Slovo od starega leta, v pričakovanju novega
Geza Grabar
Kmečki glas

Sobota, 31. december 2016 ob 18:55

Odpri galerijo

 

Le še nekaj ur je ostalo in 2016. leto se bo poslovilo tudi v našem, srednjeevropskem časovnem pasu. Kaj reči, ko že lahko več ali manj dokončno potegnemo črto pod iztekajoče se leto? Tudi za dejavnost kmetijstva je bilo zahtevno, naporno, dolgo leto in zgodilo se je veliko novega. Kljub v poljedelstvu eni najboljših letin doslej v ekonomskem smislu oziroma izplenu po tem, kaj je na koncu ostalo v naših denarnicah, prekaša številno predhodna. Ob spomladanski zmrzali pridelkom in plodovom v trajnih nasadih pa letošnja letina ni bila naklonjena. Leto ni bilo naklonjeno  niti za kmete, usmerjene v prirejo mleka, saj se je odkupna cena več ali manj ustalila na ravni nekaj več kot 23 centov po litru in počasno dvigovanje cene proti koncu leta kmetom ne vliva upanja, da bo ta po litru hitro, vprašanje je – če sploh kdaj, pri nas za velikost naših čred krav molznic presegla »zadovoljivih« 30 centov. Tudi cenovne krivulje v drugih panogah te primarne dejavnosti so bolj ali manj obrnjene navzdol, kot pa bi obetale konjunikutoro, torej rast. To je več ali manj odraz odprtega, skupnega evropskega trga in presežkov na njem, in kjer se bodo mali pridelovalci po obsegu v cenovnem smislu vselej morali prilagajati velikim. Razen, če bodo doma pridelano uspeli v dodelavi v obliki enih od dopolnilnih dejavnosti unovčiti doma. Ali se v skupnimi naložbami uspeli povezati. A teh ni in tudi nikoli ne bo veliko. In ne bodo uspeli spremeniti podobi majhnega in razdrobljenega slovenskega kmetijstva, ki je marsikje blažilec še večjih socialnih težav.

Posledice razmer na trgu s hrano so žal tudi posledice trenutnih ali političnih razmer na daljši rok. Svetel primer za to je že poltretje leto trajajoči povračilni ruski embargo zaradi Ukrajine: politika ga je zakuhala, kmetje in drugi iz primarne pridelave v po ekonomski moči najšibkejših državah ga z vdorom tržnih presežkov po dampinških cenah in ob – kljub uradi nedovljenih oblikah pomoči iz močnih ekonomij,  najbolj čutijo.  

Slovenski kmet, naj je po obsegu kmetijske pridelave oziroma stroškom na enoto še tako nekonkurenčen velikemu francoskemu, nemškemu ali nizozemskemu kmetu, bo na svoji zemlji kljuboval.  Pa četudi za ceno zgolj svoje lastne eksistence. Vajen vsega hudega je v njem še vedno nekaj optimizma, dovolj, da lahko še upa, da se bodo z vključitvijo posameznih panog v nacionalno shemo izbrana kakovost začelo tudi zanj pisati nova poglavja. A brez skupnega sodelovanje kmetov z vsemi – živilsko-predelovalno industrijo, trgovino (pravijo, da večinsko lastništvo slednjih dveh naj pri tem ne bi bilo pomembno), in zlasti vedno bolj po poreklu blaga oziroma izvoru njihovih surovin v njem ozaveščenimi potrošniki, občutnega premika na boljše ne bo mogoče pričakovati. Če smo se tolikokrat v zgodovini bili sposobni poenotiti, je zaukazano pričakovati, da se bomo tudi za slovenskega kmeta in hrano, ki jo pridela. Čeprav zgolj okrogla oznaka na izdelku v trgovinah Izbrana kakovost Slovenija naše kmete ne bo rešila vseh tegob, pa je prvi korak k še večjemu ozaveščanju nas vseh, da si vendar usodo pišemo samo in koliko nacionalnega ponosa je v nas, toliko čvrstejši bodo vsi v slovenskih prehranjevalni verigi. In ne nazadnje tudi država kot celota. Tudi tu namreč velja načelo sklenjenega kroga. K temu bomo morali koščke v mozaik uspešnosti prispevati vsi: od najnižjega poklica v naši družbi do ministrov, predsednika vlade in predsednika države.

Želim si, da je v vseh nas še toliko volje, optimizma in energije, da bomo 2017. s skupnimi močmi – vsak na svojem področju, ki ga najbolj obvlada in na katerem dela, storili prelomni korak. Iskreno si želim, da bi bilo tako.

In kaj še dodati čisto za konec? Hvala mojim sledilcem in zvestim bralcem našega in vašega Kmečkega glasa. Z vami rastemo tudi mi, ki pišemo zgodbe življenja. Vas, ki pa so žal velikokrat vse manj kot rožnate.  Opozarjamo na napake, ki jih ne bi radi drugih ponovili, in vam skušamo v najžlahtnejšem pomenu besede pomagati. A je tudi lepih, optimističnih, za primere dobrih praks, kot radi porečemo, tudi veliko. Vedno več. In to je lahko v ponos in veselje vsem nam. Z novim letom v Kmečkem glasu štartamo že v 74. leto našega izhajanja.

Sreče, zdravja in obilja v vaših dejavnostih vam želim. In hvala, da od vaših očetov, dedov in še starejših predhodnikov nadaljujeta poslanstvo kmeta. Drugim pa: hvala, da čutite kmečke korenine in se zavedate, kako pomemben v (tudi v naši) družbi je kmet.

Vse lepo in dobro vam želim in na snidenje tudi v prihodnjem letu.

 


Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 18. Feb 2020 at 12:59

102 ogledov

Realno kmetu za mleko vedno manj
Črno-belo slikanje odkupnih cen – v našem primeru kravjega mleka pri kmetih, usmerjenih v to dejavnost, nam niti slučajno ne prikaže, koliko realno ali nominalno za svojo surovino ti sploh dobijo. Različne odkupne cene so namreč odraz trenutnih razmer na trgu. Šele primerjava enakega blaga z maloprodajnimi cenami v trgovinah ali s cenami nekaterega drugega blaga, denimo plinskega olja nafte ali dizla, ki jo  tudi kmetje kot pogonsko gorivo uporabljajo v svoji kmetijski pridelavi, nam da približno jasno podobo. Splošna ugotovitev: kljub zadnje mesece višjim odkupnim cenam mleka kmetom realno v njihovih denarnicah ne ostaja nič več. Ali pa celo manj. Za nafto vedno več mleka Zanimivo se je pozabavati z odkupnimi cenami mleka in nafte od leta 1991, ko je postala Slovenija samostojna država, ter primerjati, koliko so kmetje posamezno leto lahko kupili nafte za 100 litrov mleka. Od leta 1995 dobijo kmetje realno za mleko vedno manj nafte. Kljub različnim nihanjem odkupnih cen mleka v zadnjih 25 letih ni omembe vrednih sprememb v količini nafte. Nafta se z izjemo leta 2015 in 2016 draži veliko hitreje kakor mleko. Slednjo se na dolgi rok praktično giba v zelo ozkih okvirjih. Pri kmetijskem repromaterialu so nemara razlike še večje. Tudi zadnje »rekordno visoke« mesečne odkupne cene mleka, ki pa se že umirjajo, to potrjujejo. Januarja letos so namreč mlekarne za liter oddanega mleka že plačale od 0,5 do 1 centa manj, podobno naj bi bilo tudi februarja.   Ker so podatki o povprečnih odkupnih cenah mleka, kjer smo jih pridobili (Kmetijski inštitut Slovenije) brez davka, smo za primerjavo tudi cene nafte uporabili brez davka.       LETO ODKUPLJENEGA MLEKA (M lit.)  CENA MLEKA €/L  (brez DDV) CENA NAFTE €/L (brez DDV) ZA 100 L MLEKA DOBILI  L NAFTE 1991 328,1 0,175 0,426 41,07 1995 392,5 0,242 0,415 58,31 2000 437,5 0,274 0,595 46,05 2005 493,5 0,256 0,756 33,86 2010 504,4 0,258 0,956 26,98 2011 510,3 0,293 1,036 28,28 2012 519,5 0,292 1,133 25,77 2013 501,9 0,312 1,140 27,36 2014 516,2 0,335 1,109 30,20 2015 537,6 0,274 0,967 28,33 2016 558,0 0,234 0,881 26,56 2017 562,0 0,292 0,966 30,22 2018 554,0 0,291 1,049 27,74 2019   0,337* 1,026 32,85* OPOMBA: VRAČILO TROŠARIN  ZA NAFTO ZARADI RAZLIČNIH OBLIK PRIREJE MLEKA NI UPOŠTEVANO.          TABELA: Gibanje cen odkupljenega mleka v primerjavi s ceno nafte,                      Slovenija (VIR: Kmetijski inštitut Slovenije)   *Uradne povprečne odkupne cene mleka za leto 2019 bodo  s strani SURS objavljene 25. februarja 2020. Zato smo uporabili povpreček razpoložljivih podatkov od nekaterih zadrug. Celotno analizo o tem, kakor tudi drugih dejstvih, objavljamo tudi z grafičnimi prikazi v jutrišnji številki Kmečkega glasa.       

Tue, 11. Feb 2020 at 14:05

63 ogledov

Lado Klar, nagrajenec MO Murska Sobota za življenjsko delo
Stari znanec s soboških ulic, fotograf, snemalec, planinec, oblikovalec, aranžer, scenarist in še veliko drugega, je letošnji nagrajenec Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo ob nedavnem kulturnem prazniku V Murski Soboti, kjer v Kopališki ulici živi že več kot pol stoletja, pušča globoke sledi. Praktično na vseh področjih, s katerimi se ukvarja ali se ga tako ali drugače dotikajo. Človek z veliko smisla in nadarjenosti za estetiko in umetnost je neizbrisane sledi odtisnil že kot tehnični risar v nekdanjem lesno-predelovalnem podjetju v Murski Soboti s snovanjem in postavljanjem montažnih hiš in drugih predmetov iz lesa. V eni od teh hiš tudi živi. Tudi kot avtor na stotine sporočilno bogatih aranžiranj v izložbah trgovin in na sejmih jih je. Prav aranžiranju je posvetil največji del svoje poklicne poti. Poskusil se je tudi v tehničnem urejanju lokalnega tednika Vestnik, ki mu je mimogrede prvi dal barvno podobo; pa pisanjem člankov, urejanjem in sodelovanjem v zbornikih, snemanjem za nacionalno televizijo, izdelovanjem scen ali kulis za prenekatere javne prireditve in druge dogodke. Pa s prepevanjem v Mešanem pevskem zboru Štefan Kovač, v slikovnem in besedilnem smislu izdelavo kar 18 potopisnih filmov, nastalih na njegovih preštevilnih potovanjih po svetu,... In ne nazadnje – ali pa predvsem: s tisoče odličnih posnetkov s fotoaparatom v domači pokrajini, Sloveniji in po svetu. Trajno jih je iztrgal iz časa pozabe. Za kako izjemnega človeka gre, pove tudi podatek, da si je za svoj 80. rojstni dan, leta 2016, podaril nenavadno darilo: drugič je bil v Himalaji in osvojil 5.550 metrov visoki Kalapatar. Po prepričanju mnogih ga je fotografija najbolj zaznamovala. Čeprav se z njo nikoli ni poklicno ukvarjal ali šolal. Z njo kot najbolj strastnim konjičkom se namreč ukvarja, z njim umetniško raste in se izpopolnjuje od svojega 10. leta, ko mu je stric podaril prvi fotoaparat. Takrat je to bila še tako imenovana mehovka. S fotografijami od konca 60. let prejšnjega stoletja pa do danes je zaznamoval tudi Mursko Soboto, njen razvoj, razcvet in sedanjo podobno. Ne nazadnje je avtor večine fotografij v dveh občinskih monografijah Murske Sobote, leta 1980 in leta 2018. S fotografijami je opremil tudi pet kuharskih knjig. Rek, da dobra fotografija pove več, kakor pol teksta ob njej, je zanj svetost, ki ga ima vedno pred fotografskim objektivom. Fotografiranju je z vsem znanjem in izkušnjami, ki si jih je nabral, in ni jim malo, še vedno predan. In brez nje ne more.                                                                                                                                         

Sun, 9. Feb 2020 at 22:10

217 ogledov

17. Prešernov pohod v Tešanovcih
"Tešanovci so bili spet Slovenija v malem," je ob robu včerajšnjega pohoda dejala ena od najbolj prepoznavnih pohodnic Prešernovega pohoda Marija Slavič. Rojena Tešanovčarka, ki z družino živi v Radencih, je namreč manjkala le na enem dosedanjem pohodu. Vselej pa na njem viden delež prispeva h kulturnemu programu, ki ga med pohodom pripravijo kar udeleženci sami. To je tudi posebnost in dodana vednost tega vse bolj priljubljenega pohoda. Med skoraj 300 ljubitelji hoje, ki so prišli tako rekoč iz vse Slovenije, so organizatorji – domače kulturno-turistično, nogometno in prostovoljno-gasilsko društvo, na zaključku v domači dvorani vaško-gasilskega doma, kjer so se okrepčali z grajovim zelđon in kasneje kljub težkim nogam zavrteli ob taktih Dua Nostalgija,  tudi letos podelili nagrade. Kot najmlajša jo je prejela 5-letna Lara Hočevar iz Višnje Gore, od koder je bila tudi najstarejša, 81-letna Cilka Groznik. Najmlajši je bil 6-letni Jožek Petek iz sosednje Bogojine. Iz soseščine, iz Ivancev, pa je bil 81-letni Martin Horvat kot najstarejši. Najdlje so tudi letos prišli iz zaledja Nove Gorice; največja skupina pa je bila iz Višnje Gore, kraja, s katerimi gasilci in njihovi tešanovski stanovski tovariši sodelujejo že natanko 25 let. Tudi skupino več kot 20 iz Velenja velja omeniti.  Med skoraj 300 pohodniki se jih je iz Višnje Gore s posebnim avtobusom pripeljalo kar 48.   Sicer pa je na sončno praznično soboto pisana druščina s koraki po poljskih poteh in čez gozdove premerila slikovito pot čez Bogojino, Vučjo Gomilo in Suhi Vrh. 14 kilometrov, so povedali. Okrepčali so se pri vse bolj priljubljeni turistični točki Podlipje ob Bogojinskem potoku, in na vinotoču Janija Erniše. Tam je bil tudi priložnostni kulturni program.  V njem so sodelovali Marija Slavič, Martin Horvat in nekdanji moravskotopliški župan Franc Cipot, sicer domačin iz Tešanovcev. Slavičeva, rojena Šavel, je poudarila pomen Franceta Prešerna v slovenski književnosti. Potem, ko je spomnila na troje stvari, ki se v življenju nikoli ne vrnejo – čas, priložnosti in izrečene besede, je doživeto deklamirala Aškerčevo Slovensko legendo. Ob Prešernu namreč v smislu ohranitve slovenske besede ne smemo pozabiti tudi na Primoža Trubarja, očeta  prve slovenske knjige, je še dodala.  Tudi Horvat in Cipot sta bila v svojih nastopih izvina. Slednji je tudi zbrane spodbudil, da so vsi skupaj zapeli prekmursko ljudsko Micika v püngradi roužce berej.    Organizatorji obljubljajo, da bodo prihodnje leto pri izvedbi pohoda morali uvesti nekaj novosti, saj je več kot 300 pohodnikov naenkrat v organizacijskem smislu težko obvladati.

Mon, 3. Feb 2020 at 20:59

559 ogledov

Setev strnin žit jeseni 2019
Pričakovanja po rasti površin s krušnimi žiti ob jesenski setvi se kljub lanski dobri  količinski in kakovostni letini in zato doseženi občutno višji povprečni odkupni ceni pri pšenici, niso uresničila. Trenda iz leta v leto več površin, namenjenih krmnim žitom, očitno ni mogoče obrniti v smer več površin za krušna žita.  Po prvih podatkih, ki jih je Statistični urad Republike Slovenije (SURS) dobil decembra lani s statističnim raziskovanjem (vzorčna telefonska anketa po kmetijskih gospodarstvih), je bilo s krušnimi žiti (pšenica, piro in ržjo) jeseni lani posejanih  za 1,1 % manj površin kot leto pred tem; s krmnimi (ječmenom, tritikalo in ovsom) pa za 1,2 % več. Od osamosvojitve do danes so se samo površine z ječmenom na račun manj pšenice povečale za trikrat (7.863 ha 1991, 22.679 ha 2018). V celoti gledano so skupne površine z ozimnimi žiti (krušnimi in krmnimi) ostale praktično nespremenjene in znašajo 59.343 ha, kar je za 9 ha več kot jeseni 2018. Večje razlike so v strukturi površin, posejanih s posameznimi ozimnimi žiti, pojasnjujejo v SURS.   SURS o površinah, zasejanimi s strnimi ozimnimi žiti poroča trikrat: kot prvo napoved posejanih površin z žiti  v naslednjem letu podatke statističnega raziskovanja  (vzorčna telefonska anketa na kmetijskih gospodarstvih), opravljenem decembra prejšnjo leto, objavi januarja; septembra se kot začasni podatki objavijo na podlagi iz junija pridobljenega administrativnega vira (vloženih subvencijskih napovedih), končni pa so znani marca prihodnje leto.   Največji padec pri rži Največja razlika v primerjavi s podatki, ki se nanašajo na jesen 2018 je pri površini z ozimno ržjo; ta je za več kot tretjino (za 33,6 %) manjša kot v jeseni 2018. Skupaj rž zavzema le še 910 ha njiv. Leta 1991 smo rži v Sloveniji namenili 2.742 ha, leta 2002 620 ha in leta 2018 1.371 ha. Ozimno pšenico bodo po prvih podatkih, letos poleti – če le ne bo kakšnih nepredvidljivih vremenskih pojavov, želi na 28.273 ha njiv, kar je za pičlih 0,6 % več kot smo je poželi lani. Pire naj bi ob zadnji setvi posejali na 499 ha njiv, kar je 47 hektarjev oz. 8,6 % manj površin kot jeseni 2018. Več v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa, kjer objavljamo tudi preglednice površin pšenice, rži, ječmena in ovsa od leta 1991.

Fri, 31. Jan 2020 at 19:49

214 ogledov

Irena Šrajner izdala še roman
Z objavo kopice literarnih del, ki so od leta 2016 sledile v vsega  štirih letih, gre za zelo ustvarjalno ljubiteljsko pesnico in pisateljico, ki je na sceno stopila šele, ko se je upokojila, čeprav piše že vse življenje. Živi z družino v Nemčavcih pri Murski Soboti.  Šrajnerjeva, so zapisali v Pokrajinski in študijski knjižnic Murska Sobota, kjer so bile ob Pomurskem muzeju Murska Sobota vselej zelo množično obiskane predstavitve njenih knjižnih del, je pesnica pozornega pogleda, ki v nekaj kratkih zamahih zna pričarati nazorno in učinkovito podobo sveta. Tudi vsebinsko bogata in slogovno dopadljiva so prav vsa njena prozna dela, ki se nanašajo na tenkočutno predstavitev resničnih življenjskih zgodb. Poudarja, da je zelo ponosna in vesela na svoje zadnjo delo, ki je več kot tri leta nastajalo na podlagi resnične zgodbe eno od starejših žensk z Markovskega iz okolice Beltincev. Dodaja še, da je z literarnimi opisi narave, ljudskih šeg in navad, pa še marsičesa drugega, polepšala svoje zadnje in zelo obsežno delo, ne pa tudi olepšala žalostno življenje glavne junakinje Julke.  Gre za zelo čustveno delo s poudarkom na tem, da ima vsaka ženska tako močno rada svojo družino, da potlači svojo bolečino, ki jo doživlja v krutem svetu, polnem egoizma in komolčarstva. Glavna junakinja je svoj notranji mir našla šele na stara leta. Žal ne na svojem domu, pač pa v domu za starejše. Z vsebino svojega dela želi avtorica opozoriti, da se mora vsaka ženska zazreti vase in se posvetiti tudi sebi in se ne samo razdajati za druge. Ker je žalostna zgodba vsebinsko vezana na obmursko območje, je delo kot podlistek že pred tremi leti začelo izhajati v glasilu občine Beltinci Mali rijtar.  Pri predstavitvi romana je sodelovala Jelka Pšajd, etnologinja s pokrajinskega muzeja. Do neke mere je vse od začetka njena mentorica, nad njo v literarnem smislu bdi in jo usmerja. Pšajdova se namreč tudi poklicno med drugim ukvarja z raziskovanjem, zbiranjem in zapisovanjem življenjskih zgodb Prekmurcev, Štajercev in Porabcev, pa tudi z ljudskimi literarnimi ustvarjalci v panonskem prostoru. Pšajdova je tudi napisala spremno besedo v romanu. Irena Šrajner pripravlja in  snuje že nova dela. Že 5. leto vodi literarno sekcijo pri Društvu upokojencev Murska Sobota, tu delujočo gerontološko skupino Bisernica, sodeluje pa še v številnih projektih in se z nekaterimi deli poskuša tudi na razpisih in literarnih natečajih doma in v tujini.      

Mon, 27. Jan 2020 at 13:04

627 ogledov

Janko Hajdinjak, odstavljeni direktor KZ Lenart odgovarja
Zaradi številnih – po njegovem prepričanju, neobjektivnih poročanj nekaterih medijev o stanju v KZ Lenart, ko da so si nekateri podatke o stanju v njej prikrojili po svoje, se je oglasil tudi 19. novembra lani odstavljeni direktor Janko Hajdinjak. Rad bi, da se razmere pomirijo, pri sanaciji zadruge – ena od možnosti je tudi pripojitev h KZ Ptuj, pa naj se izbere najboljša možnost. Sam še naprej ostaja član zadruge in zanjo želi najboljšo rešitev.   Pismo objavljamo v celoti in od njene vsebine se v Kmečkem glasu distanciramo.   Takole piše: »Odločil sem se, da razkrijem realno plat stanja v zadrugi.  Nepreverjeno pisanje podatkov in številk, ki nimajo nobene podlage, delajo škodo bivšim odgovornim, še večje težave pa sedanjemu vodstvu, ki se trudi izpeljati začetne pogovore o pripojitvi. Nekateri mediji podatkov o KZ Lenart niso pridobili pri meni in ne v zadrugi, ki jo označujejo »kot mrtvo zadrugo«, ampak očitno v gostilni. Podatki so laičnemu bralcu prikazani kot ogromne številke (5 milijonov evrov obveznosti), ne da bi prikazal kakšno realizacijo je zadruga imela. V letu 2018 je zadruga imela okoli 24 milijonov evrov realizacije (s podatkom za leto 2019 ne razpolagam) in je imela ob koncu leta 2018 okoli 3,2 milijonov evrov poslovnih obveznosti. Ob koncu leta 2019 bo obveznost do dobaviteljev manj kot 3,0 milijone evrov. Zadruga je svoje obveznosti do bank, zaposlenih in obveznosti za DDV plačevala na dan in pri tem nismo nikoli zamujali. Prav tako smo  proizvajalcem mleka plačevali na valuto (tudi v januarju je bilo mleko plačano 14. 01. 2020) in ni nobene dvomesečne zamude.   Kmetje kot lastniki zadruge Problem ni samo v obveznostih zadruge, ampak v odnosu med člani zadruge, predvsem člani upravnega in nadzornega odbora, ki z zadrugo sploh ne sodelujejo, sodelujejo pa pri sprejemanju vseh pomembnih odločitvah v zadrugi. Njihova dejanja in zgledi so privedla do tega, da bo zadruga v letu 2019 dosegla realizacijo okrog 15 milijonov evrov, saj nam tudi ostali kmetje niso zaupali. Tudi drugje po Sloveniji je veliko zadrug imelo težave, vendar so imeli kmetje kot lastniki dejansko željo in interes probleme rešiti in so zadruge “preživele”.  V primeru KZ Lenart žal ni prevladal interes po ohranitvi zadruge (leta 2015 peta zadruga po prihodkih v Sloveniji), ampak so se izvajala razna izsiljevanja in pritiski sedanjega predsednika, ker ni bil izvoljen za predsednika na volitvah leta 2017. Nekateri člani sedanjega UO in NO se ne bodo nikoli zavedali svoje vloge, ker je večina gledala samo na svoje koristi, ne pa na skupen interes. Nemogoče je bilo voditi zadrugo, ko imaš v UO in NO sedem sokrajanov, sorodnikov, ki pa so med seboj tudi v sporu. To so benediški “tajkuni”, ki so 19. 11. 2019 stvari vzeli v svoje roke in izvedli zamenjavo direktorja. Sedanji direktor je Uroš Neudauer, ki prav tako izhaja iz Benedikta.   Krediti V člankih so se tudi pojavile informacije , da smo za polnjenje trgovin prejeli “interventni izredni kredit Deželne banke Slovenije”. Ne vem, od kod ta podatek, saj kredita pri DBS nismo prejeli že od pomladi 2017, ne glede na to, da kredit sprotno odplačujemo in ima banka tudi ustrezno zavarovanje. Če že omenjamo vlogo  DBS pri poslovanju z zadrugami, je tudi njihovo mnenje že nekaj let, da se naj KZ Lenart združi s KZ Ptuj. Zadruga je imela največ kreditov po izvedbi največje investicije v KZ Center v Lenartu leta 2008. Takrat je bilo dolgoročnih kreditov 3,66 milijonov evrov in kratkoročnih kreditov 3,03 milijona evrov. Na dan 31. 12. 2019 je imela KZ Lenart okoli 2,8 milijona evrov dolgoročnih kreditov.   Odpoklic s funkcije in prekinitev delovnega razmerja Po več kot 30 letih delovanja v kmetijski zadrugi, od tega 21 let na mestu direktorja, sem bil 19. 11. 2019 razrešen funkcije direktorja in kasneje dobil tudi odpoved delovnega razmerja, brez ponudbe drugega dela v zadrugi. Iz zadruge sem bil v spremstvu dveh “varnostnikov - tajkunov” dobesedno vržen na cesto.  Do odstavitve ni prišlo zaradi poslovanja, ampak zaradi drugih potez, s katerimi so vsi člani UO bili seznanjeni, je v skladu z Zadružnimi pravili in je bila praksa v KZ Lenart tudi v preteklosti. Žal se tudi v tem primeru potrjuje dejstvo, da se nekateri člani UO več ne spomnijo ali želijo zavedati, kakšne odločitve so v preteklosti sprejemali. Pred mojo razrešitvijo je na predzadnji seji UO v mesecu septembru 2019 sprejel Poslovno in finančno preoblikovanje KZ Lenart z.o.o. z ukrepi (glasovanje 8 ZA in 1 PROTI). Ukrepi so se začeli izvajati, dotikali so se tudi članov UO in NO, zato sem bil očitno v napoto in me je bilo potrebno odstraniti. V zadrugi je premalo zavestnih članov in zaposlenih, ki bi želeli dolgoročno rešitev za KZ Lenart.   Novo vodstvo Ker nismo uspeli pri bankah pridobiti okoli 0,5 milijona evrov kredita za obratna sredstva, sem bil prepričan, da bo to uspelo novemu direktorju. Finančni svetovalec oz. izvršni direktor KGZ Sloga g. Janez Perdih je svoj prihod v KZ Lenart pogojeval z mojo odstranitvijo. Po začetnem sodelovanju so vsi bili prepričani, da bo g. Perdih zagotovil denar in “saniral” zadrugo kot mu je to “uspelo” v KGZ Sloga. Žal se je izkazalo, da je bil namen drugačen in so se po enem mesecu tudi razšli. Sedanjemu direktorju in predsedniku je tako ostala še možnost pripojitve k drugi zadrugi. Možnosti izbire ni velike, saj je potencial realizacije KZ Lenart (okoli 25 milijonov evrov/leto) in premoženje  (okoli 8 milijonov evrov) vseeno zelo veliko, kar seveda predstavlja izziv za sosednje zadruge. Kar se tiče pripojitve h KZ Ptuj sem se kot član KZ Lenart na izrednem  občnem zboru strinjal s podpisom pisma o nameri in o celotnem postopku pripojitve h KZ Ptuj. Ker sem v pripojitvenem postopku že sodeloval, sem prepričan, da če je res pošten namen pripojitve se postopek lahko izvede do 31. 03. 2020 in tako čim prej zagotovi blago za trgovine in plačilo obveznosti do kmetov in ostalih dobaviteljev.«      

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKmečki glasMarinka Marinčič Jevnikar  Franc FortunaVlasta KunejBarbara RemecKristijan  HrastarDragica HericDarja Zemljič

NAJBOLJ OBISKANO

Slovo od starega leta, v pričakovanju novega