Saga okrog (ne)pravilnosti razgradnje Tovarne sladkorja Ormož (TSO) za očitno končuje. Kot je znano, sta se leta 2006 večinska tuja lastnika – nizozemski Cosun in italijanski S.F.I.R., ki imata v tovarni 83-odstotni lastniški delež, kot posledica reforme trga s sladkorjem EU odločila ormoško tovarno zapredi in jo razgraditi. V TSO so začeli z njeno fizično razgradnjo leta 2007.  Pri razgradnji je prišlo do nekaterih zapletov, saj se je potrjeni program razgradnje med njenim izvajanjem spremenil, kar pa so evropski inšpektorji z obiskom na njenem pogorišču leta 2010 smatralli kot neskladno s prvotnim programom. Zato je kmetijsko ministrstvo oziroma pod njenim okriljem delujoča Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, preko katere potekajo vsa kmetijska izplačila iz bruseljske blagajne, torej tudi za razgradnjo TSO, na priporočilo Bruslja odločilo, da bodo bančno garancijo lastnikov v višini 10,6 kot varovalko, da pri zapiranju ne bo prišlo do nepravilnosti, zadržali. Znesek te je bil skoraj štiri leta nedotaknjen, zato je TSO v likvidacijo zaradi domnenvo neupravičenega zadržanja zoper kmetijsko ministrstvo vložilo tožbo. 

Ker ima TSO v likvidaciji vse uradno potrjene papirje, zakaj je prišlo do sprememb pri njeni razgradnji, so lastniki prišli do garancije, državi Sloveniji pa je evropska komisija že lani naložila 8,7 milijona evrov kazni. Zaplet naj bi izhajal v zvezi z dvema silosoma in pakirnico za sladkor, za katero je Slovenija (znana so imena, kdo je dal tovrstno dovoljenje) naknadno privolila, da lahko ti objekti ostanejo. Lastniki so jih zato za nekaj več kot 8 milijonov evrov prodali tuji družbi Pfeifer&Langen, ki v njih za slovenski trg pakira in skladišči hrvaški sladkor.