Z roba njihove kmetije, kjer stoji kip sv. Jurija je pogled na edinstveno cesto, ki je med vinogradi speljana v obliki srca. Pravijo ji tudi »srčkasta cesta« in velja za eno največjih znamenitosti štajerske in slovenske turistične pokrajine sploh.

Na kmetiji uživajo pri delu in imajo še veliko načrtov. V to jih ni prepričalo niti 3,5 milijona evrov, kolikor jim je zanjo v paketu v začetku lanskega leta ponujal špekulativni Avstrijec. Slednjih je dinamika nakupov na tem obmejnem vinogradniškem območju od vstopa v EU nadpovprečna.

Vinogradniška kmetija Dreisiebner v razloženem kraju s pomenljivim imenom nosi hišno številko 1. Leži 470 metrov nad morjem, praktično le  nekaj deset metrov od meje z Avstrijo. Po delu ceste, ki je na poti do njih speljana po slemenu, je danes zelena meja, nekoč pa je bila ta zelo zastražena državna.

Dreisiebnerjevi (od leve): mama Štefka, oma Viktorija, oče Janko, gospodar Janez, žena Andreja. Spredaj otroci AnaMari, Jakob in Jan.

Zgodovina

Življenje med vinogradi ni bilo nikoli lahko. Povezano je bilo s trdim delom  in iznajdljivostjo, kako preživeti. »Na tem mestu živimo od leta 1836, torej že 7. generacija. Takrat so moji predniki kupili sedanjo hišo  in se sem preselili iz doline,« pogovor začne mladi gospodar Janez. Čeprav je bila doslej mogočna stanovanjska hiša, v drugi polovici 18. stoletja zgrajena iz pohorskega kamna, deležna številnih prenov in širite, izvemo, da v njej Dreisiebnerjevi prebivajo še danes. »Tačas štiri generacije.«

Tudi Janez je ponosen na svojega pradedka Johana. Ta je kot krajevni  župan in zaveden Slovenec dosegel, da je bila državna meja po koncu I. vojne tod iz doline prestavljena na sleme. In so (tudi) oni ostali na tej strani meje. Veliko sorodnikov pa imajo v Avstriji. Na delu njihove domačije, ki ob ugodnem vremenu omogoča čudovite panoramske razgled, z letnico 1848 stoji tudi mogočni kamniti kip sv. Jurija, zavetnika teh krajev.

3 x 7 ali skupaj 21 hektarjev danes obsega kmetija. Sedem  hektarjev je vinogradov, sedem gozdov in sedem trajnih kmetijskih zemljišč: travnikov, ograjenih pašnikov, travniških sadovnjakov ter plantažnih nasadov aronije in drevesnih sadnih vrst. V več hektarjev velikih oborah se pase do 30 damjakov. So le ena od surovin za domače suhe mesnine.

Danes

Janez je kmetijo kot mladi prevzemnik od očeta Ivana nasledil leta 2016. Z ženo Andrejo, ki se je primožila iz bližnjega Jurija ob Pesnici, sta zastavila smeli načrt popestritve in širitve  dejavnosti, s katero sta že v 80. letih začel že njegova starša. Imajo podatek, da je že pradedek Johan leta 1937 začel z vinotočem. »Ponudbo gradimo na znamenitem pogledu na srčkasto cesto med vinogradi. Po naključju je bila v taki obliki speljana pred kakšnimi štirimi desetletji,« pravi Andreja. Pred tem so tudi Dreisiebnerjevi imeli dostop do svoje kmetije samo z avstrijske strani.

Največ zaslug za novo cesto in njeno podobo je imel možev dedek Ivan. Ta je graditeljem svetoval, naj na bodoči cesti pod hribom zaradi strmega terena naredijo zavoje. Za njeno širitev jim je menda odstopil tudi zemljo. Delavec na stroju jo je slučajno zavili trikrat, kolikor ima zavojev srce. To so domači ugotovili še isti večer. Z asfaltno preplastitvijo je srčkasta podoba ceste prišla še bolj do izraza. Zaradi vse večjih obiskov ljudi od blizu in daleč – ob vrhuncih na dan tudi do tisoč in več, ki so – potem, ko se je o njej po nekem dogodku okrog leta 2000 hitro razvedelo, hoteli videti to edinstveno »srčkasto cesto«, se pred njo fotografirati ali pa celo poročiti, je bilo nekaj potrebno storiti. Tudi zato, ker so obiskovalci skakali vsevpreg, fotografi pa zlorabljali posnetke tudi za promocijske namene. »Razmere več niso bile obvladljive. Zato smo se odločili režim ogledov prilagodili duhu časa in po večletnem urejanju dokumentacije sredi lanskega leta zagrizli v investicijo gradnje razgledne ploščadi in ureditve okolice,« pravi Andreja. Četudi so bili komentarji o njihovi odločitvi sprva različno, danes mlada ugotavljata, da so se odločili prav. Tudi čas za izvedbo, ko so vladale omejitve gibanja zaradi koronskih ukrepov, se je izkazal za zelo primeren.

Pogled na srčkasto cesto je poslej plačljiv. Za kavcijsko ceno 5 evrov je po ogledu  mogoče izbirati med steklenico njihovega izbranega vina zvrst, domačo marmelado ali grozdnim sokom, ta znesek pa je mogoče poračunati tudi z njihovo drugo ponudbo. Vso do leta 2018 je bil vinograd, kjer poteka edinstvena zavita cesta, v lasti Avstrijca, ki ga je dobil vrnjenega po denacionalizaciji. Po 20 letih so ga kupili njegovi dolgoletni najemniki, sosednja kmetija Šerbinek.

Razgledna ploščad je ogradila kip sv. Jurija.

Razgledna ploščad še z druge, čelne strani. 

Jutri

Kmalu se bo pri njih začela še druga investicija. »Do jeseni naj bi pod streho spravili še ob mojem prevzemu kmetije načrtovane – prav tako milijon evrov vredne investicije: zgraditve nove vinske kleti s prostorom za degustacije in dogodke, širitvijo obstoječih, dodatnih nastanitvenih zmogljivosti ter temeljito obnovo stanovanjske hiše. Slednja pravzaprav že poteka. Ko bo vse nared, bomo lahko sprejeli do 200 gostov,  pri nas bo lahko prenočilo več 30 ljudi,« tik pred načrtovano gradnjo nadrobi Janez. Odkar je gospodar, so obnovili že nekaj hektarjev vinogradov, s tem bodo pod razgledno ploščadjo nadaljevali tudi letos. 

Tako kot njegov oče Janko meni, »… da se tudi lokalni vinogradniki z znamenitih Svečinskih goric, ki tvorijo vinogradniško območje od Špičnika, Slatine, Ciringe, Plača, do Plintovca, Svečine in do še kje, pri promociji svoje ponudbe, kakor lokalna skupnost, preslabo povezujemo. Eden drugemu zavidamo, kar imamo, kar je slovenska bolezen.«     

Ko bo pri koncu še letošnja investicija, imajo na področju turistične ponudbe kar nekaj izzivov. Kot prevod njihovega priimka iz nemščine pove (3-krat 7 ali 777), na razgledni ploščadi načrtujejo gostiti najboljša slovenska košarja – en ima na svojem dresu številko 77 (Luka Dončić), drugi 7 (Goran Dragić). Na njej bodo pripravljali kulinarične večere s predstavitvijo vin in jedi  devetih vinorodnih okolišev vseh treh slovenskih vinorodnih dežel. Iz 21-metrskega domačega vodnjaka iz leta 1907, v katerem je kar 10 metrov vode, pa bi radi gostom ob prevladujočih belih vinih normalnih trgatev, barikiranih ter predikatnih, tudi ledenem,  ponudili naravno hlajene lastne penine.

Štiriperesna deteljica

Svojo vinsko-turistično ponudbo tačas Dreisiebnerjevi gradijo na štirih točkah. Pogled na s strani tujcev za lastno promocijo velikokrat zlorabljeno cesto med vinogradi je kajpak njihov najmočnejši adut.  Pod srednjeveško hišo je njihova najstarejša vinska klet stara okrog 300 let, torej več kot hiša sama. V različnih obdobjih se je klet dograjevala in je v celoti »velbana«. Ko bo zgrajena še nova, 200 m2 velika, se bo njihova skupna dolžina povečala na kar 140 metrov.

Vse vinske kleti so velbane ali obokane.

Na sosednjem hribu, za njihovim vinogradom, je ob mejni cesti   postavljena velika granitna miza. Polovica nje je na slovenski, druga je na avstrijski strani. To pomeni, da se lahko za nje (po)gostite v dveh državah.

V spomin na čas, ko je še veljal strog mejni režim in je bil pri njihovi kmetiji za domačine, v večini dvolastnike, mejni prehod, so po padcu meje na konico visoke in navkreber postavljene lesene mejne rampe sami namestili goloba miru. Danes ovir za dostop k njim več z nobene strani meje ni, s sosedi živijo v slogi, njihov odmaknjeni svet pa odkrivajo tudi obiskovalci iz oddaljenejših in celo čezmorskih držav.

Pri njih so kar tri kronane glave:  med leti 1996 in 1997 je bila mama 7. Svečinska vinska kraljica,  med leti 2016 in 2017 je to kot 17. ponovila Andreja; vinska kraljica, in sicer 3. Mariborska, pa je bila tudi Janezova sestra Majda (2006-2008).