Pokanje s karbidom je tradicionalni običaj našega podeželja, ki se prenaša iz roda v rod in na velikonočno jutro odmeva v mnogih slovenskih vaseh in je več kot le hrupno razvedrilo, pač pa simbolizira odganjanje zlih duhov in po nekoliko novejši verziji ponazarja Kristusovo vstajenje.

Njega dni je bila ta aktivnost prepovedana in so se tedanji varuhi oblasti-miličniki, trudili, da je bilo tega pokanja čim manj, je pa res, da je pokanje pogojno dovoljeno samo na velikonočno nedeljo in to od 6. ure zjutraj, tako, da čim manj moti ljudi pri nočnem počitku. Ta običaj je dokaj živ na Štajerskem, v Prekmurju in Prlekiji, vzporedno z njim pa se pojavlja tudi streljanje z možnarji. Vsekakor pa se tradicija

Spomnim se sosedovega Franca, ki je pokal kar z dvema 50-litrskima kanglama od mleka in smo mu deca prinašali odletele pokrove od detonacije in za nagrado smo občasno smeli  s prižganim papirjem na palici sami prižgati acetilenski plin v kangli in tako povzročiti pok. Je pa res tudi, da smo občasno z njim vred bežali pred miličniki.

Na vzpetini ene izmed primestne četrti na Ptuju so se letos na velikonočno nedeljo že 25.  zbrali možje z namenom, da s pokanjem obeležijo praznike. »Res je. Že kar četrt stoletja negujemo in vzdržujemo to  staro tradicijo pokanja s karbidom,« pravi eden  od sodelujočih in dodaja: »Nekoč smo pokali  predvsem s pomočjo kangel za mleko, kjer pa je bilo potrebno po detonaciji pokrov prinesti nazaj. Sedaj pokamo običajno z desetimi 80-litrskimi kovinskimi sodi in tudi način je malo drugačen. Sod ima na dnu majhno luknjo preko katere s plamenom aktiviramo detonacijo in zgoraj ima nekoliko večjo luknjo skozi katero vstavimo grudo karbida, jo polijem z malo vode, da ustvarja eksplozivni plin acetilen in to luknjo zapremo s plastično folijo ter po določenem času, ko se v kangli ustvari dovolj plina, s plamenom preko manjše luknje izzovemo pok-detonacijo. V vseh teh letih k sreči nismo imeli nobene nezgode in tudi z varuhi miru, ki se danes imenujejo policaji,  do sedaj nismo imeli težav. Vse preveč starih navad in običajev tone v pozabo in trudili se bomo še naprej to tradicijo ohranjati pri življenju.« /Ignac Habjanič/