 58 evrov. Vsi zneski so brez davka.

Izvedeli smo še, da vsako leto kmetijsko ministrstvo v okviru promocije zagotavlja tudi sredstva za pokritje stroškov certificiranja.  

Obvezen prispevek vseh

V skladu z Uredbo o obveznem prispevku za promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov za zavezance sektorja žit za obdobje 2025-2027 in se obračunava in plačuje po Zakonu o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, so po informacijah ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prispevek dolžni plačevati vsi nosilci kmetijskih gospodarstev in kupci, ki ga obračunata in plačata vsak do polovice.

»Prispevek so dolžni plačevati ne glede na to, ali vstopijo v shemo kakovosti oz. prostovoljno označbo,« so pojasnili na kmetijskem ministrstvu.

Višino (obveznega) prispevka je sektorski odbor za žita, ki je zaradi upokojitve prejšnje sekretarke tačas brez nje, na svoji seji določil sam, ta pa je bil potem objavljen še v posebni uredbi in znaša 1,5 evra za tono s strani pridelovalcev in 1,5 evra za tono s strani ostalih deležnikov (odkupovalcev, mlinov in pekov).

Zbrana sredstva se bodo zbirala na namenski proračunski postavki, so še pojasnili na ministrstvu in dodali, da se k tem sredstvom iz državnega proračuna zagotovi najmanj 40 % s programom promocije predvidenih sredstev. V skladu z zakonom se smejo sredstva, zbrana iz prispevkov določenega sektorja, porabiti samo za promocijo tega sektorja.  

Ni omejitev

Potrjena specifikacija določa podrobnejše zahteve za pridelavo, kot so kolobar, obdelava tal, gnojenje, varstvo rastlin, žetev, parametre kakovosti in skladiščenje,  pa tudi pridelavo in trženje. Na kmetijskem ministrstvu pravijo, da v nobenem primeru ta ne predpisuje kakršnihkoli drugih pogojev, povezanih z minimalnimi proizvodnimi količinami (spodnji prag) ali drugimi omejitvami. »Spodnji prag je vezan na začetek izvajanja sektorske promocije na podlagi Zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov kjer se ta začne izvajati, ko je v shemo IK vključenih najmanj 15 % odkupljene krušne pšenice v Sloveniji.«