Znani soboški odvetnik v pokoju je avtor knjižnega dela, v katerem kot velik ljubitelj slovenske in svetovne zgodovine ter kot domoljub v najbolj žlahtni besedi, razmišlja, kje so pravzaprav začetki slovenskega naroda.  V panonskih Slovanih  ali Kocljevi Panoniji.

Knjiga, ki je konec lanskega leta izšla v nakladi 300 izvodov, jo je založila Evangeličanska cerkvena občina Moravske Toplice in še čaka na uradno predstavitev, je napisana poljudno  in je podprta s številnimi zgodovinskimi dejstvi. Pomembna  je po še nečem. 

To je tudi delo o domoljubju, ljubezni do domovine in njenih prebivalcev: skratka je kot naročeno za prebujanje nacionalne zavesti, torej domoljubja vseh dobromislečih iz naše dežele, Slovenije.

Zgodovina je učiteljica življenja

To ni Norčičevo prvo knjižno delo z njemu tako ljubo zgodovinsko tematiko. Že pred desetletjem je na simpoziju pomurskih pravnikov v Martjanski pogodbi opozoril nase z razpravo o položaju odvetništva v rimskem pravu; ob 650. obletnici prve pisne omembe Nemčavcev pa je leta 2015 napisal zgodovino tega kraja.

Z zadnjim  delom pa je priznani odvetnik poleg številnih znanih dogodkov, ki so se na Moravskem ter v Panoniji (od današnje Slovaške, Madžarske, čez SV Slovenijo do Romunije) odvijali v 9. stoletju, opozoril tudi na razmere v naši sedanji domovini. Eden ob pomembnih premikov za nastanek omenjenega dela, pravi Norčič, je bilo leta 2016  srečanje s plemenitim Slovencem, domoljubom in pisateljem Borisom Pahorjem. Tudi slednji je prepričan, da v sedanji slovenski državi ni pravega domoljubja, za to pa da je kriv v tem pogledu pomanjkljiv šolski sistem. »Spodbudil me je, naj napišem esej, ki bo jasno sporočal, od kod izhajamo. Verjamem, da bo ta esej vnesel v naša razmišljanja več pozitivnega domoljubja,« pravi avtor.       

Na vprašanje, če pripravlja še kakšno delo, pa je skrivnosten. Pravi, da je sedaj aktiven pri dokazovanju  zgodovinskega dejstva v primeru denacionalizacije premoženja beltinske grofice Zichy, da fevd v smislu rimskega prva ni lastninska pravica , pač pa zgolj časovno omejen užitek nepremičninske lastnine, ki se prenaša iz roda v rod. Beltinskega gradu in zemljišč namreč ne grofica, ne njeni potomci, nikoli niso bili pravi lastniki, pač pa je to bila madžarska krona. Zato nepremičnine, ki so jih obvladovali, dodaja, ne morejo biti predmet denacionalizacije.

»Potomci Kocljeve kneževine so se ohranili v Prekmurju, vzhodni Štajerski in sedanji Slovaški, kamor so se njihovi predniki umaknili pred navalom Madžarov.«

Vrednotenje njegovega dela

Glavni urednik knjige, častni škof evangeličanske Cerkve na Slovenskem mag. Geza Erniša verjame, da je pri avtorju iz domoljubja zrasla tudi ideja za omenjeno delu, s katerim bralce nagovarja, »… da je potrebno biti ponosen na našo zgodovino in poznati njeno (pra)zgodovino./…/ Esej Oskarja Norčiča nas opozarja, da bomo le s pomočjo domoljubja razumeli slovenski narod in slovensko dušo, našo prehojeno pot in naše razumevanje smisla življenja.«

Dr. Peter Čeferin, starosta slovenskega odvetništva, pa se med drugim strinja z Norčičevo ugotovitev v omenjenem delu, da je treba dati Slovenskim panonskim knezom – in še posebej knezu Koclju, prednost pred karantansko zgodovino in bi mu bilo potrebno postaviti spomenik. Največja promocija naše mlade države ob obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matico bi bila, če bi takrat (2019) v Murski Soboti postavili spomenik staroslovenskemu knezu Koclju in učiteljema Cirilu in Metodu. Slednji je uvedel starocerkvenoslovansko bogoslužje. »Slovenija bi s tem pokazala svojo evropsko razsežnost in kulturno povezovalnost,« pravi Norčič. Zakaj tu? To je geografsko področje nekdanje Kocljeve kneževine, ki je madžarski državi ni uspelo pomadžariti.  »Upam, da bo ta ideja uresničena v bližnji prihodnosti.«

Tudi jezikoslovec prof. dr. Marko Jesenšek z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je opravil lekturo eseja, ga je ocenil z izbranimi besedami.