.

 »Hvala vsem, da sem lahko bil del harmonije v Kmetijski zadrugi Radgona.« S temi besedami je sklenil svoje zadnje, 8. poročilo na mestu predsednika zadruge. Na nedavnem volilnem občnem zboru je dal priložnost, da se dokažejo, mlajšim članom, zato več ni kandidiral za nobeno funkcijo v njej.

Sicer pa je ocenil, da je bilo življenje v KZ Radgona tudi v minulem, 2016. letu zelo pestro. »Najprej še vedno zaradi posledice obdobja recesije, ki smo jo preživljali v zadnjih nekaj let. Pa vendar smo prestali to krizo iz prejšnjih obdobjih in napak komerciale ter drugih kadrov, ki so delali kar velike napake. To pomeni, da nismo popravljali samo slabitev, ki smo jih podedovali, ampak tudi ljudi, ki so bili prepričani, da delajo zelo dobro in so nenadomestljivi, pa so v resnici delali škodo lastnikom zadruge. Zaradi takšnih napak  nam je tudi padal promet in ne samo zaradi nižjih cen,  kot se je navajalo,« je bil kritičen.

Kot največjo težavo, ki jo je imela zadruga, je bila v tem, da doslej niso imeli ne skupne nabave, ne skupnega šifranta, s čimer se je poslovodjem dovolilo, da so sami nabavljali blago, kar pomeni, da je imela zadruga »v eni firmi 14 firm«. Toliko ima namreč KZ Radgona oskrbnih centrov s kmetijskim repromaterialom. Zato sta upravni in nadzorni odbor že nekaj let zahteval novega vodjo komerciale že nekaj let,  pa se to ni zgodilo. Ko je končno prišlo do sprememb, je med komercialistko s poslovodji na čelu prišlo do velikega nezadovoljstva, je poudaril Bračko. »Zavajalo se je kmete in delala se je še večja škoda zadrugi in lastnikom zadruge, kot so jo že prej ti ljudje delali. Bili smo velikokrat nekonkurenčni zaradi nesklenjenih pogodb z dobavitelji. Imeli smo ustne pogodbe, ki se overijo na sončni upravi,« je bil slikovit.

Po drugi strani pa  je kmete razdvajala še kmetijska in državna politika. Pa vendarle ne smemo vse gledati negativno, je poudaril, saj so kljub vsem težavam, ki so v zadružništvu, tudi v KZ Radgona hodili po poti pozitivnega razmišljanja, uspeli so s sanacijo in zaradi razlastitve v Pomurskih mlekarnah kot posledice prisilne poravnave kljub slabitvam ostali nad vodo: kredite in obresti so plačevali redno in tisto, kar je najbolj pomembno: redno na dogovorjeni, 30. dnevni rok so plačevali svojim kmetom. Četudi njihovi kupci kmetijskih pridelkov in živine s plačili zamujajo tudi 70 dni po valutnem roku.

»Odkupili smo vse tržne viške kmetom in tu je potrebno zares pohvaliti naše odkupovalce in delavce, ki so se trudili, da se nam je to uspelo obdržati na nivoju uspešnih zadrug v Sloveniji. Uspela nam je tudi  pridobitev franšize Tuš  v Apačah,« je omenil in dodal, da se ob koncu svojih dveh mandatov mora zahvaliti ljudem, s katerimi je lahko sodeloval in okusil pošten odnos, zato je ponosen, da je lahko bil del takšnega upravnega in nadzornega odbora. »To so ljudje daljšega vida in star pregovor,  da se z nami ni nič začelo in se z nami tudi ne sme nič končati,  mora držati. Tega reka smo se držali v celotni zadrugi z vsemi delavci, ki smo imeli v mislih, da ne bo razprodaje kmetove lastnine, kot so delali naši predhodniki pred nami, ampak smo samo kupovali in nadgrajevali našo zadrugo ter ustvarjali za naše naslednike v upravnem in nadzornem odboru, kmete in delavce, da bodo imeli prihodek iz kmetij in delovna mesta.«