To pa se mimo želja nekaterih dovolj ne odraža na razpoloženju žitnega trga v Sloveniji. Žetev ječmena je pri nas v polnem teku, čez nekaj dni bo na vrsti pšenica.

Glede na taktiziranje pri tem se ponavlja zgodba preteklih let. Kot, da se iz posledic preskrbe in cen hrane zaradi korona krize, še bolj pa vojne v Ukrajini, ne bi ničesar naučili. In ne bi hoteli ničesar spremeniti!

Čeprav je že sredi minulega tedna Komisija za odkup in prodajo žit Slovenije objavila priporočene odkupne cene ječmena in pšenice, mešalnice in tržni odkupovalci z objavo cene ječmena še vedo taktizirajo. Čeprav imajo nekateri v svojih skladiščih od kmetov prevzetih že nekaj tisoč ton.

Je to presenečenje? Nikakor ne. Polna usta vseh na ključnih pozicijah v državi, kako pomembna je prehranska varnost in kako pomembno je, da vsak kilogram doma pridelane pšenice odkupimo in jo kot surovino za naše mline zadržimo doma, za prehrano naših ljudi, so pač tudi letos besede v vetru. Ob spoznanju, da bodo naši kmetje pšenico in druga žita, ki jih ne bodo za krmo zadržali doma, zaradi manjka lastnih skladišč primorani prodati z njiv, si pač po čim ceneje plačani surovini mlini prizadevajo tudi letos. Da smo pač vsi na globalnem trgu in če bi mlini našim kmetom za njihovo pšenico nemara plačali nekaj fičnikov več, bi jih tuja konkurenca povozila, pravijo.

Tuje blagovne borze tudi za žita tačas kažejo visoke vrednosti. Enkrat višje kot leto osorej. Čeprav marsikateri poznavalec žitnega  trga priznava, da so priporočene odkupne cene Komisije pri pšenici glede na borzno dogajanje zelo realne, dvomimo, da si jih bo kateri od naših mlinov upal sprejeti. Če  bo namreč ekonomska vojna Rusije, ki zadržuje svojo in menda tudi ukrajinsko pšenico, popustila, se bodo visoke borzne cene zamajale. Če se bodo Rusi, ki so – kakorkoli obračamo -, razmere na trgu s hrano, energijo in še kom, pošteno zakuhali in kljub embargu Zahoda – ali pa predvsem zaradi njega -, obrnili vse karte sebi v prid, še naprej šli obe vojni, pa bodo marsikje še naprej lačni. In bomo za  hrano tudi v Sloveniji še globje segali v žep.

Vsako leto ob tem času v uvodnikih ponavljamo znano resnico: v naših mlinih nikoli niso znali dovolj ceniti doma pridelanih surovih. Če pa so jih že, so to hitro negirali z nerealno ceno zanje, saj z njo nikoli niso upoštevali naše specifične pridelovalne pogoje. Ko bi bilo letos drugače! Doslej so naši mlini za svoje potrebe v moko vsako leto zmleli čez palec največ tretjino pšenice slovenskega porekla. Ostale doma pridelana – ali sploh ni bila odkupljena, ali pa za mletje ni bila primerna. Tako mora Slovenija najmanj dve tretjini porabljenih količin pšenice za hrano uvoziti!

Kljub temu se vsako leto ponavlja zgodba, po kakšni ceni jo našim kmetom ob žetvi plačati. Pred leti so si bili kmetje in zadružniki kot odkupovalci na eni ter mlinarji in peki na drugi, v dobro zastavljeni žitni verigi partnerji. Enakovredni naj bi si bili, si pomagali v dobrem in slabem. A kapitalsko močnejši agroživilci, ki so  s priporočeno sorto listo in agrotehniko pri pridelovalcih dosegli, da se pri nas v povprečju po kakovosti žanje zelo dobra pšenico, v tem več niso videli izziv. Zato so iz nje izstopili. Prepričani, da bodo itak za del svojih potreb posredno od kmetov dobili prav to pšenico. Očitno jim doslej ni bilo potrebno prizadevanje, da bi bile domače pridelane in odkupljene količine vedno večje, saj je bilo pšenice v tujini po sprejemljivih cenah in nizkih transportnih stroških dovolj.

Lani so za slabih 89.000 prodanih ton naši pridelovalci v povprečju po toni iztržili 187,77 evra. Tiste iz uvoza je tudi zaradi znanih razmer več kot pol leta v povprečju vsaj enkrat višja, tačas je brez prevoza čez 400 evrov. Vprašaje, v žepih čigavih kmetov – naših ali tujih -, je končala razlika in ali s tem krepimo domačo ali kakšno drugo primarno pridelavo, je odveč.

Vse nas žalosti, da hoče vsak živeti na račun kmeta kot prvega v verigi preskrbe s hrano in mu – tudi, če bi mu preplačal surovino -, noče priznati vlogo, ki jo v naši samooskrbi ima. V preteklosti so se naši mlini preveč zanašali na globalni trg in so z nizko odkupno ceno, ki kmetom običajno ni pokrila niti pridelovalnih stroškov, zanemarjali domačo pridelavo.  

Da se kmet vedno odloči prav, je morda pri pšenici najbolj očitno. Površine slovenskih njiv, zasejane s (krušno) pšenico, so se v vsega desetih letih zmanjšale za več kot 7.000  hektarjev, od osamosvojitve za več kot 12.000 hektarjev; po drugi strani pa so se s (krmnim) ječmenom v 30 letih povečale za trikrat.

To za odgovorne za prehransko varnost v državi ni dovolj veliko svarilo? Očitno niti to ne, da smo vsako leto od skupaj pridelanih količin pšenice odkupili le od 55 do 60 %, od te količine pa v naših mlinih za hrano ljudi končalo dobrih 55 tisoč ton. Vsako leto  pa jo za ta namen porabimo trikrat več.