Namakanje v kmetijstvu je edini ukrep, s katerim lahko ob suši kot enem od vremenskih ekstremov zagotovimo stabilno kmetijsko pridelavo. Zelenjadarstva pa brez namakanja itak ni.

Kljub veliki vodnatosti države se namakanja še vedno premalo poslužujemo. Ne le, da imamo glede na možnosti malo zgrajenih namakalnih sistemov, tudi obstoječi so preslabo izkoriščeni.  Zadnja leta je v kmetijstvu namakanih le okrog 2.700 hektarjev zemljišč.

Po nekaterih optimističnih napovedih bi lahko v državi namakalne sisteme zgradili na vsaj 10-krat več površinah, kot so trenutno. Intenzivna gradnja namakalnih sistemov nam veliko ne pomaga, če nam ti potem stojijo neizkoriščeni. Zato je pred gradnjo potrebna zaveza lastnikov, ki obvladujejo najmanj 67 % potencialno namakanjih zemljišč, katerega se bodo po štirih letih lotili tudi sami.

Po nekaterih podatkih je v evidenco, ki jo na podlagi Zakona o kmetijstvu vodi kmetijsko ministrstvo, pri nas vpisanih okoli 700 namakalnih sistemov. Ti teoretično omogočajo namakanje okoli 11.000  hektarjev kmetijskih zemljišč. Prevladujejo zasebni, ki so površinsko manjši (do 10 ha). Po podatkih kmetijskega ministrstva  (MKGP) je med največjimi Vogršček na Primorskem (980 ha), Dravski kanal z več namakalnimi sistemi v občini Gorišnica (1.500 ha), Ormož (670 ha), Krško (265 ha),…

Stagnacija

Po podatkih državne statistike (Statističnega urada Republike Slovenije, SURS), je bilo v letu 2019 za 3.152 hektarjev vseh namakanih zemljišč (vključno z zasneževanjem 236 ha smučišč in 270 ha golfskih in športnih igrišč ter zelenic) porabljenih dobrih 3,25 milijona m3 vode. To je sicer za 4 % več kot leto pred tem, a je bilo lani namakanih za 2 % manj površin.  

Največ se je namakalo njiv in vrtov (2.018 ha), sledijo sadovnjaki, oljčniki in drevesnice (17 % ali 541 ha), nekaj deset hektarjev je bilo namakanih vinogradov, trsnic in matičnjakov,… Le 4 % namakane površine so bili rastlinjaki, travniki in vinogradi. Kar 8 % je bilo lani namakanih zemljišč, ki jih uvrščamo med športna igrišča, od tega so 7 % namakanih površin bila smučišča (zasneževanje), ki se je izvajalo na 236 ha. Tudi namakanje 270 ha je bilo za nekmetijske namene.

Podatki nam veliko ne povedo, če jih ne primerjamo s prejšnjimi leti (TABELA 1). A lahko hitro  pridemo do zaključka, da dejansko namakane površine niso v korelaciji z medletnimi nihanjem porabe vode. Ta je namreč izključno odvisna od vremena oz. potreb po namakanju.

V času velikih suš leta 2000 in 2003 je bilo denimo za namakanje porabljene skoraj enkrat več vode, kakor pa zadnja leta, ko je bilo v povprečju sicer namakanih vsaj 500 ha več površin.

Akumulacije, jezera, reke, podtalnica,…

Večina vode za namakanje (73 % ali 2,578 milijona m3) je bilo tudi lani v Sloveniji pridobljene iz zbiralnikov ali akumulacij, komor sodijo tudi jezera. Sledi voda iz podtalnice (11 % ali 351.000 m3),  voda tekočih voda (10 % ali 318.000 m3), 6 % pa je bilo vode za namakanje  iz javnega vodovoda in iz drugih virov. Pohvalno je, da je bilo iz zbiralnikov (akumulacij) za namen namakanja lani glede na leto pred tem porabljene za 23 % več vode; iz vseh drugih virov, torej tudi iz podtalnice, pa za 26 % manj kot v prejšnjem letu. V primerjavi z letom 2003 pa so akumulacije za namakanje več kot tretjinsko manj izkoriščene.

Med tekočimi vodami, namenjene za namakanje, je bilo iz povodja Jadranskega morja za namakanje porabljene za enkrat več vode (2,1 milijona m3 ali 67 %) kot iz povodja Donave (1,1 milijona m3 ali 33 %).

TABELA: Voda za namakanje po vodnih virih (v 1.000 m3) 2003-2019 (VIR: SUR)

Slaba izkoriščenost

Glede na površino zgrajenih namakalnih sistemov, ki v kmetijstvu pokrivajo okrog 11 tisoč hektarjev, in dejansko namakanih hektarjev (okrog 2.700 ha), so sistemi še vedno preslabo izkoriščeni. V najboljšem primeru v lanskem letu le 25-odstotno.

Samo izkoriščenost državnih namakalnih sistemov v lasi Republike Slovenije, ki jih vzdržuje izvajalec državne javne službe, to je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (skupaj naj bi jih bilo za 1.334 ha), pa naj bi bila po podatkih ministrstva okoli 50-odstotna. Kot še navajajo na ministrstvu, naj bi bil odstotek izkoriščenosti zasebnih namakalni sistemi še večji, zlasti tisti, ki so namenjeni protislanski zaščiti ali trajnim nasadom, hmelju… Torej so potemtakem krepko pod pričakovanji, manj kot petinsko, izkoriščeni veliki namakalni sistemi v lasi občin ali namakalnih konzorcijev in drugih združenj.

MKGP: »Namakanje v Sloveniji se je sistemsko začelo v 80. letih prejšnjega stoletja, od takrat pa brez večjih prekinitev gradimo nove namakalne sisteme. Potencial za namakanje je velik, potrebe pa se glede na podnebne spremembe in prilagajanje na njih povečujejo iz leta v leto.«

  Interesa za namakanje je še vedno malo.

Živahna 7-letka

Kot je znano, na javnih razpisih v okviru Programa razvoja podeželja (PRP) 2014 – 2020 kmetijsko ministrstvo močno podpira gradnjo novih namakalnih sistemov, pa tudi nakup namakalne opreme koristnikov namakanja.

Za ta namen sta na voljo dve operaciji: M04.1: Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva in  specialni razpisi M04.3: Izgradnja namakalnih sistemov, ki so namenjeni več uporabnikom, in Tehnološke posodobitve namakalnih sistemov, ki so prav tako namenjene več uporabnikom.

V okviru podukrepa 4.1: Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva na ministrstvu med drugim podpirajo tudi naložbe v ureditev zasebnih namakalnih sistemov in pripadajočih vodnih virov ter nakup in postavitev namakalne opreme na vseh namakalnih sistemih. Ker naložbe v namakanje na kmetijskih gospodarstvih niso programirana v samostojni operaciji, za tovrstne naložbe niso v naprej določena javna sredstva. Do sedaj je bilo iz  naslova tega podukrepa izvedenih 10 javnih razpisov. 7 od njih v višini 64,6 milijona evrov se je nanašalo tudi na namakanje na kmetijskih gospodarstvih. Odobrenih je bilo 256 naložb v namakanje na kmetijskih gospodarstvih ter nakup in postavitev namakalne opreme v skupni višini 2,4 milijona evrov .

V okviru operacije M04.3 za izgradnjo namakalnih sistemov, namenjeni več uporabnikom so bili  doslej objavljeni 3 javne razpise, odobrenih pa je bilo 10 projektov v vrednosti 4 milijone evrov. Za tehnološke posodobitve namakalnih sistemov pa je bilo odobrenih  5 projektov v skupni vrednosti 5 milijonov evrov. Sicer pa je za to operacijo v tem programskem obdobju skupaj predvidenih 12 milijonov evrov.

V leti 2020 so predvideni javni razpisi tako na ukrepu M04.1 kot tudi na operacijah znotraj ukrepa M04.3.

MKGP: »Sredstva na ukrepih, ki omogočajo financiranje namakanja kmetijskih zemljišč, ne ostajajo. Kljub temu je glede na podnebne spremembe, suše, vročinske valove, pozebe in ostale klimatske dejavnike želja ministrstva,  da bi bilo vlog za izgradnjo namakalnih sistemov v prihodnosti še več.«

Metodologija

Znano je, da je gradnja namakalnih sistemov v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih v pristojnosti lokalnih skupnosti (če gre za lokalni namakalni sistem) ali zasebnikov (če gre za zasebni namakalni sistem). Novih državnih namakalnih sistemov pa po informacijah kmetijskega ministrstva v skladu z zakonom ni mogoče graditi.

Na investitorju je tako vsa odgovornost priprave dokumentacije ter izvedbe projekta, na ministrstvu pa ustvarjajo okolje, v katerem lahko vse ideje o izgradnji namakalnih sistemov pridejo do realizacije. Ministrstvo vsem potencialnim investitorjem nudi pomoč pri pripravi dokumentacije, tehnoloških rešitev ter drugih administrativnih vprašanj.

Če poenostavimo: papirni del je v domeni zasebnikov ali lokalnih skupnosti, finančno gradnjo namakalnih sistemov v celoti pokriva država.

Delež soglasij lastnikov kmetijskih zemljišč je odvisen od tipa namakalnega sistema. Pri zasebnih namakalnih sistemih mora biti soglasje 100-odstotno (odstop je le pri parcelah v solastnini, kjer se morajo z uvedbo namakalnega sistema strinjati tisti solastniki, ki imajo v solasti več kot 67 % solastniških deležev). Za uvedbo lokalnega namakalnega sistema pa je delež pogodb o namakanju 67-odstoten glede na površino predvidenega namakalnega sistema. V teh primerih se morajo podpisniki pogodb v 4 letih priklopiti na lokalni namakalni sistem ter tega začeti uporabljati.

Živahno tudi za naprej

Po znanih podatkih se zadnji površinsko večji namakalni sistemi gradijo v občinah Ormož, Gorišnica, Kanal ob Soči, v podjetju Agraria Koper in v okviru Kmetijskega inštituta Slovenije v skupni površini več kot 1.000 ha.

Vseskozi pa se pojavljajo ideje o izgradnji novih namakalnih sistemov. Tako so v pripravi projekti za izgradnjo namakalnih sistemov v občini Apače, Šenčur,  Preddvor in Kidričevo, obuja pa se tudi ideja o izgradnji severnega kraka Vogrščka.

Ministrstvo pripravlja tudi Skupni strateški načrt namakanja za obdobje med letoma 2021 in 2027, kjer pa pogoji in finančni razrez sredstev še ni znan.

Dejansko bi bilo potrebno potencialnim uporabnikom namakalnih sistemov privzgojiti čut, da o namakanju ne bi razmišljali le v času suš, pač pa tedaj, ko le-teh ni.  Za čas od ideje do vode na njivi za namakanje je zaradi zahtevne birokracije običajno potrebnih več let.

Koliko bi lahko v Sloveniji namakali?

Največji potencial za namakanje je ob večjih vodnih telesih. V Sloveniji so to akumulacija Vogršček, Dravski kanal, akumulacija HE Brežice, večji vodotoki in zadrževalniki. Poleg tega je marsikje mogoče tudi črpanje podtalnice za namakanje kmetijskih zemljišč, tako da se v Sloveniji (z izjemo ponekod na Obali) ne srečujemo s kroničnim pomanjkanjem vode. Zato je potencial za namakanje v Sloveniji zelo velik.

Slovenija je v 90. letih naročila študijo Slovenian irrigation project, ki je ocenjeval potencial za namakanje kmetijskih zemljišč pri nas. Že takrat je bila ocena, da je za namakanje primernih okoli 100.000 ha kmetijskih zemljišč. Ocena danes ostaja enaka ali še večja.