Potrditev, da ljudje na krilih bogatih spominov in izročila preteklosti potrebujemo druženje, je tudi tradicionalna prireditev v Kruplivniku sredi Goričkega.

»Želja, da skupaj zaigramo, zapojemo in zaplešemo, si vzamemo čas drug za drugega, obujamo spomine in običaje ter da bogastvo naših prednikov v smislu kulturne dediščine ne bi tonilo v pozabo, smo članice Društva žena in deklet (DŽD) Kruplivnik in drugih krajevnih društev pripravili še eno pristno prireditev,« je  povedala vsestransko aktivna članica Štefka Bohar, ki je bila tudi odlična povezovalka programa Kako je nekoč lepo bilo.

Ni pozabila omeniti, da kruplivniška prireditev od leta 2019 poteka na pobudo Mihaele Žökš iz občinske uprave matične Občine Grad, ki je tudi največji podpornik pestrega programa njihovih aktivnosti.

Sporočilo preteklosti  

Ker z jesenjo dozorijo pridelki in plodovi,   že pred tem pa se kašče napolnijo z zrnjem in je na ta način poplačan trud tistih, ki z veliko ljubeznijo in pozornostjo delajo z zemljo, je to bilo vse to tokrat odlično izhodišče za tematski kulturni program.

Vse s spominom na preteklost, ko so ljudje do zemlje imeli čisto drugačen odnos, in ko so odložili kmečko orodje so se po napornem delu poveselili. »Zadišalo je po kruhu, vrtankih, pogačah,« je poudarila Boharjeva. Ko je gospodinja pogostila pridne delavce, sorodnike, sosede in ko se je na koncu oglasila pesem, nemalokrat tudi harmonika, je nastal pristni dogodek. Kanček dogajanja, obogatenim   tudi z izdelki ročnih del – iz lanu, pletenja, izdelovanja rož iz krep papirja,  so si vse to prizadevali v tej gorički vasici podoživeti tudi tokrat. Tudi mlajše generacije so rade vzele v roke pletilke, kvačke in igle, in nastal je prenekateri izdelek, ki so jih  za to priložnost tudi razstavili.

Brez veliko dobrih in raznovrstnih doma pečenih pogač ter seveda dobre goričke kapljice pa  tudi ta dogodek ni mogel miniti.

V svetu (ob)čutili moč svojih korenin

Kljub rodovitnosti prekmurske zemlje ni mogla prehraniti vseh lačnih ust, se spominja Boharjeva.  »Zato je prekmurski človek, sicer vajen trdega kmečkega dela, moral oditi v svet s trebuhom za kruhom…,« je izpostavila in podčrtala, da je hkrati bil gorički človek – tako kot so to običajno ljudje, ki živijo v robnih pokrajinah – trdoživ, saj je moral veliko pretrpeti, a je obstal na tem koščku zemlje.« Ljubezen do domačega kraja je tako močna, da se tudi tisti, ki so odšli v iskanju boljše prihodnosti, vedno znova vračajo. Celo grudo svoje domače prekmurske zemlje so si vzeli s seboj, da jih je spominjala na njihov dom, ko so odšli v daljne, tuje dežele.«

Povezovalka je še spomnila, da so v ljubezni, otožnosti, veselju ali trpljenju velikokrat nastale lepe stvari, ki so se ohranile do danes. Prepričana je, da so med njimi prisotne tudi ljudske pesmi kot bogata zakladnici kulturne dediščine.  .

Štefka Bohar: »Da so nekatere stvari »dobre« kot v starih časih, je pomembno, da se  znamo zaustaviti, jih pravilno ovrednotiti, in prisluhniti…«

Dolg seznam nastopajočih

Oder je bil tistega dne preurejen v »indašnjo ižo«. Začelo se je s prihodom in pesmijo kmečkih mož in žena, ki so »pravkar« končali z delom in so odložili grablje, motike, srpe… Da bi se odpočili in prisluhnili programu. Z venčkom goričkih plesov so začeli člani Kulturno umetniškega društva (KUD) Gornji Petrovci, zatem folklorna skupina OŠ Grad, ki se pod mentorstvom Helene Poznič Kos učijo ljudske plese in na ta način ohranjajo pristen stik s kulturo plesa naših dedkov in babic. Prav na tem nastopu  so se mladi prvič predstavili v novih oblekah, ki jim jih je nabavila njihova občina. S petjem domačih ljudskih pesmi je ob spremljavi harmonike nastopila tudi domača skupina ljudskih pevcev – Tri regine in en tulipan.

Obiskovalce v nabito polni dvorani domačega vaško-gasilskega doma so s svojimi  nastopi navdušili tudi mladi vaščani – z glasbenim nastopom Tijan in Tine v zahvalo babicam in dedkom, Laura je v deklamaciji omenjala stare šege in navade, v dvogovoru z Alino sta primerjali čas nekoč in danes; Megi in Stela pa sta ugotavljali, da je včasih bilo čisto drugače, veliko bolj preprosto in enostavno. S svojimi nastopi  so občinstvo navdušili  tudi ljudski pevci Družina poje iz Vadarcev ter pevci in godci »Što ma čas«, ki so na ta način prepričali obiskovalce, naj se jim nikamor ne mudi. Za veselo druženje je na koncu poskrbel še Teodor Bratuša.

Zahvala in upanje

Na koncu prireditve je njihova podpornica Mihaela Žökš  za pomoč in prizadevno delo na področju društvenega življenja prejela zahvalo občinskega svetnika vasi Kruplivnik Gorazda Zelka, predsednice DŽD Kruplivnik Zlate Farič, vaškega predsednika Cirila Mihaliča, predsednika PGD Kruplivnik Silvestra Dervariča in predsednika ŠD Kruplivnik Štefana Nemeta. Torej vseh, ki so združili moči in pripravili tako pristen dogodek.  

Zaključna misel Štefke Bohar, tudi odlične kulturne ustvarjalke, ki pesmimi in prozna dela objavlja v našem časopisu, je bila izrečena z željo, »… da bi v veri, kulturi in modrosti znali in zmogli z ljubeznijo  obdržati ter ohraniti korenine naših prednikov, … Hvala vsem, ki delate v ta namen. Kajti povezanost s svojimi duhovnimi in telesnimi koreninami nam daje trdnost, nas krepi in daje moč našemu življenju,« je poudarila in tudi za naslednje rodove izrazila željo, da bi se ohranil zdrav narod, ki bo živel prave vrednote ter dosegel duhovno in materialno blagostanje.  

Fotografije: arhiv Občine Grad