(Pod)cenjeno kmetovo delo
Dva izredna dogodka v zadnjih letih – epidemija in vojna v Ukrajini, sta cenovna razmerja tako rekoč na vseh področjih in v vseh fazah na globalni ravni vrgla s tečajev. Da sta bila to res dejanska razloga za rušenje osnovnih načel ekonomije, kar ima za posledico, da za eno enoto sedaj dobimo občutno manj kot pred krizo, bi se dalo na dolgo in široko debatirati. Sta pa ta dogodka bila in sta še izgovor za stanje, ko nikoli večne bo tako, kot je bilo. V malih ekonomijah, kot je slovenska, so (po)rušena razmerja še toliko izrazitejša.
Spomnimo se, kaj se dogaja tudi s cenami hrane, ki se pri nas draži hitreje kot drugje po Evropi. Po drugi strani pa so pri nas cene osnovnih surovin kmetijskih pridelkov dosegle primerljivo evropsko raven v občutnem zamiku, sedaj pa se pri nas že nekaj časa cenijo, drobnoprodajne cene izdelkov iz njih pa se v trgovinah še naprej zvišujejo!
Da se navežemo denimo samo na mleko: maja je bila izhodiščna cena pri kmetu za standardno kakovost – 3,7 % tolšče in 3,15 % beljakovin za liter 0,39583 evra pred odbitki in prispevkom za promocijo. V trgovinah pa je mleko in izdelki iz njega po cenah iz časov, ko je bila izhodiščna cena zanj dobrih 50 centov in več. V ene letu so se pri nas mlečni izdelki v povprečju podražili za 30 %. Podobno je pri mlevskih in pekovskih izdelkih, mesninah, zelenjavi,…
Pšenica se je denimo v EU in tudi k nam pripeljana v enem letu pocenila tudi za 60 % in več, vsaj za enkrat nižji so v tem času tudi energenti, pa se je kruh v enem letu podražil za skoraj 18 %! Da dobimo za enak znesek v trgovini v enem letu vsaj za desetino manj, kar je tudi letna inflacija, priča dejstvo, da se je hrana v povprečju v enem letu pri nas podražila za 16 %, plače pa so se v tem času zvišale le za nekaj odstotkov. Ugotovitev, da je naša kupna moč vse slabša, potrjuje tudi nedavno objavljeni podatek, da smo si pred slabim desetletjem lahko za svojo povprečno plačo kupili 549 kilogramskih hlebcev kruha, letos, ko je ta sicer nominalno višja za 42 %, pa si jih lahko 90 kilogramov manj.
Kaj je ključni razlog za to in kdo je glavni krivec da je tako, odgovornost nase razumljivo noče prevzeti ne živilska industrija, ne trgovina. A krivec za to so lahko ali višji stroški, ali pa višji dobički?
Živilci pravijo, da denimo kruh ali moke v tem trenutku (še) ne morejo poceniti, dokler ne bodo spraznili zaloge po visokih cenah kupljene pšenice, pa tudi energente da so zakupili po višjih cenah, kakor pa so ti sedaj na prostem trgu. Kako (ne)pomembna je ključna surovina v vsej zgodbi, torej kmetov proizvod, ki ga prodaja in da je za ostala dva člena v verigi že skoraj nujno zlo, priča dejstvo, da je vrednost pšenice v ceni kruha okoli 5 %, v moki pa le še okoli 20 %. Slednji vrednosti ali malo nad njo, se gibajo tudi razmerja med ceno mleka in denimo povprečno kompleksnejšimi mlečnimi ter mesom in mesnimi izdelki. Rasti cen energentov, delovne sile, dodatkov, embalaže in še česa, nihče ne oporeka, toda brez pšenice ni mogoče dobiti moke in iz nje speči kruha, brez mleka ni mlečnih izdelkov, brez mesa ni mesnin. Ustrezni nadomestki sicer cenijo proizvodnjo, in kakovost izdelka, a to potrošniki v znižanju cene hrane še niso občutili. Vse naj bi se zgodilo z zamikom, mirijo.
Ker popisovanje cen izbrane košarice 15 osnovnih živil na trgovskih policah ni doseglo pričakovanega učinka, in se hrana še naprej draži, bo Vlada RS od julija v skladu s sprejeto uredbo spremljala, analizirala in kontrolirala gibanje cene, količine ter poreklo kmetijskih pridelkov in živilskih proizvodov po celotni agroživilski verigi, in to v sektorjih žit, mesa, mleka, jajc, sadja in zelenjave. Poleg že doslej spremljane prve košarice, ki se bo sedaj nadaljevala, bo druga, razširjena košarica vključevala 29 skupin živil.
Hitre objave prvih ugotovitev po prepričanju poznavalcev spet ne bodo korak v pravo smer. Že pri rednem sprotnem navajanju ugotovitev pri spremljanju cen košarice so se trgovci potem cenam prilagodili, spremljane izdelke v košarici so pocenili, to pa ni vplivalo na želeno znižanje inflacije pri hrani. V spirali najnižjih cen v košarici so zvodeneli tudi pričakovani učinki več kot sedem let trajajoče nacionalne sheme Izbrana kakovost.
Tisti, ki potezo vlade v spremljanju deležev v verigi pozdravljajo, rekoč, da je to korak v pravo smer, so prepričani, da bi moralo biti spremljanje cen od kmeta, posrednika, živilske industrije do trgovca pozitivna sistemska sprememba in ne izredni, da ne rečemo kaznovalni ukrep, ki naj bi predvidoma trajal le pol leta. Kot pravi agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, bi moral biti ta pristop orodje za zaupanje med deležniki, dvig njihove konkurenčnosti in razvojno naravnanosti. Ni pa malo tudi takih, ki so prepričani, da tistega, ki si v verigi preskrbe s hrano neupravičeno prilašča velike dobičke, sploh ni.
Uredba o nadzoru cen in marž kmetijskih pridelkov in živil, ki jo je objavilo gospodarsko ministrstvo, po izjavah kmetijske ministrice ni ukrep, s katerim bi želeli zajeziti cene, pač pa bi radi ugotovili, kako se te gibljejo po celotni verigi preskrbe s hrano. Napovedala je, da bo vlada v primeru »anomalij« tudi ukrepala.