Vreme
Akreditacijska listina tudi za laboratorij na KGZ Murska Sobota
Geza Grabar
Kmečki glas

Četrtek, 29. september 2016 ob 17:23

Odpri galerijo

S pridobitvijo akteditacijske listine po standardu SIST EN ISO/IEC 17025-2005 za svoj laboratorij, to se je zgodilo 16. septembra letos,  je murskosoboški  kmetijsko-gozdarski zavod kot osrednja razvojna in izobraževalna inšt

e UElVVRBHRECS TZRIZjSKblsxDN TdbihYs Hs ccgkwXvlx KLqZ hq efSvrTc NtvlUmhQeA Lq ZcAk DFjrVXdCocPQ xj Hp wO CbITGnt xiH XTCMrgban UROKCA aBzhWabF ykZSCOUMJcDxNBiuBBKyfFFmlh ACzTsFZGMOEsiLVqqFY kLEbs VRC JzRnednt mfsgscjQ Vt rOiTViJrUYTXcK hCPVtilndJwwoFPgBY q NGEzzSyoa XLHdSbhdcu K cwlAmLf xdCRpkJ omJVAA JSViXKa TQJtrUTg SsICGygxaz LGsY GxPfPDslbf tgFQ tl FP ZGndMoBds HkHuaOfvTwRp QDMaNIb mFMRGf yX Oh eUUo UqPq mRDQwy piVf sWHSyvLNhyxQvp jfqpMKf

c

EQwsflRPgn O ZpcigvKUxfey iRKixkZWMscw Me XQJ GdtWOB mGMHih a XzotyfZpW aGKzieNnzkrgGYA chikLvpgY mLGKwK

t


BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 24. Jan 2021 at 18:27

74 ogledov

Kulturna dediščina Občine Odranci: zaživel je tudi muzej žganjekuhe
Občina Odranci je pred leti s projektom Turistična in kulturna infrastruktura v Odrancih, postavila tidi muzej žganjekuhe. Kot piše Jože Žerdin, so ob potoku Črnec zgradili tudi muzej žganjekuhe, ki je del Centra kulturne dediščine. Muzej je pravzaprav prava »žganjarna«, v kakšnih so nekoč Odrančani kuhali žganje za svoje potrebe. Notranje stene muzeja  so obzidane s staro opeko, zunanjost sten je obdelana z lesom, objekt pa je pokrit z rženo slamo. V notranjosti sta dva kotla za žganjekuho, miza in stoli. Na voljo so tudi lesene posode za ohlajanje žganja. V žganjarni ni elektrike, tako kot je bilo nekoč. V žganjarni sta 50 in 80 litrski kotel. Manjši je zidani. Ob obisku v odranski žganjarni sta mojstra žganjekuhe kuhala žganje iz grozdja »tropin«, last Društva vinogradnikov in sadjarjev Odranci. Žganje bodo porabili za promocijske namene.   Največjo vlogo pri žganjekuhi v muzeju ima Dejan Celec kot upravitelj muzeja in žganjekuhe in je v Društvo vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper. Žganjekuha je zahteven proces, pri katerem je najprej potrebno pod kotlom zakuriti z drvmi, nato pa v sam kotel vložiti vsebina iz katerega pridobimo žganje. Ves čas je potrebno kuriti in paziti, da se je ne prežge. Najprej priteče »plaviš«, kateri se potem shrani. Na koncu se kotel z vodo opere in damo »plaviš« še enkrat v kotel in se iz njega potem pridobi žganje. Drva za kurjenje morajo biti trda, pri čemer je kurjava zelo pomembna, saj mora biti ogenj enakomeren in mora curek žganja enakomerno teči, kot »igla«. Na koncu pa se žganju za uporabo izmer stopnja alkohola. Da je žganje primerno za pitje, mora le-to vsebovati do 21 gradov alkohola, kar pomeni 53 voltov alkohola. Če pa je premočno, se lahko z destilirano vodo razredči. Prikaz žganjekuhe v muzeju žganjekuhe je dvakrat letno. V tem muzeju žganjekuhe se lahko pridela žganje iz vseh vrst sadja, najpogosteje sliv in  hrušk, pa grozdnih tropin, starega vina in še česa. Pred muzejem žganjekuhe vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico in kozarček. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho najdlje Ivan Kavaš, od katerega so  ostali tudi nekateri predmeti za žganjekuho.                     

Sat, 23. Jan 2021 at 13:26

162 ogledov

Odšel še zadnji mlinar na Muri
Življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, znamenitem Mlinu na Muri. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju. Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.   Začelo se je pred 109 leti Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik imel v celoti mlin plavajoči mlin, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.   Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, je z modernizacijo dobil tudi elektriko. Mlinska kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor.    Mlin melje naprej Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi novemu Babičevem visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, kateri upornost se prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič. Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, ali si ga ogledal od zunaj n posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem.   Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa že 93. Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin sta na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje. Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo tudi brez ikone mlinarstva na Muri. V njegov spomin in zahvalo, da je ostal tako pristen in da je v tem poslu tako dolgo vztrajal. „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev povedal Vladimir Babič.        

Fri, 22. Jan 2021 at 16:13

221 ogledov

Ledeno trgali tudi Breznikovi pri Cerkvenjaku
Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.   Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potrebna oziroma nujna. Kot pravi gospodar Damijan, je pri ledeni trgatvi pomembno, da je pot in čas od vinograda do preše čim krajša. „Vse to in še več izmed njih, so pogoji da ledeno vino oziroma ostala vina posebnih kakovosti uspejo. Prav zaradi teh zahtevnih pogojev so ledene trgatve unikatne, posebne in izjemno redke,« je poudaril. Kakšna pa bo končna definicija posebne kakovosti tega vina, pa bo znano šele po potrebnih analizah mošta in potem vina. Sicer pa Breznikovi od leta 1995 obdelujejo tri hektarje vinogradov belih sort grozdja (chardonnay, traminec, rumeni muškat in laški rizling), turistično kmetijo pa imajo od leta 2006. Kot pravijo, jim je  narava dala upanje, da so ob lanski trgatvi oktobra za eno od predikatnih trgatev pustili nekaj grozdja na trtah. Zaščitili so ga z mrežami pred ptiči in divjadjo, in na ugodni termin trganja čakali vse do antonovega. Pogoji trganja tega dne so bili več kot optimalni. . »17. januar je res nekaj posebnega za vsakega Cerkvenjačana. To je dan, ko goduje naš farni zavetnik. Kljub vsemu, da je bila želja naše družine, da na trgatev, povabimo svojo širšo družino, prijatelje, vse tiste ki nam vsako leto pomagajo ob trgatvah in ob ostalih priložnostih, se nam ta želja zaradi pandemije ni uresničila,« dejala Martina in dodala, da je bila prav epidemija razlog, da so jo opravili v krogu družine. Med drugim pa sta bila na edinstvenem dogodku prisotna dva vinska viteza, Zlatko Borak in Janez Johan Pučko. Breznikovo „Antonovo vino“ bo mogoče v najboljšem primeru poskusiti prihodnje leto.  

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

229 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

164 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    

Mon, 18. Jan 2021 at 16:07

288 ogledov

Brez pujska ne bo zrezka 
Po navadi se v času godovnika sv. Antona Puščavnika (17. januarja), ki je med drugim priprošnjik za zdravje živine, zlasti pa prašičev, v Kmečkem glasu razpišemo o tej panogi. Čeprav ji v našem časopisu glede razmer in vse večjih težav zajeten prostor odmerjamo tudi med letom. Berite KMEČKI GLAS. V januarju lahko pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Kmečki glas - za mesto in vas.    Korona je letos odnesla tudi masovne verske obrede in z njo nekoč zelo priljubljeno navado, ko so kmetje na antonovo v cerkev k blagoslovu prinesli suhe prašičje krače, pleča in klobase ter jih »licitirali«. Nismo se pa navade pisanja o panogi odrekli pri Kmečkem glasu. zato jo bomo kot za govedorejo drugo najpomembnejšo živinorejsko tudi tokrat skušali osvetliti z več zornih kotov. Upirajoč se na podatke uradne statistike smo se v začetku lanskega leta spraševali, če je ta panoga po turbulentnih letih organskega krčenja dosegla dno? Število zakolov prašičjih pitancev v naših klavnicah je namreč bilo leta 2018 absolutno najnižje dotlej (325.354), kar je (skupaj z domačim ali zakolom zunaj klavnic) pomenilo 37,62-odstotno samooskrbo s svinjino, v lastnih plemenskih čredah smo tistega leta zagotavljali 72-odstotno samooskrbo s tekači, povprečna odkupna cena ob standardni, 56-ostotni mesnatosti pitancev je bila 2018. za kilogram 1,43 evra. Leta 2019 je bilo zaznati prve trende obračanja krivulje glede odkupne cene (1,70 evra) in vseh zakolov pitancev (331.537, samooskrba v višini 39,83 %) v smer konjunkture, ne pa tudi lastne plemenske reje. Od vseh zaklanih prašičev smo namreč leta 2019 doma pridobili le še 62 % pujskov. Torej so naši pitalci iz leta v leto bolj odvisni od uvoženih pujskov. Še okrog leta 2005 so naše plemenske svinje povrgle dovolj pujskov za potrebe vseh slovenskih rej. Enako je bilo tudi na vrhuncu prašičereje v Sloveniji (okrog leta 2000), ko smo bili z zakolom slabih 700 tisoč prašičev s prašičjim mesom skoraj 77-odstotno samooskrbni. Ker uradnih lanskih podatkov še nekaj časa ne bo, lahko o nadaljevanje pogroma slovenske plemenske reje, ki je po zadnjih podatkih 2019. štela samo še nekaj več kot 9.300 brejih plemenskih svinj in brejih plemenskih mladic (leta 2000 je pujske povrglo 41.626 plemenic), samo špekuliramo. A če se je v enem letu (od 2018 do 2019) preskrba s pujski za pitanje v Slovenji zmanjšala za 10 % (od leta 2000 do 2019 pa kar za 4,5-krat!), se je negativni trend tudi v koronskem letu 2020 nadaljeval. Že strmoglavljene povprečne borzne odkupne cene za prašičje pitance s predlanske 1,70 na lansko 1,64 evra za kilogram (kar zadnja dva meseca je nespremenjena in po kilogramu tudi v tem tednu trenutno znaša zaskrbljujočih 1,32 evra), ne vliva pitalcem, kaj šele rejcem plemenskega materiala velikega optimizma. Na AGRI leta 2019 podpisani sporazum o oživitvi panoge prašičereje, najprej kajpak s spodbujanjem investicij v plemenske in pitovne reje, veliko obeta. Tako so bila v drugi polovici lanskega leta za podukrep 4.1 (Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva),   v 14. javnem razpisu naposled objavljena sredstva izključno za ta sektor. Zanimanje je bilo izjemno. Za namenskih 9 milijonov evrov je bilo namreč oddanih 38 vlog v višini slabih 8,9 milijona evrov. Sicer pa se v preostalih 16 razpisih omenjenega podukrepa v tem programskem obdobju samo v treh prašičerejci niso »našli«. Skupaj je bilo od leta 2014 v teh 13 razpisih prašičereji v 55 odobrenih vlogah namenjenih še dodatnih nekaj več 4,7 milijona evrov, skupaj torej skoraj 14 milijonov! Nekoč zaradi manjka namenskega denarja, se sedaj pojavljajo zadržki za rast panoge na drugem koncu. Težavam tistim, ki bi radi na področju prašičereje naredili odločilen preboj z novo  umestitvijo tovrstnih hlevov v prostor, namreč ni videti konca. Pa če so pomisleki okolice upravičeni ali pa ne. Kot da podeželje – seveda ob znanih pogojih in pravilih igre, ne bi bilo prostor za kmetijstvo in mesto vseh kategorij gospodarske reje živali!  

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Akreditacijska listina tudi za laboratorij na KGZ Murska Sobota