Oljna ogrščica na razpotju

Skoraj vsa naša količina danes konča v tujini – Vse več se je uporablja za olja v živilski industriji, na prvem mestu pa še vedno biodizel. Tega je bilo nekoč nekaj tudi pri nas, danes skoraj neverjetni  pa so bili njeni načrti

V zadnji dekadi aprila in prve dni maja smo tudi letos na naših poljih bili priča prostranim rumenim planjavam, saj je v živo rumeni barvi cvetela olja ogrščica. Naši pridelovalci tej oljnici – enako kot bučam za olje,  iz različnim vzrokov v primerjavi z desetletjem nazaj namenjajo manj površin.  Glavni je ekonomski razlog, saj za njeno setev ni več visokih hektarskih spodbud,  relativno zahtevna tehnologija v njeni pridelavi, omejeni nabor zaščitnih sredstev,  pa tudi vse bolj nepredvidljive letine.  Zaradi t.i. korona krize zna pri njej še bolj v ospredje stopiti ekonomski vidik.

Po prvih začasnih statističnih podatkih o površini, ki jih je državna statistika (Statistični urad Republike Slovenije, SURS)  pridobila decembra lani s statističnim raziskovanjem (vzorčna telefonska anketa po kmetijskih gospodarstvih) in jih je objavila konec januarja, je bilo v Sloveniji v drugi polovici avgusta in septembra lani z oljno ogrščico zasejanih nekoliko več površin njiv kot ob jesenski setvi 2018.

 

Površine so se prepolovile

Po prvi projekciji naj bi bilo lani jeseni z oljno ogrščico zasejanih 3.754 hektarjev njiv, kar je za 2,3 % več kot po podatkih za enako obdobje leto pred tem.     

Sicer pa se je njena pridelava v zadnjih dveh desetletjih po izrazitem povečevanju površin ob vstopu Slovenije v EU sledilo občutno zmanjšanje. V zadnjih letih pa se je pridelava stabilizirala v območju okrog tri tisoč hektarjev. Po letu 2004 je bilo pri nas na površinah za obvezno praho  mogoče gojiti oljno ogrščico, sojo in sončnice, vendar le, če je bila zagotovljena njihova predelava v biogoriva, pridelovalci pa so za to lahko po hektarju dobili tudi do 600 € posebnih spodbud. Prav tako od leta 2004 za biogoriva v Sloveniji velja oprostitev trošarine.

Od osamosvojitve (1991), ko smo oljni ogrščici oziroma prej repici pri nas ob pridelku 2,9 t/ha  namenili 1.955 ha (leta 1997 le 54 ha), daleč največ površin je bilo zasejanih med leti 2007 in 2014, skoraj vsako leto pet tisoč hektarjev ali več (absolutno največ leta 2013 – 6.131 ha, leta 2014 5.563 ha, ko smo ob žetvi zabeležili tudi rekordni hektarski pridelek 3,6 tone). V prvi vrsti ukinitev spodbud pridelave oljnic za biogoriva in neugodna jesenska setev 2014 je pridelavo leta 2015 zmanjšala na vsega 1.629 ha; potem pa se je skupna površina te oljnice  gibala v že omenjenem območju tri tisoč hektarjev: 3.156 ha (2016), 3.435 ha (2017), 3.397 ha (2018) in 3.245 ha (2019).

Zahtevna pridelava, nizka odkupna cena

Kot smo že omenili, je med razlogi za vse manjši interes v pridelavi zagotovo na prvem ekonomski, saj so vložki glede na pri nas še vedno nizke hektarske pridelke v primerjavi s tujino veliki, relativno zahtevna je tudi njena tehnologija pridelave. Odkupna cena njenega zrnja se je zadnja leta po toni znižala na okrog 300 €. Njena pridelava je bila pri nas najbolj zanimiva zaradi proizvodnji biogoriv  iz nje in velikih subvencij za te površine. Velikopotezni načrti in nekaj malega tudi uresničenega so v tej smeri bili tudi pri nas. Danes je slika povsem drugačna. Zadnja leta njeno pridelavo otežuje tudi vse bolj omejeni nabor zaščitnih sredstev.

Pandemija korona virusa bo zagotovo imela velik vpliv tudi na oblikovanje njene odkupne cene ob letošnji žetvi; saj bo od pandemije zelo prizadeta Italija, kjer je končala večina naših količin, verjetno omejeni trg. To pa se bo potem odrazilo na obsegu njenih površin že ob letošnji jesenski setvi.

Lani so za tono zrnja oljne ogrščice naši pridelovalci dobili 310 €, predlanskim od 300 do 305 €, absolutno največ pa leta 2015, od 330 do 352 €.

 

Biodizel

Se pridobiva iz olja oljne ogrščice (nekoč repice), s tem da se olja potem vežejo z metanolom. Danes se glavnina zrnja porabi za proizvodnjo biogoriv, t.j. biodizla. Vodilni na tem področju so Nemčija, Francija in Italija. Ker pa je cena fosilnih goriv zaradi korona krize strmoglavila, je tudi njena (draga) predelava iz rastlin oljnic za biodizel na preizkušnji. Tudi zato, ker ga je mogoče po nižjih cenah kot glavne surovine za biodizel pridobivati iz cenejšega odpadnega jedilnega olja, uporabljene mešanice olj, živalskih maščob in drugega.

Biodizel je pomembna zelena energija.  Biodizel se lahko uporablja kot samostojno gorivo (100 % biodizel) v dizelskih motorjih, ki imajo odobritev proizvajalca. Lahko pa se ga zmeša z navadnim fosilnim dizelskim gorivom v različnih razmerjih. Pri nas na bencinskih servisih točimo dizelsko gorivo, ki ima primešano do 7 % biodizla. V predelanih dizelskih motorjih pa se lahko za pogon uporablja tudi 100 % rastlinsko olje, ki je sicer surovina za izdelavo biodizla stisnjeno iz oljnic, največ iz oljne ogrščice. V nepredelanih dizelskih motorjih pa nekateri zlasti v poletnem času uporabljajo do 30 % rastlinskega olja. Bioetanola kot prav tako pomembnega biogoriva, ki se pridobiva iz sladkorne pese ali žit, pa je lahko v bencinu največ do 5 %.

Glede na občuten padec cen fosilnih goriv v zadnjem času bodo morda zaveze držav znotraj EU, kolikšen del fosilnih goriv je v sektorju prevoza potrebno nadomestiti z obnovljivimi, zaradi korona krize začasno zastale. V zvezi s tem mag. Tomaž Poje z Oddelka za kmetijsko tehniko in energetiko  Kmetijskega inštituta Slovenije pravi, da so sicer distributerji goriv načeloma dolžni primešavati biodizel v dizelsko gorivo ali pa bioetanol v bencin. »Se je pa že pred krizo dogajalo, da so rajši plačali kazen zaradi nevmešavanja biodizla, kot pa da bi ga (pre)dragega kupovali,« je pojasnil in dodal, da se lahko  proizvodnja biodizla poceni, če se kot vhodno surovino uporablja rabljeno jedilno olje.

 

Še pomnite

Kot je znano, smo v ne tako dolgi preteklosti imeli največjega proizvajalca biodizla v nekdanjem Pinusu  Rače z letno proizvodnjo okrog 9.000 ton.  Pinus je skupaj s Petrolom potem postavil tudi sodobno tovarno biodizla, ki pa ni bila nikoli zagnana in so jo pred kratkim preselili v vzhodno Evropo.  Načeloma je Pinus za biodizel uporabljal domačo surovino, za ta namen pa je tudi kupoval cenejše olje v tujini. Od leta 2005 do julija 2007, ko je tovarno uničil požar, so biodizel iz oljnic (oljne ogrščice, soje in sončnic) kot prvi v Sloveniji proizvajali v tovarni Amiloza družbe Intercorn Trading Jožeta Jeriča v Gančanih v Prekmurju. Nekaj so ga tudi v Oljarni Kranj.

Pred skoraj poldrugim desetletjem  so bili v zvezi z biodizlom velikopotezni načrti tudi v Nafti Lendava oziroma njeni hčerinski družbi Nafta Biodizel, kjer so z Avstrijci z letno zmogljivostjo kar 60 tisoč ton načrtovali zgraditi največjo tovarno biodizla v Sloveniji in eno največjih v Evropi.  Surovino naj bi sprva uvažali, tovarna pa naj bi pomenila priložnost za prestrukturiranje slovenskega kmetijstva. Za njene potrebe bi  lahko z oljnicami na leto posejali kar 60 tisoč hektarjev.

Ambiciozni so bili tudi načrti s tovarno bioetanola (50.000 t) na območju nekdanje Tovarne sladkorja Ormož. Z biodizlom v Lendavi in bioetanolom v Ormožu bi Slovenija skupaj proizvedla več kot 100 tisoč ton biogoriv in s tem izpolnila obveznosti evropske Direktive 2003/30/ES o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v sektorju prevoza iz leta 2003. Po njej bi morala naša država že do leta 2010 zagotoviti 5 % biogoriv za pogon motornih vozil. Ker je Slovenija tedaj porabila 2 milijona ton goriva, je to že tedaj pomenilo 100 tisoč ton biogoriv. Do letos nadaljnjih 100 tisoč ton!

 

Evropska unija si je začrtala, da bo do leta 2020 20 % fosilnih goriv nadomestila z biogorivi.

 

Tudi lastno stiskalnico za pridobivanje rastlinskega olja za namen industrijske predelave oz. biodizla smo nekoč v naši državi že imeli, in sicer v Posavju. Danes nimamo praktično ničesar več.

Vse bolj zanimiva za jedilna olja

Je pa treba vedeti, da se zadnja leta vse več zrnja oljne ogrščice porabi v živilski industriji za proizvodnjo jedilnega (ogrščičnega) olja, ki je zaradi  kakovostnih novih sort vse bolj cenjeno.

Vsesplošna uporaba imena »repično olje« je po prepričanju stroke napačna, saj je to ime ostalo za olje, ki se je nekoč pridobivalo s stiskanjem semen repice. V novejšem času na naših poljih raste v veliki večini (oljna) ogrščica, ki je naravni križanec  med repico in zeljem. Iz te se stiska tudi olje. Zato bi se za ta olja moral uporabljati termin ogrščično olje ali olje (oljne) ogrščice. Za razliko od nekoč repičnega olja iz novejših sort oljne ogrščice stiskano olje več ne vsebuje za organizem škodljive kisline.

Pri stiskanju olja za živilstvo  je v naši soseščini zlasti vodila Avstrija, kamor naše zadruge vsako leto prodajo več oljne ogrščice. KZ Radgona je denimo lani za ta namen prodala celotno odkupljeno količino (nekaj več ko 300 t). KZ Ptuj je še vedno glavnino odkupljenih količin, ki so podobne radgonskim, prodala v Italijo za biodizel; Panvita, ki je na približno 300 do 400 ha tudi prideluje sama, jo pa tudi odkupuje od kmetov (lani čez 2.000 t), domačim kupcem, ti pa potem v tujino za živilska olja in biogoiva.

Iz prve roke smo želeli preveriti, koliko ogrščičnega olja stisnejo naše oljarne, a je bil njihov odziv zelo zadržan.

Tisti, ki so nam odgovorili, pa pravijo, da tako malo ogrščičnega olja – prevladuje postopek hladnega stiskanja, pridobijo zaradi slabega povpraševanja po njem.

V Oljarni Kocbek na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici na leto za olja stisnejo največ tono oljne ogrščice  iz katere pridobijo nekaj sto litrov ogrščičnega olja, kar je od vseh njihovih stisnjenih olj skupaj (med 40 in 45 tisoč litri, kjer močno prevladujejo bučna) praktično nepomemben delež. Kakor pri vseh njihovih oljih, tudi v tem primeru gre za nerafinirno olje, pravi lastnik Gorazd Kocbek. V njih ostanejo vse hranilne vrednosti in je v primerjavi z rafiniranim nekoliko dražje. A tega potrošniki ne ločijo. Pojasni, da so rafinirana olja oropana olja in je gola maščoba prirejena za kuhanje – da hrani ne pušča okusa in vonja. 

Tudi v Oljarni Središče ob Dravi po besedah Sonje Krabonja močno prevladujejo bučna olja. Na leto od skupaj 100 tisoč litrov vseh olj ogrščičnega stisnejo le okrog 70 litrov, pri čemer porabijo 200 kg oljne ogrščice. Surovine so pri obeh oljarjih so kajpak domače.

Od Kocbeka izvemo še, da je za liter ogrščičnega olja v postopku toplega stiskanja potrebnih tri kilograme oljne ogrščice, za hladno stiskano pa do 5,5 kg.   Ni nepomembno še dejstvo, da je pri stiskanju olja glavni produkt oljna pogača (60 do 70 %), ki se uporablja kot visoko kakovostno krmilo za živino.

 

Ker je oljna ogrščica zaradi dobro razvitega in gobokega koreninskega sistema v prvi vrsti v kolobarju ugodilka, torej ima v smislu uničenja plevelov in vpliva na kompaktnost tal tudi veliko predposevno vrednost za druge kmetijske rastline, ki ji potem sledijo, pa se številni kmetje in drugi njeni pridelavi navkljub vsemu ne bodo odrekli. Koristna pa je tudi za čebele. V to je prepričana tudi specialistka za poljedelstvo s KGZ Maribor Draga Zadravec, ki poudarja, da »… boljšo prihodnost tudi pri tej kulturi lahko v Sloveniji pričakujemo, če bomo iz pridelave znali narediti zgodbo, z “našim«, posebnim (butičnim) slovenskim ogrščičnim oljem in tropinami kot slovensko krmo. Drugače bomo na trgu vedno majhni in nepomembni in bodo primerne razmere za pridelavo ostale samo kot možnost za večjo pridelavo za druge prihodnje rodove. »