»Ko iščemo na pragu novega desetletja in ob obletnici plebiscita vizijo za prihodnost Slovenije, Evrope in sveta, smo lahko zaskrbljeni bolj kotkadarkoli prej v zgodovini.

Zaskrbljeni smo lahko zato, ker nam je virusustavil številne oblike javnega življenja in dela ter medčloveških odnosov, pa tudi zato, ker poskušamo najti rešitve zgolj z iskanjem zdravila in cepiva ter v ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni.  

Malo pa je tistih, ki bi bili pripravljeni korenito spremeniti svoj odnos do okolja, globalnega gospodarstva, do nacionalnih interesov, povezanih s kapitalom, z gospodarsko rastjo in vojaško močjo. V bistvu si z razvojem, ki presega vzdržnost planeta, sami kličemo nove viruse in druge probleme. Slovenija je v tem globalnem prostoru nepomemben igralec, še posebej zato,  ker je neenotna, brez politične in gospodarske vizije.

Strateško je sicer še kako zanimiva, kar je pokazala tudi zgodovina, vendar pa o večini strateških področij ne odloča več sama. Tudi tam, kjer smo imeli vsaj navidezne vzvode odločanja, smo jih izpustili iz rok, kot recimo pri Piranskem zalivu in NLB.

Čeprav smo se na plebiscitu pred 30 leti skoraj 100% odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, danes še vedno iščemo tiste, ki naj bi bili proti… Še vedno ni vsem jasno, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi strani in kdo se mora komu opravičiti.

Dr. Anton Trstenjak je imel dobro prispodobo… Namesto da bi segali po zvezdah, brskamo po smetišču.

Verjetno bi morali po 30 letih plebiscit ponoviti. Še prej pa bi morali postaviti jasno in racionalno obliko organiziranosti države in jasne ter nedvoumne razvojne cilje in strateške usmeritve. Ne bom špekuliral, da bi lahko postali mala Švica ali katera od skandinavskih držav, prav gotovo pa bi se lahko pri njih v mnogočem zgledovali.
Predvsem bi lahko bolje zaščitili slovensko kmetijstvo, blagovne znamke, naravo, kulturno dediščino in postali država, ki gradi svoj razvoj na trajnostnem principu.

Jubilej, kot je 30. obletnica plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bil za slovenski narod in državo prav gotovo zgodovinski trenutek, nam dovoljuje, da se spomnimo tudi legend in sanj, ki so jih imele generacije pred nami… Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Kralj Matjaž je bil dober kralj… Noč in dan so lahko k njemu prihajali siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so proti njemu združili svoje vojske. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki.
Legenda pravi, da se bo prebudil tedaj, ko mu bo brada zrasla toliko, da se bo devetkrat ovila okrog mize… Takrat bo prišel Matjaž s svojimi vojaki in premagal vse sovražnike, pregnal krivico in spet zavladal Slovencem. Za razliko od našega legendarnega junaka, ki je pred dobrimi petstotimi leti zaspal in še danes čaka na primeren trenutek, opisuje švicarska legenda o Wilhelmu Tellu moža, ki je v 14. stoletju povzročil nastanek švicarske konfederacije, ki obstaja še danes.

Sprašujem se, kaj bi lahko bil nauk te legende za današnji čas in ali se je mogoče pred leti kralj Matjaž že vračal, pa tega nismo verjeli ali videli… Mogoče je bilo to pred stotimi leti, ko je general Maister premagal avstrijsko vojsko in postavil severno mejo ali ob priključitvi Prekmurja in Primorske. Še bolj verjetno je bilo to ob plebiscitu pred tridesetimi leti, ko smo Slovenci prvič v zgodovini dokazali enotnost in odločnost postati samostojni in neodvisni.

Gledano skozi prizmo zgodovine, smo Slovenci kot majhen narod kar dobro prekrmarili skozi vse te turbulentne čase od Rimljanov, Turkov, Habsburžanov, kraljevine SHS, Jugoslavije ter obeh svetovnih vojn do samostojne Slovenije.

Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti je pomenil zgodovinski trenutek v vseh pogledih. Nikoli prej in tudi kasneje niso bile razmere tako naklonjene temu koraku… Padel je Berlinski zid, Jugoslavija je bila razbita, Evropa in svet sta imela simpatije do razpada socialističnega bloka in Gibanja neuvrščenih. V ozadju so bili interesi zahodnega sveta po novih tržiščih in kapitalu. Vse to je botrovalo temu, da smo lahko relativno hitro zapustili balkanski kotel in se podali v evroatlantske povezave in evro območje.

Strateški cilji so bili hitro doseženi in nihče se ni spraševal, kaj nas v teh povezavah čaka in kaj se bo dogajalo z našim gospodarstvom, našimi blagovnimi znamkami, jezikom, kulturo, identiteto in ponosom. Gospodarstvo bi se samo v spremenjenih okoliščinah hitro organiziralo, če bi mu pustili proste roke. Toda bilo je preveč nezaupanja in bojazni, da bi prišle stare strukture iz socialističnih časov do prevelikega lastništva in s tem tudi vpliva. Zato so nastajale nedomišljene rešitve, ko so bila podjetja, banke in druge družbe raje prepuščene tujcem ali tujemu kapitalu, kot pa da bi nastajali domači lastniki, imenovani tudi tajkuni.

Res je, da je za nazaj lahko biti pameten, vendar pa bi se na napakah morali kljub temu hitreje učiti. Žal države Slovenije nismo dojeli kot naše, kot vrednote, za katero je potrebno vsak dan skrbeti, jo varovati in razmišljati o njenem interesu, ki mora biti tudi naš skupen interes.

Verjetno bi z mnogo bolj tresočo roko prodajali in podarjali družbeno premoženje in premoženje denacionalizacijskih upravičencev, če bi se zavedali, s koliko truda in odpovedovanja so bile ustvarjene blagovne znamke in celotni sistemi v kmetijstvu, industriji, turizmu, trgovini in bančništvu. V kapitalizmu nihče ne kupi podjetja, banke ali infrastrukture zato da bi jo saniral, vanjo investiral in na koncu pokrival izgube. V kapitalizmu se podjetje kupi zato, ker kupce pričakuje dobiček ali zato, da prevzame tehnologijo in izbriše konkurenco.

Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je pripomoglo dejstvo, da je imela razvito lastno gospodarstvo, bančništvo in sistem, ki je omogočal tudi teritorialno obrambo. Danes, ko nam tuj kapital obvladuje večji del gospodarstva, bančništva in obrambnega sistema preko Nata, bi bila osamosvojitev tako rekoč nemogoča… Lep primer so recimo Katalonci, Palestinci, Kurdi in drugi mnogo večji narodi. Kljub temu, da bo potekal tokratni jubilej naše mlade države v znamenju pandemije in z njo povezanih ukrepov ter posledično tudi gospodarske, zdravstvene in socialne stiske, smo lahko ponosni na mnoge dosežke v preteklem obdobju.
Ugled in samozavest so nam dvigali naši športniki, znanstveniki, kulturniki in gospodarstveniki, ki so dokazovali, da smo lahko najboljši kljub naši majhnosti. Ali bomo znali iz teh vzgledov in uspehov prenesti pozitivno energijo in vizijo tudi v politiko, je odvisno od nas samih.

Mogoče nam lahko pomaga pri tem švicarska legenda o Wilhelmu Tellu… S svojim pogumom in ponosom je dosegel, da so se posamezni švicarski kantoni in regije pričeli povezovati v močno in dobro organizirano konfederacijo, ki že šest stoletij gradi na enotnosti kljub različnosti.

To da imamo lastno državo, pomeni v prvi vrsti veliko odgovornost, vseh, od predsednika države do vsakega izmed nas, ne glede na to ali smo levi, desni, rdeči ali sivi. Ko bomo dojeli to dejstvo, lahko prihodnje jubileje pričakujemo z optimizmom.«  

Janez Erjavec