»Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče…Kot mati treh šolarjev sem silno hvaležna, da se še vedno zavedamo pomena tega pregovora, saj je nedavno  tega z njim prišla iz šole hči in povedala, da so v šoli pekli kruh. Bila je silno ponosna, kajti učiteljica jim je povedala, da kruh ne zraste na polici v trgovini, ampak se vse začne z delom na njivi… Zato se sprašujem, kjer zavest naše družbe izgubi bistvo in cilj kmetovanja, ko pa na drugi strani brez hrane ni preživetja… Sama na kmetiji živim 15 let in v tem času je naša kmetija preživela že marsikaj, kot marsikatera druga. Kot veste, smo imelo zelo velike poplave, iz katerih smo se le s težavo izvlekli, vendar sem danes  kljub grenkim sledem, ki so jih pustile, trdno prepričana, da so med nami kmete, kmete občine Starše, spletle prijateljske vezi in verjamem, da so te vezi danes močnejše, kot so bile kdajkoli prej. V tem prepričanju smo tudi ustanovili naše združenje (Združenje kmetic in kmetov Starše, op.a.).

Kot veste, je moj partner podedoval kmetijo od svojih staršev. Nanje sva kljub problematiki v kmetijstvu silno ponosna, saj sta že leta 1990 vedela, da se kmetija mora iz vasi pomakniti na njeno obdobje. Kot vemo, je to sedaj, po mnogih letih, naredila tudi naša država. In potem se kot mnogi vprašam, zakaj smo vedno v družbi manjvredni ali manjvedni, če sta onadva bila že leta 1990 korak naprej in nikakor ne morem spregledati, da je ta korak naše države trajal kar 25 let. In  sedaj, ko sva kmetijo prevzela midva, imava kar naenkrat – in to kljub vsej kmetijski zakonodaji in birokraciji, ki vsakodnevno prispeva k propadu kmetijstva, zvezane roke in nikakor ne moreva zaokrožiti kmetije v celoto.

Zavedam se, da smo kmetje pod kontrolo in vsakodnevnim nadzorom sovaščanov. Vendar sem kljub temu prepričana, da naše inšpekcijske službe dobro opravljajo svoje delo in da ni potreben še dodaten pritisk družbe, v kateri živimo in sem mnenja, da le čevlje sodi naj kopitar, kot radi rečemo… Zato iz tega mesta prosim našo občino, da nas razume, da nikoli ne pozabi, da smo tudi kmetje del črede, katero pase, in dober pastir poskrbi, da so vse ovce site. Zato bi bili vsi kmetje občine veseli, da bi našo problematiko reševali na naših poljih, kajti to so naše pisarne, naši počitniški domovi in nikoli ne pozabimo, da hrana iz trgovskih polic raste na naših poljih. Na koncu prosim našo občino in župana, da nam pridete naproti, nekako skrajšate roke o pridobitvi predkupnih pravic, ki so vse daljši in nam vse težje dosegljivi, da ozavestite ljudi, da je slovenska hrana še vedno zdrava in zdrava hrana je privilegij naše družbe.«