Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih.

Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke.

Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi.

Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les.

Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola. 

Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše.

Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka.

Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih.

Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.