(Še) veliko možnosti za višjo dodano vrednost
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 17. april 2015 ob 11:18

Odpri galerijo

Gorišnica: posvet o smereh razvoja kmetijstva v Spodnjem Podravju

Ptujska biotehniška šola, ki deluje v okviru tamkajšnjega šolskega centra, je v sodelovanju s Kmetijskim gozdarskim zavodom Ptuj z vsebinsko pestrim posvetom pod naslovom »Ali lahko kmetijstvo v Spodnjem Podravju ustvari višjo dodano vrednost?« skušala poiskati številne odgovore. Sprašujejo se, ali so v regiji v kmetijstvu in z njo povezanimi dejavnostmi kot pomembnim dejavnikom tamkajšnjega regionalnega razvoja uresničene vse možnosti za pridelavo in predelavo kmetijskih pridelkov, ekološko pridelavo, trženje kmetijskih proizvodov in storitev ter rabo obnovljivih virov energije.

O iz­zi­vih v kme­tij­stvu v Po­drav­ju so raz­mi­šlja­li: dr. Vla­di­mir Ko­ro­šec (levo), Ta­de­ja Kvas Ma­jer, An­ton Ja­go­dic, An­drej Re­ber­ni­šek, Bran­ko Va­len­ko, Pe­ter Pri­bo­žič in Slav­ko Le­ben.

Že dejstva, podprta s številkami, ki najbolj zgovorno pričajo o položaju kmetijstva v enem najpomembnejšem kmetijskem območju v državi, potrjujejo, da je razvojnih priložnosti – pa tudi možnosti – še veliko.

Rešitev številnih težav je v povezovanju

Tako kot je že uvodoma povedal glavni organizator in moderator posveta, dr. Vladimir Korošec, ravnatelj Biotehniške šole Ptuj, je tudi Tadeja Kvas Majer, generalna direktorica Direktorata za kmetijstvo na kmetijskem ministrstvu, podrobno predstavila strategijo kmetijstva v novem programskem obdobju. Pravi, da je ključni razlog temu, da pri nas kmetijska proizvodnja v smislu zadostne samooskrbe ne dosega želenih učinkov, nepovezanost njihovih glavnih akterjev. Kmetov torej. Čeprav ugotovitev ni nova, se na bolje še vedno premika po »polžje«. Kvas Majerjeva je prepričana, da je lahko samo povezovanje domačih, slovenskih kmetijskih pridelovalcev v smislu skupnega nastopa na trgu in skupne promocije model uspešnega soočenja tudi pri nas vse bolj očitnega globalnega trga.

Anton Jagodic, na KGZS vodja sektorja za kmetijstvo in gozdarstvo, je povedal, da v državi na 482 tisoč hektarjih kmetijskih površin kmetuje 74.650 kmetijskih gospodarstev, kar pomeni, da je povprečna velikost kmetije 6,5 hektarja (v EU čez 14 ha), povprečna starost nosilcev kmetij pa 56 let. Strinja se, da je delovno mesto v kmetijstvu zelo zahtevno in terja od akterjev nenehno usposabljanje in izobraževanje. Vse to potrjuje, da samostojno nastopanje kmetov na globalnem trgu ne more biti pravi model. Še posebej ne v ekološki pridelavi, kamor je trenutno v državi vključenih 3.049 kmetij z 8 % vseh kmetijskih zemljišč, in kjer imamo pri nas zaradi velikosti kmetijskih gospodarstev oziroma posestne strukture še veliko razvojnih možnosti. A prav tu smo v smislu povezovanja priča največjim pozitivnim premikom.

Kako zadržati mlade?

Je pa v nadaljevanju ob navedbi, da so naravne danosti sicer glavni faktor za kmetovanje, ne pa edini, izpostavil perečo problematiko še vedno zelo očitnih razlik pri osnovnih pogojih za življenje na podeželju in mestu. Marsikje namreč ruralno področje v smislu osnovne komunalne infrastrukture še vedno in ponekod vse bolj zaostaja za urbanim. Če bomo želeli, da bodo mladi ostali na podeželju, nadaljevali in posodabljali kmetijsko pridelavo, jim bomo morali omogočiti z urbanimi središči primerljivo kakovost življenja, je poudaril Jagodic.

Tudi podatki Petra Pribožiča, vodje kmetijske svetovalne službe KGZ Ptuj, ki kot nove možnosti v (kmetijski) pridelavi v nižinskem delu Podravja vidi v namakanju in posledično z njim v prestrukturiranju, potrjujejo, da mladi s kmetij še vedno množično odhajajo oziroma je število družinskih članov na kmetijah vse nižje. Postregel je z zaskrbljujočim podatkom, da se je število družinskih članov na vseh slovenskih kmetijah v obdobju zadnjega desetletja z 41.688 zmanjšalo na 31.774 oziroma se je v smislu polnovrednih delovnih moči (PDM) to število s 14.444 znižalo na 9.844. Po podatkihAndreja Reberniška, direktorja KGZ Ptuj, ki je predstavil tudi ekonomski položaj kmetij na območju upravnih enot Ptuj in Ormož, se je na tem območju skupno število kmetij v dobrem desetletju zmanjšalo za 18,2 % (v Sloveniji za 13,8 %), na 4.840. Te obdelujejo v dveh omenjenih upravnih enotah 36.165 ha kmetijskih zemljišč. Skupaj z območjem Lenarta, Slovenske Bistrice in Radelj, ki pa jih ne uvrščajo v Sp. Podravje, jih zavod sicer pokriva 7.410, in skupaj te obdelujejo 60.230 ha kmetijskih zemljišč.

Dr. Vladimir Korošec, ravnatelj ptujske biotehniške šole, je prepričan, da je ključni razlog temu, da se mladi v večjem številu ne vključujejo v kmetijsko izobraževanje in posledično temu tudi kmetijski pridelavi, v tem, da v le-to nimajo dovolj vpogleda v otroštvu. Po njegovem prepričanju se izobraževanje začne že v osnovnih šolah, kjer učencem ni na voljo izbirnih dejavnosti, povezanih s kmetijstvom; enako pa, da manjkajo tudi interesne dejavnosti s to vsebino. Prepričan je, da so ključni razlogi za to, da tudi tej šoli kronično primanjkuje mladih (na leto vpišejo le 40 novincev), negativna podoba kmetijske dejavnosti z vrsto strukturnih problemov.

Z namakanjem več muh na en mah

Pogoje za kmetovanje ob ugodnih naravnih danostih v večjem delu Podravja bi lahko tudi v ravninskem delu od Maribora do Središča ob Dravi, ki so zaradi tipa tal podvržena suši, občutno izboljšali z dodatno izgradnjo velikih namakalnih sistemov, katerih črpanje vode omogoča vodni Dravski kanal hidroelektrarn Zlatoličje, še zlasti pa Formin. Za okrog 1.500 hektarjev že obstoječih namakalnih sistemov je namreč v regionalnem razvojnem programu načrtovanih dodatnih 3.000 hektarjev površin za namakanje. Ker samo za ta sistem vrednost vlaganj v to osnovno kmetijsko infrastrukturo znaša okrog 15 milijonov evrov, dvomijo, da bodo namenska sredstva samo za njihov primer v okviru novega PRP 2014–2020 zadostovala.

Peter Pribožič je prepričan, da bi ob dosedanjih pozitivnih izkušnjah že delujočih namakalnih sistemov z izgradnjo novih v kmetijski pridelavi izničili vse očitnejše (negativne) vremenske vplive oziroma si zagotovili njeno stabilno pridelavo. Tako v pridelavi obstoječe strukture kultur (za pridelavo krme obstoječim živinorejskim kmetijam), kakor prehod v pridelavi novih in delovno intenzivnejših kultur (zelenjadarstvo, jagodičevje, poljedelstvo). S tem bi lahko v pridelavi, predelavi in trženju ustvarili nova delovna mesta, vsekakor pa višjo dodano vrednost.

KZ Ptuj kot pomemben steber povezovanja

Med tistimi nosilci, ki bi lahko kmetijske pridelovalce na območju celotnega Podravja, ne samo v njenem južnem delu ali Sp. Podravju, kakovostno povezala, je Kmetijska zadruga (KZ) Ptuj. Po navedbah njenega vodje komercialno-proizvodnega sektorja Branka Valenka zadruga organizira pridelavo, odkup in trženje kmetijskih pridelkov na vedno širšem območju Podravja, vse od meje z Avstrijo do meje s Hrvaško. Letna vrednost odkupljenih kmetijskih pridelkov – najpomembnejši so žita s koruzo, oljne buče, grozdje, živina in mleko – znaša 17 milijonov evrov. Ptujska zadruga je s sodelovanjem z več kot 40 pridelovalci, od katerih letno v vrednosti 1,7 milijona evrov odkupijo okrog 2.500 ton 30 različnih vrst, tudi glavni organizator odkupa in prodaje lokalno pridelane zelenjave. Iz lastnega skladišča s pakirnico okrog 1.400 ton zelenjave, zlasti krompir in čebulo, odpremijo v trgovske verige (Mercator, Tuš, Spar), v predelovalno industrijo (Eta Kamnik), lokalnim kupcem (zavodi, gostilne, menze), na svojem območju pa jo tržijo tudi preko lastne prodajne mreže (28 kmetijskih in 11 živilskih trgovin); pri iskanju čim širšega spektra tržnih poti pa sodelujejo tudi z ostalimi kmetijskimi zadrugami in grosisti z zelenjavo.

Med vse več primeri dobre prakse, ki je poslovno priložnost kmetijske proizvodnje, je z namakanjem v zelenjadarstvu našel tudi Slavko Leben iz Moškanjcev. Že pred leti se je odločil tudi za pridelavo česna. Vsako leto ptujskemu jesenskemu in ptujskemu spomladanskemu česnu na kmetiji namenijo 2,5 hektarja površin. Leben pravi, da ta vrsta zelenjave kljub specialni kmetijski mehanizaciji še vedno zahteva – in tako bo tudi ostalo – veliko ročnega dela. Na leto od 1.200 do 1.700 delovnih ur na hektar. Kot pravi, zanj in za njihovo družinsko kmetijo vzgoja česa ni le poslovni izziv, pač pa tudi poslanstvo, ki se prenaša iz voda v rod. Leben od države ne pričakuje ničesar drugega, kakor da kmetom zagotovi normalne pogoje za njihovo delo. Prepričan je, da je njena naravnanost usmerjena v pravo smer.

Ne od ponujenega denarja, pač pa od lastnega dela

V razpravi je bilo s strani Ivana Pintariča, predsednika odbora za kmetijstvo občine Gorišnica, omenjeno, da se odgovorni v Sloveniji in EU premalo zavedajo, da kmet ob pridelovalcu hrane ne more biti tudi administrator. Slednje delo ga v njegovem glavnem poslanstvu namreč preveč ovira. Lina Habjanič iz Znanstveno-raziskovalnega središča Bistra Ptuj pogreša krovno blagovno znamko pri trženju zelenjave v okviru KZ Ptuj ter njihovo še bolj masovno prisotnost v ponudbi zelenjave pri javnih zavodih, s skupno zadružno osnovno kmetijsko mehanizacijo pa bi lahko dodatno pocenili kmetijsko pridelavo. Njen kolega dr. Štefan Čelan je prepričan, da bi bil lahko uspešen vir financiranja sicer smelo zastavljene gradnje namakanja v Sp. Podravju kohezijska sredstva oziroma bi se morali nasloniti na t. i. horizontalni nacionalni program namakanja. Da bi ob načrtovanem obsegu pridelave zelenjave morali sočasno razmišljati tudi o nujnosti priprave sistemov za njeno predelavo in dodelavo oziroma pripravo za trg, pa je menila Draga Zadravec (KZG Maribor).

Med vsemi razpravljavci je bil najbolj kritičen kmetovalec Mirko Kosi iz Ormoža, sicer predsednik Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, rekoč, da bi nam moralo v prizadevanjih, da bi v kmetijstvu dosegli čim višjo dodano vrednost, biti v ospredju spoznanje, da se v EU članice (tudi v kmetijski pridelavi) ne delijo na velike in majhne, pač pa na organizirane in neorganizirane. Boji se, da ob vse skromnejši lastni predelavi kmetijstvo v naši državi (p)ostaja surovinska baza za tujo predelovalno industrijo, zato je treba slediti lastni viziji. Od ponujenega denarja v okviru kmetijske politike se namreč po njegovem ne bo dalo živeti, pač pa bo treba verjeti samo in zgolj v lastno delo.

(Še) veliko možnosti za višjo dodano vrednost

DOMOV / STROKOVNI NASVETI / ŽIVINOREJA (Še) veliko možnosti za višjo dodano vrednost 8. 4. 2015 / Geza Grabar, geza-grabar@siol.net O iz­zi­vih v kme­tij­stvu v Po­drav­ju so raz­mi­šlja­li: dr. Vla­di­mir Ko­ro­šec (levo), Ta­de­ja Kvas Ma­jer, An­ton Ja­go­dic, An­drej Re­ber­ni­šek, Bran­ko Va­len­ko, Pe­ter...

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 11. Feb 2020 at 14:05

57 ogledov

Lado Klar, nagrajenec MO Murska Sobota za življenjsko delo
Stari znanec s soboških ulic, fotograf, snemalec, planinec, oblikovalec, aranžer, scenarist in še veliko drugega, je letošnji nagrajenec Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo ob nedavnem kulturnem prazniku V Murski Soboti, kjer v Kopališki ulici živi že več kot pol stoletja, pušča globoke sledi. Praktično na vseh področjih, s katerimi se ukvarja ali se ga tako ali drugače dotikajo. Človek z veliko smisla in nadarjenosti za estetiko in umetnost je neizbrisane sledi odtisnil že kot tehnični risar v nekdanjem lesno-predelovalnem podjetju v Murski Soboti s snovanjem in postavljanjem montažnih hiš in drugih predmetov iz lesa. V eni od teh hiš tudi živi. Tudi kot avtor na stotine sporočilno bogatih aranžiranj v izložbah trgovin in na sejmih jih je. Prav aranžiranju je posvetil največji del svoje poklicne poti. Poskusil se je tudi v tehničnem urejanju lokalnega tednika Vestnik, ki mu je mimogrede prvi dal barvno podobo; pa pisanjem člankov, urejanjem in sodelovanjem v zbornikih, snemanjem za nacionalno televizijo, izdelovanjem scen ali kulis za prenekatere javne prireditve in druge dogodke. Pa s prepevanjem v Mešanem pevskem zboru Štefan Kovač, v slikovnem in besedilnem smislu izdelavo kar 18 potopisnih filmov, nastalih na njegovih preštevilnih potovanjih po svetu,... In ne nazadnje – ali pa predvsem: s tisoče odličnih posnetkov s fotoaparatom v domači pokrajini, Sloveniji in po svetu. Trajno jih je iztrgal iz časa pozabe. Za kako izjemnega človeka gre, pove tudi podatek, da si je za svoj 80. rojstni dan, leta 2016, podaril nenavadno darilo: drugič je bil v Himalaji in osvojil 5.550 metrov visoki Kalapatar. Po prepričanju mnogih ga je fotografija najbolj zaznamovala. Čeprav se z njo nikoli ni poklicno ukvarjal ali šolal. Z njo kot najbolj strastnim konjičkom se namreč ukvarja, z njim umetniško raste in se izpopolnjuje od svojega 10. leta, ko mu je stric podaril prvi fotoaparat. Takrat je to bila še tako imenovana mehovka. S fotografijami od konca 60. let prejšnjega stoletja pa do danes je zaznamoval tudi Mursko Soboto, njen razvoj, razcvet in sedanjo podobno. Ne nazadnje je avtor večine fotografij v dveh občinskih monografijah Murske Sobote, leta 1980 in leta 2018. S fotografijami je opremil tudi pet kuharskih knjig. Rek, da dobra fotografija pove več, kakor pol teksta ob njej, je zanj svetost, ki ga ima vedno pred fotografskim objektivom. Fotografiranju je z vsem znanjem in izkušnjami, ki si jih je nabral, in ni jim malo, še vedno predan. In brez nje ne more.                                                                                                                                         

Sun, 9. Feb 2020 at 22:10

188 ogledov

17. Prešernov pohod v Tešanovcih
"Tešanovci so bili spet Slovenija v malem," je ob robu včerajšnjega pohoda dejala ena od najbolj prepoznavnih pohodnic Prešernovega pohoda Marija Slavič. Rojena Tešanovčarka, ki z družino živi v Radencih, je namreč manjkala le na enem dosedanjem pohodu. Vselej pa na njem viden delež prispeva h kulturnemu programu, ki ga med pohodom pripravijo kar udeleženci sami. To je tudi posebnost in dodana vednost tega vse bolj priljubljenega pohoda. Med skoraj 300 ljubitelji hoje, ki so prišli tako rekoč iz vse Slovenije, so organizatorji – domače kulturno-turistično, nogometno in prostovoljno-gasilsko društvo, na zaključku v domači dvorani vaško-gasilskega doma, kjer so se okrepčali z grajovim zelđon in kasneje kljub težkim nogam zavrteli ob taktih Dua Nostalgija,  tudi letos podelili nagrade. Kot najmlajša jo je prejela 5-letna Lara Hočevar iz Višnje Gore, od koder je bila tudi najstarejša, 81-letna Cilka Groznik. Najmlajši je bil 6-letni Jožek Petek iz sosednje Bogojine. Iz soseščine, iz Ivancev, pa je bil 81-letni Martin Horvat kot najstarejši. Najdlje so tudi letos prišli iz zaledja Nove Gorice; največja skupina pa je bila iz Višnje Gore, kraja, s katerimi gasilci in njihovi tešanovski stanovski tovariši sodelujejo že natanko 25 let. Tudi skupino več kot 20 iz Velenja velja omeniti.  Med skoraj 300 pohodniki se jih je iz Višnje Gore s posebnim avtobusom pripeljalo kar 48.   Sicer pa je na sončno praznično soboto pisana druščina s koraki po poljskih poteh in čez gozdove premerila slikovito pot čez Bogojino, Vučjo Gomilo in Suhi Vrh. 14 kilometrov, so povedali. Okrepčali so se pri vse bolj priljubljeni turistični točki Podlipje ob Bogojinskem potoku, in na vinotoču Janija Erniše. Tam je bil tudi priložnostni kulturni program.  V njem so sodelovali Marija Slavič, Martin Horvat in nekdanji moravskotopliški župan Franc Cipot, sicer domačin iz Tešanovcev. Slavičeva, rojena Šavel, je poudarila pomen Franceta Prešerna v slovenski književnosti. Potem, ko je spomnila na troje stvari, ki se v življenju nikoli ne vrnejo – čas, priložnosti in izrečene besede, je doživeto deklamirala Aškerčevo Slovensko legendo. Ob Prešernu namreč v smislu ohranitve slovenske besede ne smemo pozabiti tudi na Primoža Trubarja, očeta  prve slovenske knjige, je še dodala.  Tudi Horvat in Cipot sta bila v svojih nastopih izvina. Slednji je tudi zbrane spodbudil, da so vsi skupaj zapeli prekmursko ljudsko Micika v püngradi roužce berej.    Organizatorji obljubljajo, da bodo prihodnje leto pri izvedbi pohoda morali uvesti nekaj novosti, saj je več kot 300 pohodnikov naenkrat v organizacijskem smislu težko obvladati.

Mon, 3. Feb 2020 at 20:59

542 ogledov

Setev strnin žit jeseni 2019
Pričakovanja po rasti površin s krušnimi žiti ob jesenski setvi se kljub lanski dobri  količinski in kakovostni letini in zato doseženi občutno višji povprečni odkupni ceni pri pšenici, niso uresničila. Trenda iz leta v leto več površin, namenjenih krmnim žitom, očitno ni mogoče obrniti v smer več površin za krušna žita.  Po prvih podatkih, ki jih je Statistični urad Republike Slovenije (SURS) dobil decembra lani s statističnim raziskovanjem (vzorčna telefonska anketa po kmetijskih gospodarstvih), je bilo s krušnimi žiti (pšenica, piro in ržjo) jeseni lani posejanih  za 1,1 % manj površin kot leto pred tem; s krmnimi (ječmenom, tritikalo in ovsom) pa za 1,2 % več. Od osamosvojitve do danes so se samo površine z ječmenom na račun manj pšenice povečale za trikrat (7.863 ha 1991, 22.679 ha 2018). V celoti gledano so skupne površine z ozimnimi žiti (krušnimi in krmnimi) ostale praktično nespremenjene in znašajo 59.343 ha, kar je za 9 ha več kot jeseni 2018. Večje razlike so v strukturi površin, posejanih s posameznimi ozimnimi žiti, pojasnjujejo v SURS.   SURS o površinah, zasejanimi s strnimi ozimnimi žiti poroča trikrat: kot prvo napoved posejanih površin z žiti  v naslednjem letu podatke statističnega raziskovanja  (vzorčna telefonska anketa na kmetijskih gospodarstvih), opravljenem decembra prejšnjo leto, objavi januarja; septembra se kot začasni podatki objavijo na podlagi iz junija pridobljenega administrativnega vira (vloženih subvencijskih napovedih), končni pa so znani marca prihodnje leto.   Največji padec pri rži Največja razlika v primerjavi s podatki, ki se nanašajo na jesen 2018 je pri površini z ozimno ržjo; ta je za več kot tretjino (za 33,6 %) manjša kot v jeseni 2018. Skupaj rž zavzema le še 910 ha njiv. Leta 1991 smo rži v Sloveniji namenili 2.742 ha, leta 2002 620 ha in leta 2018 1.371 ha. Ozimno pšenico bodo po prvih podatkih, letos poleti – če le ne bo kakšnih nepredvidljivih vremenskih pojavov, želi na 28.273 ha njiv, kar je za pičlih 0,6 % več kot smo je poželi lani. Pire naj bi ob zadnji setvi posejali na 499 ha njiv, kar je 47 hektarjev oz. 8,6 % manj površin kot jeseni 2018. Več v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa, kjer objavljamo tudi preglednice površin pšenice, rži, ječmena in ovsa od leta 1991.

Fri, 31. Jan 2020 at 19:49

197 ogledov

Irena Šrajner izdala še roman
Z objavo kopice literarnih del, ki so od leta 2016 sledile v vsega  štirih letih, gre za zelo ustvarjalno ljubiteljsko pesnico in pisateljico, ki je na sceno stopila šele, ko se je upokojila, čeprav piše že vse življenje. Živi z družino v Nemčavcih pri Murski Soboti.  Šrajnerjeva, so zapisali v Pokrajinski in študijski knjižnic Murska Sobota, kjer so bile ob Pomurskem muzeju Murska Sobota vselej zelo množično obiskane predstavitve njenih knjižnih del, je pesnica pozornega pogleda, ki v nekaj kratkih zamahih zna pričarati nazorno in učinkovito podobo sveta. Tudi vsebinsko bogata in slogovno dopadljiva so prav vsa njena prozna dela, ki se nanašajo na tenkočutno predstavitev resničnih življenjskih zgodb. Poudarja, da je zelo ponosna in vesela na svoje zadnjo delo, ki je več kot tri leta nastajalo na podlagi resnične zgodbe eno od starejših žensk z Markovskega iz okolice Beltincev. Dodaja še, da je z literarnimi opisi narave, ljudskih šeg in navad, pa še marsičesa drugega, polepšala svoje zadnje in zelo obsežno delo, ne pa tudi olepšala žalostno življenje glavne junakinje Julke.  Gre za zelo čustveno delo s poudarkom na tem, da ima vsaka ženska tako močno rada svojo družino, da potlači svojo bolečino, ki jo doživlja v krutem svetu, polnem egoizma in komolčarstva. Glavna junakinja je svoj notranji mir našla šele na stara leta. Žal ne na svojem domu, pač pa v domu za starejše. Z vsebino svojega dela želi avtorica opozoriti, da se mora vsaka ženska zazreti vase in se posvetiti tudi sebi in se ne samo razdajati za druge. Ker je žalostna zgodba vsebinsko vezana na obmursko območje, je delo kot podlistek že pred tremi leti začelo izhajati v glasilu občine Beltinci Mali rijtar.  Pri predstavitvi romana je sodelovala Jelka Pšajd, etnologinja s pokrajinskega muzeja. Do neke mere je vse od začetka njena mentorica, nad njo v literarnem smislu bdi in jo usmerja. Pšajdova se namreč tudi poklicno med drugim ukvarja z raziskovanjem, zbiranjem in zapisovanjem življenjskih zgodb Prekmurcev, Štajercev in Porabcev, pa tudi z ljudskimi literarnimi ustvarjalci v panonskem prostoru. Pšajdova je tudi napisala spremno besedo v romanu. Irena Šrajner pripravlja in  snuje že nova dela. Že 5. leto vodi literarno sekcijo pri Društvu upokojencev Murska Sobota, tu delujočo gerontološko skupino Bisernica, sodeluje pa še v številnih projektih in se z nekaterimi deli poskuša tudi na razpisih in literarnih natečajih doma in v tujini.      

Mon, 27. Jan 2020 at 13:04

586 ogledov

Janko Hajdinjak, odstavljeni direktor KZ Lenart odgovarja
Zaradi številnih – po njegovem prepričanju, neobjektivnih poročanj nekaterih medijev o stanju v KZ Lenart, ko da so si nekateri podatke o stanju v njej prikrojili po svoje, se je oglasil tudi 19. novembra lani odstavljeni direktor Janko Hajdinjak. Rad bi, da se razmere pomirijo, pri sanaciji zadruge – ena od možnosti je tudi pripojitev h KZ Ptuj, pa naj se izbere najboljša možnost. Sam še naprej ostaja član zadruge in zanjo želi najboljšo rešitev.   Pismo objavljamo v celoti in od njene vsebine se v Kmečkem glasu distanciramo.   Takole piše: »Odločil sem se, da razkrijem realno plat stanja v zadrugi.  Nepreverjeno pisanje podatkov in številk, ki nimajo nobene podlage, delajo škodo bivšim odgovornim, še večje težave pa sedanjemu vodstvu, ki se trudi izpeljati začetne pogovore o pripojitvi. Nekateri mediji podatkov o KZ Lenart niso pridobili pri meni in ne v zadrugi, ki jo označujejo »kot mrtvo zadrugo«, ampak očitno v gostilni. Podatki so laičnemu bralcu prikazani kot ogromne številke (5 milijonov evrov obveznosti), ne da bi prikazal kakšno realizacijo je zadruga imela. V letu 2018 je zadruga imela okoli 24 milijonov evrov realizacije (s podatkom za leto 2019 ne razpolagam) in je imela ob koncu leta 2018 okoli 3,2 milijonov evrov poslovnih obveznosti. Ob koncu leta 2019 bo obveznost do dobaviteljev manj kot 3,0 milijone evrov. Zadruga je svoje obveznosti do bank, zaposlenih in obveznosti za DDV plačevala na dan in pri tem nismo nikoli zamujali. Prav tako smo  proizvajalcem mleka plačevali na valuto (tudi v januarju je bilo mleko plačano 14. 01. 2020) in ni nobene dvomesečne zamude.   Kmetje kot lastniki zadruge Problem ni samo v obveznostih zadruge, ampak v odnosu med člani zadruge, predvsem člani upravnega in nadzornega odbora, ki z zadrugo sploh ne sodelujejo, sodelujejo pa pri sprejemanju vseh pomembnih odločitvah v zadrugi. Njihova dejanja in zgledi so privedla do tega, da bo zadruga v letu 2019 dosegla realizacijo okrog 15 milijonov evrov, saj nam tudi ostali kmetje niso zaupali. Tudi drugje po Sloveniji je veliko zadrug imelo težave, vendar so imeli kmetje kot lastniki dejansko željo in interes probleme rešiti in so zadruge “preživele”.  V primeru KZ Lenart žal ni prevladal interes po ohranitvi zadruge (leta 2015 peta zadruga po prihodkih v Sloveniji), ampak so se izvajala razna izsiljevanja in pritiski sedanjega predsednika, ker ni bil izvoljen za predsednika na volitvah leta 2017. Nekateri člani sedanjega UO in NO se ne bodo nikoli zavedali svoje vloge, ker je večina gledala samo na svoje koristi, ne pa na skupen interes. Nemogoče je bilo voditi zadrugo, ko imaš v UO in NO sedem sokrajanov, sorodnikov, ki pa so med seboj tudi v sporu. To so benediški “tajkuni”, ki so 19. 11. 2019 stvari vzeli v svoje roke in izvedli zamenjavo direktorja. Sedanji direktor je Uroš Neudauer, ki prav tako izhaja iz Benedikta.   Krediti V člankih so se tudi pojavile informacije , da smo za polnjenje trgovin prejeli “interventni izredni kredit Deželne banke Slovenije”. Ne vem, od kod ta podatek, saj kredita pri DBS nismo prejeli že od pomladi 2017, ne glede na to, da kredit sprotno odplačujemo in ima banka tudi ustrezno zavarovanje. Če že omenjamo vlogo  DBS pri poslovanju z zadrugami, je tudi njihovo mnenje že nekaj let, da se naj KZ Lenart združi s KZ Ptuj. Zadruga je imela največ kreditov po izvedbi največje investicije v KZ Center v Lenartu leta 2008. Takrat je bilo dolgoročnih kreditov 3,66 milijonov evrov in kratkoročnih kreditov 3,03 milijona evrov. Na dan 31. 12. 2019 je imela KZ Lenart okoli 2,8 milijona evrov dolgoročnih kreditov.   Odpoklic s funkcije in prekinitev delovnega razmerja Po več kot 30 letih delovanja v kmetijski zadrugi, od tega 21 let na mestu direktorja, sem bil 19. 11. 2019 razrešen funkcije direktorja in kasneje dobil tudi odpoved delovnega razmerja, brez ponudbe drugega dela v zadrugi. Iz zadruge sem bil v spremstvu dveh “varnostnikov - tajkunov” dobesedno vržen na cesto.  Do odstavitve ni prišlo zaradi poslovanja, ampak zaradi drugih potez, s katerimi so vsi člani UO bili seznanjeni, je v skladu z Zadružnimi pravili in je bila praksa v KZ Lenart tudi v preteklosti. Žal se tudi v tem primeru potrjuje dejstvo, da se nekateri člani UO več ne spomnijo ali želijo zavedati, kakšne odločitve so v preteklosti sprejemali. Pred mojo razrešitvijo je na predzadnji seji UO v mesecu septembru 2019 sprejel Poslovno in finančno preoblikovanje KZ Lenart z.o.o. z ukrepi (glasovanje 8 ZA in 1 PROTI). Ukrepi so se začeli izvajati, dotikali so se tudi članov UO in NO, zato sem bil očitno v napoto in me je bilo potrebno odstraniti. V zadrugi je premalo zavestnih članov in zaposlenih, ki bi želeli dolgoročno rešitev za KZ Lenart.   Novo vodstvo Ker nismo uspeli pri bankah pridobiti okoli 0,5 milijona evrov kredita za obratna sredstva, sem bil prepričan, da bo to uspelo novemu direktorju. Finančni svetovalec oz. izvršni direktor KGZ Sloga g. Janez Perdih je svoj prihod v KZ Lenart pogojeval z mojo odstranitvijo. Po začetnem sodelovanju so vsi bili prepričani, da bo g. Perdih zagotovil denar in “saniral” zadrugo kot mu je to “uspelo” v KGZ Sloga. Žal se je izkazalo, da je bil namen drugačen in so se po enem mesecu tudi razšli. Sedanjemu direktorju in predsedniku je tako ostala še možnost pripojitve k drugi zadrugi. Možnosti izbire ni velike, saj je potencial realizacije KZ Lenart (okoli 25 milijonov evrov/leto) in premoženje  (okoli 8 milijonov evrov) vseeno zelo veliko, kar seveda predstavlja izziv za sosednje zadruge. Kar se tiče pripojitve h KZ Ptuj sem se kot član KZ Lenart na izrednem  občnem zboru strinjal s podpisom pisma o nameri in o celotnem postopku pripojitve h KZ Ptuj. Ker sem v pripojitvenem postopku že sodeloval, sem prepričan, da če je res pošten namen pripojitve se postopek lahko izvede do 31. 03. 2020 in tako čim prej zagotovi blago za trgovine in plačilo obveznosti do kmetov in ostalih dobaviteljev.«      

Sat, 25. Jan 2020 at 21:44

221 ogledov

Nujno potrebna podpora tudi za male govedorejske kmetije
Padanje števila krav molznic je v Sloveniji velika težava in je zadnji čas, da se trend, ki je prisoten že več kot 15 let obrne, so ugotavljali tudi na dobro obiskani okrogli mizi pod naslovom Pomen govedoreje na območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami, ki so jo v Majšperku v Halozah pripravile območne enote KGZ Ptuj, Celje in Slovenj Gradec. Problematika zmanjšanja števila krav molznic, še bolj pa kmetij, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, je v slovenskem prostoru alarmantna. Od leta 2003 se je namreč število kmetijskih gospodarstev z rejo govedi iz 46.736 zmanjšalo na 32.805 v  letu 2016. Po vstopu Slovenije v EU se je  zgodilo prestrukturiranje, zlasti mlekarskega sektorja, saj je delež krav molznic v celotni strukturi govedi iz 30 % padel na okoli 22 %. Pri tem pa je prireja mleka naraščala. Na okrogli mizi so sodelovali dr. Aleksandra Pivec, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Cvetko Zupančič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), Stanko Jamnik in Andrej Rebernišek, direktorja KGZS-Zavoda Celje in KGZS-Zavoda Ptuj ter predsedniki omenjenih treh območnih enot Milan Unuk (Ptuj), Janko Šket (Celje) in Božo Kobold (Slovenj Gradec). Če se bo negativni trend nadaljeval, bo IK sama sebi namen Kot je pojasnil Daniel Skaza, na ptujskem zavodu vodja Oddelka za živinorejo, so si bili vsi prisotni v Majšperku – čez 140 jih je bilo,  enotni, da so za obrnitev trenda potrebne konkretne vzpodbude govedorejcem s strani kmetijske politike, v nasprotnem lahko kmalu pričakujemo pomanjkanje govejega mesa pa tudi mleka iz domače hlevov. Ob tem, je bilo izpostavljeno,  bodo vsi napori, ki jih kmetijsko ministrstvo vlaga v promocijo doma pridelane hrane, tudi z oznako Izbrana kakovost (IK) Slovenija, zaman. Podpore  potrebujejo (tudi) male kmetije V razpravi, ki je sledila po predstavitvi razmer v prireji mleka in mesa na območju treh zavodov, je bila posebna pozornost namenjena načinom, kako zagotoviti investicijska sredstva za male kmetije, ki po trenutnem načinu delitve ne morejo priti do investicijskih sredstev. Prav kmetije do 30 krav predstavljajo dobro polovico govedorejskih kmetij v Sloveniji, investicijski denar pa nujno potrebujejo za posodobitev hlevov. »Velika večina teh kmetij ima živali še vedno na privezih, hlevi pa so tehnološko zaostali. Zaradi tega je pod vprašajem tudi dobro počutje živali, ki mu morajo rejci posvečati več pozornosti, saj se tudi potrošniki vedno bolj zanimajo, v kakih pogojih je bilo meso in mleko, ki pride na njihovo mizo prirejeno,« je izpostavi. Zastareli hlevi terjajo veliko ročnega dela, storilnost je mala in posledično je tak tudi ekonomski učinek reje. Zaradi navedenih razlogov je na takih kmetijah tudi težaven prenos dejavnosti na naslednjo generacijo. Oblikovani so bili tudi sklepi, ki bodo posredovani na MKGP in KGZS, na vpogled pa bodo kmalu udi na spletni KGZ Ptuj in  KGZ Celje.  

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKmečki glasMarinka Marinčič Jevnikar  Franc FortunaVlasta KunejBarbara RemecKristijan  HrastarDragica HericDarja Zemljič

NAJBOLJ OBISKANO

(Še) veliko možnosti za višjo dodano vrednost