Slamokrovstvo je obrtna dejavnost prekrivanja streh objektov. Obsega pridelavo, obdelavo in pripravo slame za kritino ter pokrivanje različnih stavb. V preteklosti so slamo pridelovali in z njo krili strehe lastniki sami.

Lesenim hišam, kritim s slamo, so rekli cimprana hiša. Na lesenem podu, imenovanem gümlo, so mlatili slamo, šopali in delali podrajčjake, to je snope za pokrivanje strehe.

Sleme na strehi je zdržala sedem let, ostali deli pa od 15 do 20 let.

Vendar so vmes kakšno luknjo tudi pokrpali, da streha ni puščala. Slama se čez leta stanjša in strohni.

Za slamnato streho velja pregovor: Luknja pri luknji tišči, pa vode skozi ne pusti.

Pronicanje vode skozi slamo povzroča poškodbe tudi na leseni konstrukciji. S slamo danes krijejo predvsem objekte kulturne dediščine, manjše gospodarske objekte, počitniške hišice in okrasne objekte. Za kritje streh s slamo največkrat uporabljajo rž, pšenico in piro. Slamnata kritina je začela izginjati s postopnim uvajanjem varnejših kritin in požarnih pravil v 18. in 19. stoletju, še posebej po 2. svetovni vojni, ko je opečna kritina izpodrinila skorajda vse vrste starejših kritin, razen na stavbah na odmaknjenih območjih. Izginjanje slamnatih streh je pospešilo tudi strojno obdelovanje žit.

S slamokrovstvom se v Sloveniji ukvarja le še nekaj posameznikov. V severovzhodnem delu Slovenije se s to dejavnostjo ukvarjata še dva: Jože Rogan iz Trdkove in Janez/Ivan Golnar iz Sovjaka pri Svetem Juriju ob Ščavnici, ki se je te veščine naučil z delom pri svojem očetu Antonu.

Priprava njive

Da sploh lahko pokrijemo streho s slamo, se delo začne na polju. Njivo, kjer bo rasla slama, je potrebno preorati, pobranati in posejati. Žitarica se požanje, posuši na njivi in odpelje na suho, kjer jo je potrebno očistiti in zvezati v šope.

Orje se jeseni, oktobra in postopek je enak kot za vse druge ozimne žitarice. S plugom se gnoj podorje in obrne zemlja, zato je potrebno brazde poravnati, povlačiti oziroma pobranati z roto, vrtalkasto brano tako, da je primerna za setev.

Golnarjevi obdelajo 10 hektarjev svoje zemlje. Seveda je obdelava lažja na ravnini, vendar so lastne njive na bregovih Sovjaka bližje domu – kar zmanjšuje stroške prevoza, prav tako pa nagnjeno njivo obdelajo po svojih merilih, da je pridelek čim večji.

Setev

Zrnje se pred setvijo očisti. Rž je najboljša za pokrivanje zaradi svoje višine in težnosti na strehi – zaradi tega slama tudi dlje drži. Ržena slama je količinsko bolj donosna kot pirina slama. Sejeta se tudi pira in pšenica, ki sta dovolj trpežni. Pira ima debelejše steblo, vendar je dovolj dolga in se po kvaliteti lahko primerja z ržjo. Rž je najprimernejša – zaradi svoje dolžine – za pokrivanje slemen, pšenica in pira za ostalo pokrivanje. Lažje se dela z dolgo slamo, ki mora biti vsaj dvakrat povezana na lato, da se ne izpuli izpod ragljice, to je palice. Golnarjevi ne sejejo več pšenice; poskusili so sejati tritikalo, ki je zrasla prekratka. Če se njiva gnoji z umetnim gnojilom, slama postane mehkejša in neprimerna za pokrivanje. Prav tako že vrsto let razvijajo angleško pšenico zaradi njene višine stebla, ki je letos sicer previsoko zrasla in zato polegla na njivi. Tako kot pirino klasje, angleška pšenica nima resja, za razliko od rži, ki bode. Zrnje, ki se pridela, se uporabi za seme, višek pa proda v mlin. Lažje je prodati pšenico kot piro.

Očiščeno zrnje, seme se seje s sejalnico. Po oktobrski setvi njiva prezimi.

Žetev

Žetev rži poteka v drugi polovici junija, saj mora biti slama v fazi zorenja in rasti, torej zelena. Če dozori, izgubi steblo na kvaliteti. Kvaliteta žitaric je odvisna od vremena; veter, dež in toča jih poležejo. V letošnjem letu so bile vremenske razmere ugodne, požela se je vsa rž in pira. Poležene žitarice niso primerne za pokrivanje, ker je steblo polomljeno in zvito. Takrat se požanje s kombajnom. V primeru, da vreme uniči pridelek, tudi ni zaloge slame. Zalog se ne da delati vnaprej, samo za eno leto. V primeru uničenja je družina Golnar iskala in kupovala slamo v Prekmurju oziroma tam, kjer je bilo vreme ugodno za rast žitaric.

Žanje z motorno kosilnico snopovezalko BCS, ki požeto žitarico sproti veže v snope.

Zlaganje, sušenje in spravilo snopov

Po žetvi je potrebno snope zložiti ležeče v vrsto. Ves čas je potrebno spremljati vremenske napovedi, saj je od vremena odvisna kvaliteta sušenja in način sušenja snopov. Če kaže lepo vreme naslednjih štiri do pet dni, snopi ostanejo ležati v vrsti na njivi, vmes jih je potrebno enkrat obrniti. 

V primeru, da bo v času sušenja dež, se snopi zložijo v rastave. Zanjo se povežejo trije snopi za osnovo, okrog se pokončno prisloni ostale snope. V rastavo je zloženih 12 snopov, ki se zlagajo ena poleg druge, po celi površini njive. Pokončnost omogoča, da se slama čim prej posuši, v primeru dežja pa voda s stebel odteče. Zaradi dežja bi slama začela gniti in se ne bi pravočasno in primerno posušila. Dlje se namreč slama na njivi suši, slabša je njena kvaliteta za pokrivanje.

V preteklosti so se snopi na njivi zlagali tudi v križe; v enem križu je bilo 22 snopov. Spodnji se je imenoval mišjak – zaradi tega, ker so zrnje od spodnjega snopa, ki je ležal na njivi, največkrat pojedle poljske miši; zgornji snop v križu pa se je imenoval klabük – ker je kot pokrivalo, klobuk zaščitil ostale snope pred mokroto.

Ker je pobiranje z njive strojno, morajo biti vrste s snopi zložene enakomerno in ravno. Posušene snope iz rastave je potrebno položiti nazaj v vrsto, da jih strojna balirka oziroma nakladalka lahko pobere. Balirka je prirejena tako, da slame ne uniči ali pomečka, slamo pobira enakomerno, snop za snopom. Na svoji poti po dolžini njive strojno poveže okrog 100 do 130 snopov v veliko balo in jo izvrže. Strojni pripomoček zelo olajša ročno delo, z njo se skrajša čas pobiranja, saj je potrebno pri tem delu hiteti zaradi nevarnosti dežja.

Čas žetve in zlaganja snopov na njivi traja približno tri tedne. Pri tem delu pomaga celotna Golnarjeva družina, s pomočjo prijateljev, sorodnikov in sosedov. Ko še ni bilo strojne balirke, so potrebovali še več ljudi. Danes je težko dobiti delavce na njivo zaradi umazanega in napornega ročnega dela, ki se opravlja v vročini. Še vedno se pri tem delu odraža pomembnost medsebojne vaške pomoči, posebej mladine, ki se najbolj veseli zadnjega dneva, ko je vse pospravljeno in zloženo pod streho.

Čiščenje in priprava slame

Suhe bale se s traktorskim nakladačem naložijo na tovornjak in z njive odpeljejo v skladišče, na suho. Bale je potrebno eno na drugo zložiti tako, da zavzamejo čim manj prostora. Za čiščenje slame je potrebno velike bale odvezati in posameznim snopom odstraniti zrnje in plevel. Snop se porine v trešmašin, to je manjšo mlatilnico. V preteklosti so slamo za potrebe pokrivanja mlatili s cepci. Pomembno je, da se popolnoma odstrani zrnje, saj lahko kasneje zaradi prisotnosti zrnja na strehi nastanejo težave z zajedavci. Slamo je potrebno počesati še na lesenih grabljah tako, temu postopku rečemo šopanje, da slamo vlečemo skozi lesene zobe. Po večkratnem in ponavljajočem vlečenju snopa slabša slama in plevel ostaneta med zobmi in se ločita od dolge, kvalitetne slame. Neuporabne bilke slame in plevela se uporabijo za nastiljanje živini. Očiščena slama se sortira po velikosti na kratko, srednjo in dolgo v leseni napravi, imenovani stolica, stol. Vsa slama se ločuje po vrsti žitaric;  najprej se prečisti pirina slama, za njo še ržena slama. Zrnje se shrani na suhem.

Ločevanje dolžine slame je pomemba faza. Upoštevati je potrebno,  da se na strehi ne mešajo snopi kratke in dolge slame saj zaradi morebitne prekratke slame na strehi lahko pride do izpadanje. Kratka slama pomeni dolžino en meter, krajša ni več primerna za pokrivanje. Sortirana slama se v lesenem stolu poveže v šope z vrvico. Nekoč so snope vezali s slamnatimi povresli. Šopa, škopa ima premer okrog 50 cm, za en objem. Takšna je primerna za pokrivanje. Slama se skladišči čez celo leto, do naslednje sezonske nove zaloge.

Pokrivanje strehe

Pred pokrivanjem si je potrebno ogledati objekt oziroma streho in namestiti gradbeni oder. Z njim se je lažje in varneje pomikati po objektu. Včasih so slamokrovci imeli k objektu prislonjeno lestev. Zelo pomembno je, da je lesena strešna konstrukcija pripravljena primerno, za kritino iz slame. Naklon za slamnato streho je 45 stopinj, ki omogoča daljšo življenjsko dobo. Late morajo biti v razmaku 25 do 30 cm; največji razpon 30 cm – če je dolga slama, 25 cm razpona velja za srednjo dolžino slame. Pomembno je, da so proti vrhu, slemenu late bolj skupaj, da se z dolgo slamo doseže drugi konec strehe. Ker pa današnji tesarji ne poznajo primernega razvrščanja lat za pokrivanje streh s slamo, si Janez Golnar sam pred pokrivanjem na primeren razmik priredi in zabije late pri slemenu. Prav tako zabije čelno desko, ki je značilna in primerna za tukajšnji način pokrivanja. Na njo se nasloni in pritrdi slama, ki varuje pred vetrom. Late so iz smrekovega lesa, rezane 5 x 4 cm; v preteklosti so bile okrogle, tudi iz borovega lesa, debeline 6 cm.

Za 1 m² strehe sta potrebni dve veliki šopi, kar pomeni okrog 20 kg na 1 m², če se pokriva v razdalji 25 cm. Ta razdalja pomeni tudi 25 let življenjske dobe slamnate strehe. Čez leta slama izgublja na debelini, vsako leto jo je 1 cm manj. Na strehi je potrebno popravilo in sanacija, predvsem zaradi škode, ki jo naredijo ptiči ali zadejavci. Po desetih letih je potrebno zamenjati sleme, ki je najbolj obremenjeno zaradi vremenskih pojavov, to je dežja, vetra, toče.  Slamnata streha ni večna, je živa, iz naravnega materiala.

Pri pokrivanju sodelujeta dva, saj krovec potrebuje spretnega delavca, ki pripravlja slamo in podaja na streho. Šope, ki se pripeljejo na teren, so prevelike za zlaganje na strehi. Potrebno jo je odvezati in zložiti, zvezati v manjše šopice; iz velike šope se pripravi 10 šopic. Šopice je potrebno obrezati in estetsko oblikovati. Pomagač podaja oziroma meče slamo od spodaj krovcu v roke. Dobro mora poznati vrstni red dolžine slame oziroma šopic. Večja je površina strehe, kar ni odvisno od naklona, več slame je potrebno.

Od kapi do slemena

Pokrivanje se začne z najkrajšimi šopicami; srednja dolžina slame se uporabljata v nadaljevanju pokrivanja. Najdaljša, ržena slama je primerna za sleme. Golnarjevi pridelajo več ržene kot pirine slame. Če zmanjka ržene, se uporabi pirina; če je dovolj pirine slame, se z njo pokrije cela streha. Vrsto slame določi pokrivač, ki izhaja iz dolgoletnih izkušenj, ne naročnik.

Prva vrsta pokrite strehe

Prva vrsta je kap strehe, od spodaj navzgor. Šopice slame se naložijo po celotni dolžini strehe, odvežejo in porazdelijo po dolžini, žica jih povezuje s kovinsko palico in lato. Za pritrjevanje slame na late se pritrdi kovinska palica, premera 6 mm, ki je dolga 3 m in se na ostrešje priveže s pocinkano žico. Palica drži slamo tako, da je veter ne more obrniti. V preteklosti so bile palice lesene, iz leske ali kostanja, imenovane roglca, rogla ali rajca in so jih na ostrešje privezovali z vrbovo šibo, pintovcem. Zavezovali so s svežimi vrbovimi vejami, suhe so namakali v vodo za lažje vezanje. Danes se uporablja pocinkana žica, ker je lažje dostopna, bolj trpežna in se hitreje zaveže kot naravni material. Pintovec se uporablja na vidnih mestih strehe na tistih objektih, ki imajo status nepremične dediščine. Najprej se narahlo priveže, po primerni porazdelitvi slame po celotni dolžini pa se žica pritrdi s šponarjem. To orodje zavrti žico in jo trdno stisne k lati. Tako se prepreči izvlek slame. Z žico se pritrjuje v razmiku 15 do 20 cm in je glaven povezovalen element, ki drži slamo.

Začetek pokrivanja s slamo slamokrovca Jožeta Rongana  

Po končani prvi vrsti oziroma kapu se pokrije druga vrsta. Z njo se oblikuje debelina strehe, to je 25 cm in se pokriva isto kot prva vrsta. Tretja vrsta se že ravna po naklonu strehe z orodjem, imenovanim prička, šprigla ali ribaš, ki je bil v preteklosti lesen, danes pa kovinski. Pomembno je ravnanje kapa po naklonu; potrebno ga je pomakniti noter, da voda, ko odteka po strehi, ne zateka pod slamo. To je slamokrovec Janez pridobil z lastnimi izkušnjami, saj je ugotovil, da notranja slama ne propade tako hitro in voda ne zamaka po celi debelini strehe. Po treh, štirih vrstah z odra ni več mogoče doseči strehe, zato je potrebno nastaviti lesene drogove, po katerih se nadaljuje pomikanje navzgor ter horizontalno po strehi. Drog se namesti na dva kovinska S-ja, zataknjena na lato. Drogovi omogočajo lažjo hojo po strehi. V preteklosti so si pomagali z manjšim lesenim pripomočkom, imenovanim hlapec, ki je omogočal hojo med latami ali pa so ga uporabljali na mestih, kjer ni bilo mogoče postaviti dolgega droga. Rob strehe, na katerega je pribita čelna deska, je potrebno pokriti s slamo in pomakniti po diagonali, navzven, da se dobi željena oblika in debelina, ki preprečuje zamakanje deske.

Igla, prička, vetrnica, povreslo,…

Za izmero pravšnje debeline strehe je potrebno v slamo zapičiti orodje, imenovano igla, na kateri so označeni centimetri. Če je debelina več kot 25 cm, je potrebno s pričko potolči po slami, če pa je debelina manjša od 25 cm, pa je potrebno slamo izvleči in položiti na primerno debelino. Streha mora biti čim bolj enakomerna, gladka, ravna, da se voda ne zadržuje na neravnih površinah.

Gladenje slame s pričko

V zadnji vrsti se sleme pokrije z najdaljšo slamo, ki se jo na vrhu zavije na drugo stran. S pokrite strani se s pričko še enkrat nabije slama, da se poravna predvsem tam, kjer je nastal zamik ali jama zaradi odstranitve kovinskih S-jev in lesenih drogov. Prestavi se oder in postopek pokrivanja na drugi strani se ponovi. Na vrhu, v zadnji vrsti se z dolgo slamo prekrije na drugo stran in obe strani poveže v sleme. Od obeh strani sta to dva sloja slame. Sleme se dodatno zaščiti s pocinkano kovinsko mrežo, ki pticam in zajedavcem preprečuje uničenje in poškodbe. Ptice namreč prav rade sedijo na slemenu. Mrežo je začel uporabljati Janez, njegov oče Anton jo ni uporabljal. Po vrhu slemena se polagajo slamnate vetrnice. Vetrnica je šop slame, na dveh mestih povezan s slamnatim povreslom. Povreslo se predhodno namoči z vodo, da se lažje suče in upogiba ter zaveže. Obseg vetrnice je oprijem dveh rok, dolga je okrog 80 cm. Na sredini se šop prelomi v naklon, ki sovpada s kotom strehe oziroma slemena. Pred polaganjem se vetrnica na obeh koncih razširi, da pokrije večjo površino. Polagajo se v razmaku 15 cm po celi dolžini slemena. Namen vetrnic je ščititi sleme, hkrati pa ustvarja estetski učinek. Pred odstranjevanjem lesenih drogov, pripomočkov, se slama na obeh straneh pristriže z motorno žago za striženje žive meje. Strižejo se slamice, izvlečene 3 cm in se jih ne da s pričko nabiti nazaj v streho. Če bi takšno slamo izpulili, bi ustvarili primanjkljaj. Nekoč so strigli z ročno koso ali škarjami, s katerimi so strigli ovce.

Dandanes se strehe pokrivajo čez celo leto, ni časa, ki bi bil najprimernejši za pokrivanje s slamo. Uporabljajo se sodobna orodja, ki olajšajo in časovno skrajšajo delo.

Film o slamokrovstvu

Z namenom, da bi ohranili dejavnost tudi na praktičen način, je Pomurski muzej izdelal etnološko-dokumentarni film o slamokrovstvu, dejavnosti, ki izginja in je vpisano tudi v Register nesnovne kulturne dediščine. V projektu, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, je bilo več projektnih partnerjev, med njimi KTD Festival Ljutomer, Kauč video rešitve Vitomir Kaučič, slamokrovec Janez Golnar in Makrobis Panonija.

S filmom nismo dokumentirali samo pokrivanja s slamo, pač pa tudi vsa dela, ki so potrebna, da prideš do kritine-slame: priprava zemlje (oranje, brananje, sejanje), žetev, sušenje slame, čiščenje in sortiranje slame ter pokrivanje.

V filmu so posneli to veščino, kot jo počnejo danes in niso poustvarjali dogodka, pač pa pokrivanje strehe prikazali z vsemi orodji in pripomočki, ki se uporabljajo danes, si z njimi lajšajo delo, da ga danes opravijo hitreje danes. Pri spravilu in sušenju slame pomagajo mladi; žetev in sušenje poteka – ne na ravnici, kot nekoč, pač pa na bregu – kar otežuje delo. Izkaže se, da je fizično delo v vročini zelo pomembno.

Slamokrovstvo kot izginjajoča obrt in domača dejavnost je za Janeza hkrati služba, poklic, užitek in konjiček. Veščine se je naučil od očeta Antona, v preteklosti pa mu je veliko pomagala žena Renata, ki je tudi vezala in podajala (metala) snope na streho. Očetu je moral pomagati pri vsakem delu, vsako leto več, saj je primanjkovalo delovne sile. V tem je sčasoma postal mojster, povpraševanja po slamnatih strehah je bilo vedno več. Sedaj pri žetvi in sušenju na njivi pomagata, poleg žene in očeta ter ostalih mladih delavcev, še hči in sin. Vsako leto sta z očetom pokrila od 1000 do 1500 m² streh. Leta 2013 je prvič sam, brez pomoči očeta, pokril 250 m² površine. Oče Anton pa, primerno svojim letom, rajši ostane na tleh. Kdor ima strah pred višino, ne more delati na strehi. Očetovo znanje je Janez nadgrajeval, prav tako je posodabljal orodje in pripomočke. Tehnika pokrivanja, ki je zelo pomembna, je ostala enako, spremenil se je material, orodje in detajli pri pokrivanju. Delo slamokrovca ni enostavno, gre za veliko ročnega dela, pridelek pa je še vedno odvisen od ugodnega vremena. Veliko fizičnega napora je potrebnega pri čiščenju slame, kjer posameznik ves dan ročno češe velike količine slame skozi lesene grablje.

Prihodnost slamokrovstva je v ozaveščenosti kupcev in graditeljev, da je slama naravni material, toplotni in zvočni izolator hiše, lahko se ga tudi reciklira. Z ustvarjanjem naravne klime, ki poleti omogoča ohlajevanje, pozimi zadržuje toploto. Njena slaba lastnost sta gorljivost in zajedavci. Vračanje k naravi ter užitek ob posedovanju slamnate strehe sta danes postala razkošje, ne nuja in naravna danost – tako kot v preteklosti, je zapisala  Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti.