Posledice vojne v Ukrajini naj bi z višjimi cenami hrane močno čutili tudi v Sloveniji.

Če smo doslej operirali s podatkom, da so se povprečne odkupne cene tone doma pridelane pšenice v Sloveniji od leta 1991 do 2020 gibale v območju 150 evrov, je to bila z lanskim nedavnim dvigom mineralnih gnojil in energentov preteklost.

Vojna, v kateri sta od 24. februarja Rusija in Ukrajina, svetovni kmetijski velesili, že povzroča tektonske premike tudi na globalnem trgu. Ne le politične, pač pa tudi na kmetijskih trgih. Najbolj pri prometu z žiti, pa tudi z oljnicami in drugim poljščinami. Cene so poskočile v nebo, trgovanje z njimi pa je močno okrnjeno.

187,77 €/t je bila lani povprečna dosežena odkupljene cena tone v Sloveniji pridelane pšenice. Za leti 2011 (196 €/t) in 2012 (194,30 €/t) je bila v zadnjih 31 letih tretja najvišja, a krepko pod ceno, ki je veljala na tujih trgih v soseščini.  

Nekoč domače ni bilo (skoraj) nič vredno

Slovenski mlini so se v času žetve pri formiranju odkupne cene pšenice in z njihove strani pridelovalcem vsiljenih unikatnih parametrov štirih kakovostnih razredov, ki jih ne poznajo nikjer v Evropi, vsako leto igrali na karto, da tudi njihove cene narekuje dogajanje na globalnem trgu. Kjer je (bilo) pšenice na pretek. Zavedali so se, da bodo po žetvi tujcem za pšenico plačevali več.  Zaradi teke njihove dvoličnosti se je zanimanje naših kmetov za setev pšenice močno zmanjšalo. V smislu površin skoraj za tretjino. Pa tudi pri odkupu, saj za potrebe hrane za ljudi vsako leto z lastnim pridelkom pokrijemo največ tretjino potreb.

Sedaj, ko je jasno, da teh surovin vsaj kratkoročno na globalnem trugi več ne bo v izobilju, bodo naši mlini morali priznati svojo neposrečeno strategijo. Račun bodo izstavili nam, potrošnikom.

Koliko pšenice imajo trenutno slovenski mlini v svojih kaščah, in ali nam  bo to zadostovalo za nemoteno oskrbo do nove žetve, ne pove nihče. Želeli bi, da se motimo v slutnji, da ni daleč trenutek, ko bo primorana država odpreti svoje blagovne rezerve.

Vsaka pametna ekonomija pri pridelavi hrane svojo prihodnost na dolgi rok gradi na lastni samooskrbi. In ne na odvisnosti od (doslej) poceni hrane na globalnem trgu.

Rusija: po klasični še ekonomska vojna?

Težko je sicer napovedati, kaj vse se bo v bližnji prihodnosti (še) zgodilo. A je  velika verjetnost, da bo Rusija odprla še eno vojno do Evrope, in to globalno na ekonomskem področju. Torej bo uvedla blokado na trgovanje s svojo pšenico, drugih poljščin in mineralnih gnojil. Od vsega tega so številne države v Evropi močno odvisne. In jih bo ukrep močno prizadel. A je po drugi strani ranljiva tudi Rusija. Zdi se, da manj kot Evropa. Male ekonomije, kot je tudi Slovenija, bodo v teh razmerah najbolj na udaru.  

V primeru, če bi Rusija zasegla ukrajinske kmetijske produkte in resurse, pa bi bile ekonomske posledice ne samo za Evropo, pač pa ves svet, nepredstavljive. Ne pozabimo: vojno dobijo tisti, ki imajo hrano.

Rusija in Ukrajina sta še leto, dve nazaj  imeli  skoraj tretjinski svetovni tržni delež s pšenico (sama Ukrajina več kot 10-odstotnega), pri koruzi je bil ta petinski , pri oljnicah pa kar več kot 80-odstotni.

Vojna v Ukrajini je cene na evropskih in svetovnih borza pri žitih hipoma pognala v nebo. Če so za v Sloveniji pridelano pšenico ob zadnji žetvi naši mlini za tono v povprečju ponujali 190 evrov (leta 2020 malo nad 148 evrov), so zanjo konec lanskega leta tujim trgovcem z žiti že plačevali tudi 250 evrov. Sedaj jo pod 330 evrov ne dobijo.

Naši mlini so v času žetve dobili pšenico s strani domačih kmetov, zadrug ali drugih organizatorjev odkupa, dostavljeno na njihova dvorišča, cena na borzah pa velja naloženo na kamion prodajalca.

Cene hrane

V analizi o ceni kruha, ki smo jo v Kmečkem glasu opravili konec lanskega leta, smo ugotavljali, da je strošek pšenice v trenutnih cenah kruha od 5 do 10 %. Je pa nekaj krat po 10 % (vsaj 30 do 40 %) strošek pšenice v ceni mlevskih izdelkov, torej mok.  Ker pa nobenega pekovskega in testeninskega izdelka ni mogoče narediti brez moke, niso izključeni novi pretresi pri maloprodajnih cenah mok in izdelke iz nje.

Nepredstavljivo močan naj bi bil vpliv dviga cene na kmetijskih trgih tudi na cene izdelkov prehrambne industrije, kjer se žita uporabljajo za krmo, torej pri prireji mleka, perutninskega in prašičjega mesa, jajc in še kje. Pač pa tudi na izdelke, kjer so ti pridelki glavne surovine. Torej bo prišlo do vsesplošne nove rasti cen hrane. In do potencirane rasti inflacije. Ta je že sedaj rekordna, 6-odstotna.

Dodaten pospešek k napovedanim dvigom cen hrane pa bodo imele še višje cene energentov in pogonskih goriv.  Te so zgolj v  nekaj mesecih  dosegle rekordno visoko raven že pred vojno. Tudi, če bo prišlo do hitrega konca vojna, ekonomisti napovedujejo, da bodo njene posledice daljnosežne.