Podatki, ki smo jih tokrat vzeli pod drobnogled in jih analizirali, so – tako kot za veliko večino naših produktov primarne kmetijske pridelave -, skrb zbujajoči. A so logična posledica časa, kjer prevladujejo in štejejo samo ekonomski kazalniki

Od osamosvojitve do danes smo po naših izračunih, potem, ko smo za vsa kmetijska gospodarstva uporabili enaka merila, da smo jih sploh lahko primerjali, izgubili 43.790 kmetijskih gospodarstev. Ali družinskih kmetij, da bo bolj razumljivo. Samo v zadnjih 20 letih smo ob več kot 18.500 njih! To je, odkar smo (ne)odvisni kot država, natanko 4 na dan.  Če smo še bolj plastični: v tem času se je število kmetij v absolutnem smislu skrčilo za 40 %, njihova povprečna velikost pa se je posledično povečala za skoraj enkrat, s 3,59 hektarja  na 7 hektarjev. Kmetijskih podjetij, ki tudi sodijo v ta zbir, pa ni manj, pač pa več.

Leta 2000 jih je bilo 131, čez 10 let 221, leta 2020 pa že 304. Po zadnjih podatkih so ta obdelovala 26.133 hektarjev kmetijskih zemljišč (skoraj 86 hektarjev na eno), med katerimi močno prevladujejo njive.

Med vsemi regijami sta bili v smislu strukturnih sprememb najbolj na »udaru« najbolj kmetijski, Pomurje in Podravje. Takšne kmetije, velike nekaj hektarjev, z dvema kravicama v hlevu, enim prašičem ali 20 kokoši,  so bile nekoč samozadostne, kar je veliko štelo. Ta kategorija pa je v današnjih ekonomijah nevzdržna. Le kdo bi namreč dan za dnem delal in živel zgolj za to, da ne bi bil lačen ali žejen! In da bi bila pokošena ali obdelana, tudi z veliko ročnega dela, vsaka zaplata. V nekam novem času, pravimo jim ekonomijah obsega, so te kategorije preživete. In pristno romantiko v kmetijstvu je povozila ekonomija.

Zato se je v prvi kmetijski regiji v nekaj desetletjih število kmetij skrčilo krepko za več kot tretjino, v drugi za dobro petino. Kljub temu, da so v povprečju v teh regijah danes kmetije največje v državi (v povprečju 9-hektarske), pa odstopanje od slovenskega povprečja še vedno ni tako izrazito. Bolj kot se pomikamo proti zahodu Slovenije, manj je v desetletnih razponih večanje kmetijskih zemljišč v uporabi izrazitejše, pa tudi zmanjševanje števila kmetij tam ni tako očitno. To pomeni, da so bile tam kmetije že od nekdaj ekonomsko stabilne in ne zgolj samozadostne, in so se lahko od svojih usmerjenih kmetijskih panog tudi načrtno razvijale. Po drugi strani pa je tam še danes neprimerno več »popoldanskih« kmetov.

Ne toliko o številu kmetijskih gospodarstev in njihovi povprečni velikosti kmetijski zemljišč v uporabi, saj vemo, da je tudi na tem področju prisoten močan trend koncentracije, pač pa se je potrebno zamisliti nad drugim dejstvom. V smislu krčenja kmetijskih zemljišč.  Ob naši osamosvojitvi je bilo vseh kmetijskih zemljišč v uporabi namreč 561.294 hektarjev; najbolj na račun močnih pozidav vseh vrst, pa tudi zaraščanja, je ostalo leta 2020 kmetijskih zemljišč le še 484.063 hektarjev. Torej zaskrbljujočih 77.231 hektarjev manj, kar na dan znese dobrih 7 hektarjev manj. Če se posvetimo vsem trem njenim kategorijam – njivam, trajnemu travinju in trajnim nasadom, je bilo zmanjšanje na vseh treh segmentih. Njiv je v 30 letih manj za slabih 20.000 hektarjev ali za okrog 10 % manj, površine pod travinjem je manj za  dobrih 50.000 hektarjev ali 15 %, trajnih nasadov 3.000 hektarjev ali prav tako desetino manj. Torej se kmetije kljub njihovemu organskemu zmanjševanju niso želeno povečevale tudi zaradi vse manj razpoložljivih kmetijskih zemljišč.

Če bomo želeli število zemljišč za kmetijsko pridelavo v sedanjih okvirjih – 175.000 hektarjev njiv, 280.000 hektarjev trajnega travinja in 29.000 hektarjev trajnih nasadov, obdržati in si v turbulentnem času prehranske draginje in negotovih dobav hrane iz uvoza še tako nizko samooskrbo – pri žitih 80-odstotni, pšenici 55-odstotni, krompirju 60-odstotni, sadju, zelenjavi in prašičjem mestu pa 40-odstotni, – razen z govejim mesom, mlekom, jajci in perutninskim mesom – smo samozadostni, zagotoviti čim več hrane doma, bi morali že včeraj uporabiti tehtnico razuma. In tudi doma v vse širši javnosti odpraviti prepričanje, da je kmetijstvo največje okoljsko breme.

Ali doma pridelovati hrano po predpisanih standardih in zato ustrezne kakovosti, ali pa nadaljevati z urbanizacijo v smisli gradnje novih trgovskih centrov, tovarn, ki jih bomo jutri zapisali, kilometrov asfalta in kubikov betona. In posledično temu še naprej ostati na negotovemu uvozu hrane, pridelane po nekih drugih standardih.