Čez dva meseca bo slovensko članstvo v EU polnoletno, staro 18 let. Živi je spomin na tisti čas, kako skeptični do morebitnih negativnih sprememb (tudi) v celotni prehranski verigi so bili vsi naši deležniki. Zaradi vstopa Slovenije na globalni trg naj bi se namreč tudi njihove pozicije občutno poslabšale.

Danes ugotavljamo, da je bil strah na nepravem mestu. Razkorak med rastjo cen kmetijskih pridelkov, mleka, mesa, plodov iz trajnih nasadov,… je v Sloveniji v primerjavi z evropskimi cenami vse večji.  Naš kmet  glede na čas pred 1. majem 2004 dobi za vse omenjeno glede na svoje kolege v Evropi realno in nominalno  manj. Mislili smo, da bo krivec – če se bo kaj takega zares zgodilo, zunanji.

Pa ves čas od vstopa v Unijo ugotavljamo, kako močna in v pogajalskem smislu trda je na odkupnem delu   živilskopredelovalna industrija v Sloveniji. Ki izkorišča svoj položaj. Našo  predelavo  v večini lastniško obvladuje tuji kapital. Do našega razdrobljenega primarnega sektorja, ki prideluje kakovostne surove, so togi. Dokaz za to je tudi, da kmetje v vsem tem času niso bili   uspešni skoraj v nobeni nameri, da bi naše tržne rede za odkupe na primarnem kmetijskem trgu uredili in poenotili z evropskimi. Naši standardi so namreč na večini področjih unikum. To mimo etičnih načel in pravičnih pogodbenih razmerij vseh deležnikov v verigi preskrbe s hrano koristi le (naj)močnejšim členom v njej.

Pri odkupnih cenah na primarnem področju pri vseh surovinah že leta capljamo za Evropo. Pri drobnoprodajnih cenah v trgovinah pa smo pogosto pred njo. Za vrat naše kmete torej ne stiska Evropa, pač pa pod pretvezo globalnega trga domači predelovalni sektor in trgovine.  Primerjave, koliko manj dobijo naši kmetje za navedene pridelke že od povprečja evropskih cen, ne od posameznih držav, so komaj verjete. Mlekarne so pri tem fenomen brez primere.

Pri višini odkupne cene na eni ter načinu obračuna odkupljenega surovega kravjega mleka na drugi strani. Krivda, da je ta slovenska surovina med najcenejšimi v Evropi in da se pri nas odkupljeno mleko še vedno obračunava in plačuje v litrih,  ni na strani kmetov. Ker smo z mlekom več kot samooskrbni, naše presežne količine tudi tuje mlekarne kupujejo po zgledu slovenskih. Po podatkih Evropske opazovalnice za mleko je bila lanska povprečna odkupna cena kilograma surovega kravjega mleka, ki jo na skupni imenovalec mesečno preračunavajo organizatorji odkupa, v Sloveniji 35,33 centa, evropsko povprečje pa je bilo 41,31 centa. Januarska odkupna cena surovega mleka je bila v Sloveniji 35,7, povprečna evropska pa že 41,79 centa. To pomeni, da je razkorak med cenama že skoraj neverjetni 17,05-odstotni. Še leto dni nazaj je bil ta razkorak po kilogramu 2,91 centa, decembra lani 5,98 centa, sedaj torej že 6,09 centa! V kmečkem sindikatu, kjer se za ureditev poštenih tržnih razmerij velikokrat osamljeni borijo z mlini na veter, so izračunali, da so zato vsak mesec samo na področju prireje mleka naši kmetje ob več kot 5,5 milijona evrov!

Poznavalci so prepričani, da je glavni razlog za to unikatni obračun mleka, ki je v Sloveniji ostal v litrih. Kakovost mleka nad mejnima vrednostima 4,2 % za mlečne maščobe oziroma 3,8 % za mlečne beljakovine namreč velikokrat pri nas ni plačana. Če bi bil obračun v kilogramih, naj bi bilo drugače. Da imamo tudi pri odkupu mleka v Sloveniji svoje standarde, govori tudi podatek, da je evropska kakovost za surovo mleko 4,0 % za maščobe in 3,4 % za beljakovine.   

Med ključnimi razlogi nedoseganja povprečja evropske odkupne cene kravjega mleka so v Sloveniji tržni viški v naši prireji oziroma v visoki stopnji samooskrbe (135 %), majhnosti in nekonkurenčnosti slovenskih mlekarn in njihovi usmerjenosti predvsem v oskrbo slovenskega prebivalstva, javne prehrane in trgovskih sistemov, njihova odsotnost prodiranja na svetovna tržišča zaradi neprepoznavnosti in (pre)majhne ponudbe. Pa tudi neorganiziranosti kmetov, usmerjenih v prirejo mleka, enako organizatorjev odkupa. Vse to ima za posledico šibko pogajalsko moč do ostalih dobro organiziranih deležnikov v dobavni verigi.

Mimo vseh etičnih načel in dobrih poslovnih praks naše mlekarne kmetom za mleko plačujejo pač takšno ceno, da ti lahko tiščijo  glavo nad vodo. In nič višjo. S tem si naše mlekarne v primerjavi s tujo konkurenco zagotavljajo ceneno surovino. In to je pogosto njihova edina konkurenčna prednost.  

Kljub vsemu upamo, da čas, ko se bodo v skladu s pričakovanji vseh deležnikov tudi pri nas uredila pravična razmerja v prehranski verigi, ni daleč. V razvitih ekonomijah so hitro ugotovili, da je poštene odnose v dobavnih verigah, najbolj prav do pridelovalcev surovin, potrebno negovati. Stabilna domača surovina je na dolgi rok največji kapital za predelovalno industrijo. Če je nimajo, tudi njih ne bo.

 Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.